Mislim, da bom še naprej otročja

Čeprav je Manica K. Musil razstavljala že na več koncih sveta, nadvse simpatične in večinoma ročno sešite junake iz svojih slikanic tokrat prvič razstavlja na domačih tleh, v Mariboru. Njene Šivarije, ki bi jih bilo škoda zamuditi v UGM Studiu, kjer bodo izvabljale nasmehe vse do 23. februarja, nikogar ne pustijo hladnega, so se pa zanje vseeno najprej in najbolj vneli daleč od Slovenije. Na Kitajskem bodo tako v kratkem izdali še zadnje od njenih skupno enajstih slikanic, to načrtujejo tudi v Turčiji, naslednji teden dve v Rusiji, prihaja celo prvi hindujski prevod. Izšolana arhitektka in nadarjena pianistka, ki se je pred leti raje vrgla v ilustratorske vode, je pač tako posebna, da zaštrli tudi tam, kjer se tare njej podobnih umetnikov.

»Razstavljati tukaj je bila že dolgo moja velika želja. No, v UGM Studiu so me prehiteli in povabilo sem z veseljem sprejela. Razstave v takem obsegu še nisem imela,« je povedala Manica o Šivarijah, ki razkrivajo, kaj vse je ta 44-letna umetnica ustvarila v slabem desetletju, odkar se je zapisala slikanicam za otroke, ki jih sama napiše in »nariše« – večinoma iz rabljenega blaga, trakov, filca, volne, vrvi, niti, ogromno niti.



Saj je človeku že med ogledovanjem njenih privlačnih knjigic jasno – v njih se med drugimi prekopicujeta pobalinska pujsa, lačno meketa koza Cilka, zaljubljeno brenči komar Janez, slon Stane pa se čudi, zakaj nihče noče poslušati njegovih zgodb –, da je morala biti njihova ustvarjalka neskončno potrpež­ljiva, si hudo ožuliti prste s tisoč in enim šivom, tisoč in eno podrobnostjo, zaradi česar so njene tekstilne ilustracije tako ... svoje. No, to pride na velikem formatu na steni še bolj do veljave in je povsem nedoumljivo tistim, ki težko sedimo pri miru. »Priznam, da sem tudi sama že večkrat pomislila, ali sem še pri zdravi pameti, ko so minevale ure šivanja, vbadanja, gladenja ..., in to za eno samo slonovo uho!«

A njen trud se je splačal, kot se kaže zadnjih nekaj let: mednarodne nagrade, razstave, predvsem pa prevodi njenih slikanic v prgišče tujih jezikov. Vendar pot še zdaleč ni bila lahka. »Slovenski trg je majhen, ilustratorjev in slikanic pa cel kup, zato je v takih razmerah res težko preživeti.« Mama treh otrok, ki je prvo slikanico napisala po rojstvu prvega, se je tako v sušnih letih večkrat spraševala, ali ni naredila veliko napako, ko je pustila razmeroma dobro plačano službo arhitektke, med neumornim ustvarjanjem pa pogosto podvomila, ali je to, kar počne, sploh dobro in ima potencial, da vznemiri morebitne založnike.

Tudi sama sem že večkrat pomislila, ali sem še pri zdravi pameti, ko so minevale ure šivanja, vbadanja, gladenja ..., in to za eno samo slonovo uho!

»Mož me je k sreči podpiral ves čas, mi nikoli očital, da toliko časa nisem skoraj nič prispevala v družinski proračun, še zdaj je moj prvi bralec in kritik na novo napisanih zgodb, v katerih pogosto vidi mnogo več, kot med pisanjem vidim ali načrtujem sama. Mogoče tudi zato, ker je po poklicu psiholog, in včasih se ob njegovih interpretacijah vprašam, ali sem vse to dejansko napisala jaz,« v smehu pripoveduje Musilova.

Njen mož se je spomnil tudi imena za aktualno razstavo – »prej so se nam porajali samo dolgočasni predlogi« –, z njim pa je povezana tudi anekdota iz Kitajske. »Lani sem bila v Shenzhenu, saj so me povabili v komisijo za First Little Hakka Picture Book Competition. Tam sem se srečala tudi z urednico ene od treh založb, ki so doslej izdale moje knjige, in mimogrede sem ji omenila, da je bilo prvotno mišljeno, da slon ne bo Stane, ampak Bojan, kakor je ime mojemu možu. To je navdušeno pograbila, tako da je za njihov prevod uporabila ime Bo-an, kar ima v kitajščini pozitivno konotacijo, saj pomeni prefinjeno modrost.«

V boju za preživetje

Utrinki iz otvoritve razstave Šivarije Manice K. Musil Foto Arhiv Ugm

A kako je Štajerka prišla do Kitajske? »Začelo se je, ko sem se v boju za preživetje kot ustvarjalka samoiniciativno udeležila knjižnega sejma v Bologni s ciljem, da si tam najdem agenta in poskušam z njegovo pomočjo navezati stike s tujimi založbami. Res sem ga našla, a se v letu in pol ni zgodilo nič konkretnega, zato se odtlej sama dogovarjam neposredno z založbami, kar pa ni mačji kašelj. Že to, da od njih dobiš kak odgovor glede srečanja, je uspeh, če si pa dejansko vzamejo čas zate, lahko samo vriskaš. A to še nič ne pomeni, saj si le eden od mnogih, ki jih poskuša v najkrajšem mogočem času na njihovi sejemski stojnici prepričati – z najbolj zanimivimi dejstvi o sebi, najlepšimi deli –, da si vreden njihove pozornosti.

Vseeno mi je to uspelo pri eni od švicarskih založb, je pa do izida knjige trajalo kar dve leti. Nasploh se utegne avtor kar načakati; že do podpisa pogodbe lahko mine več kot leto, do izida knjige še krepko več. Se pa včasih kaj zgodi tudi zelo hitro. Ravno pred novim letom sem dosegla osebni rekord na Kitajskem. Najnovejšo slikanico z naslovom Ne bom! sem jim poslala in ponudila šele v petek pred božičem, v ponedeljek zjutraj me je tamkajšnja agentka obvestila, da je zadevo poslala v obravnavo, uro pozneje pa sem že dobila pogodbo!« Na Kitajskem bo tako skupno letos izšla že njena enajsta slikanica, medtem ko je v Sloveniji izdanih devet, je pa v pripravi tudi deseta.

Trenutno se ji res veliko dogaja, kar pripisuje zlasti osvojenim nagradam pred dvema letoma. Leta 2016 sta nam­reč kar dve njeni slikanici, Trije mucki in zmaj ter Slon Stane, med več kot 2500 deli z vsega sveta dobili zlato medaljo pri 3x3 Contemporary Illustration Magazinu iz New Yorka, že leto prej je slikanica Čarobna školjka prejela nominacijo na tekmovanju Hiii Illustration na Kitajskem, Pobalinska pujsa pa so na Slovenskem knjižnem sejmu razglasili za najlepše oblikovano slovensko knjigo na področju otroške in mladinske literature. »Predvsem nagrade so tiste, ki prepričajo tuje založnike, da med kupi predlogov vseeno nekaj pozornosti namenijo tudi tvojemu,« predstavi realno stanje.

Poplačani trud

A Manica je pozornost nekaterih ujela tudi s svojimi vznemirljivimi tekstilnimi ilustracijami, kljub velikanski gneči na sejmu ali med stvaritvami na spletu. Tako je pred nekaj leti navezala stike s Pakistanom: »Na spletni strani Textil arts, kjer občasno objavljam svoja dela, me je opazila ena od pakistanskih kuratork in me povabila k razstavljanju v Karačiju, a se je osebno žal nisem udeležila, predvsem zaradi stroškov in nemirnih razmer v državi.« Je pa zgodba dobila nadaljevanje, saj lahko o slonu Stanetu berejo tudi pakistanski otroci. Z njim oz. tekstilno ilustracijo velikega formata pa je pritegnila tudi lani na Dunaju, ko je imela predstavitev nemškega prevoda (tam je slonu ime Theo), pri čemer ji je na pomoč prijazno – tako kot nedavno pri ruskem prevodu Leva Robija in Slona Staneta – priskočila Javna agencija za knjigo.



»Izdelava tako velike slike je res naporna, več tednov teroriziraš celotno družino, ko zasedaš pol dnevne sobe, jeziš samega sebe, ker ne odnehaš z izboljšavami, ki jih boš opazil samo ti, vse te že boli od sedenja in šivanja ... Ampak se je splačalo, saj so jo tam in posledično tudi mene (smeh) opazili predstavniki festivala iz Bonna in me potem povabili na Käpt'n Book, bralni festival v Bonnu in okoliških mestih, ki bo novembra letos. Tja bo seveda z mano potoval tudi slon – o tem, kako težko ga je spraviti v avto in iz njega, raje ne govorim –, pa še nekaj mojih drugih tekstilnih ilustracij. Ob tem načrtujejo še predstavitev slikanice v nemškem jeziku, mene kot avtorice pa tudi na njihovi spletni strani, kar bo odlična promocija. Nekako se mi potrjuje, da se na takšnih dogodkih – sejmih, predstavitvah – vedno zgodi kaj novega.«

Tako je bilo tudi nedavno na frankfurtskem sejmu, kjer je njene knjige opazila ena od urednic iz New Yorka. »Pozneje mi je pisala, da jo zanima moje delo, in zdaj se dogovarjam z njihovo založbo. A vse dokler ne podpišeš pogodbe, ne moreš biti stoodstotno prepričan, da se bo projekt uresničil.« (Pogovor z Manico smo opravili v torek, že tri dni pozneje, v petek, pa je pogodbo iz New Yorka tudi dejansko prejela.)
 

Sama svoj (zahtevni) šef

Trenutno sta pripravljeni že dve slikanici v ruščini, ki izideta prihodnji teden, Slon Stane pride kmalu tudi v hindujščini, medtem ko bo avgusta v Švici predstavljala slonu Thea, kjer se ogrevajo tudi za Leva Robija, ki naj bi izšel prihodnje leto. Zato zdaj podobno kot prej Staneta izdeluje še Robija na velikem formatu. »In tako se je spet začel teror za moje najbližje,« doda v smehu. »Saj ne rečem, seveda je ustvarjanje kdaj zelo meditativno početje, ki te nekam odnese, žal pa sama pogosto zapadem v kakšno krizo, ko se mi zdi, da bi morala že davno končati, pa še kar traja in traja ...«

A vseeno ne bi za nič na svetu zamenjala tega, da je lahko sama svoj šef, povsem neodvisna od drugih – kar pa je mogoče predvsem zaradi njenih številnih talentov: smisel za arhitekturo je le eden, potem je tu nadarjenost za glasbo – pianistka je tudi ena od hčerk, druga usvaja tolkala –, zna risati in še pisati povrhu.



Nove slikanice se loti prav z zgodbo. Za njimi brska vsepovsod, se ji pa ob treh otrocih, starih 14, 12 in 10 let, pogosto ponujajo kar same od sebe. O nespečnem levu, ki ga vse moti. V slikanici Prijateljici o deklici, ki jo v šoli nadleguje sošolka. »V knjigi pač ne moreš podati vseh mogočih odgovorov za tako situacijo, sem si pa želela vsaj, da bi med bralci spodbudila pogovor o nadlegovanju in vrstniškem nasilju.« Na občutljivo področje je segla tudi s svojo zgodnejšo slikanico Čarobna školjka, zgodbo o deklici, ki ne more hoditi in je zaradi tega zelo žalostna, a jo živali popeljejo do čarobne školjke, ki pripoveduje zgodbe, in tako deklica odkrije svoje notranje bogastvo.

Sicer pa v njenih zgodbah prevladujejo živali. Ki imajo seveda zelo človeške lastnosti. »Kaj bova pa danes ušpičila?« se sprašujeta piščančka, ki sta se izvalila pred rilcema pobalinskih pujsov. Ali sveže zapisani in zašiti krokodilček, ki stalno odgovarja »Ne bom!«, a ga njegova mama s pametno taktiko pripelje do ugotovitve, da taka igra nima (vedno) smisla. »Skozi to fazo gredo prav vsi otroci in starši jo najbolje prebrodijo, če ne izgubijo živcev, ampak poskušajo preobrniti otrokovo pozornost.« In še en nasvet: »Ta večerni čas, branje knjigic in stiskanje skupaj z otroki, to je največ, kar jim lahko damo kot starši. Na tak način pa razvijamo tudi bodoče strastne bralce,« govori iz svojih izkušenj.

Materiali se ponujajo kar sami

Ko zgodba stoji, se loti skic. »Nato pogosto sedim pred njimi in razmišljam o materialih, ki bi po mojem najbolj ustrezali posameznemu delu živali ali človeških likov. In v teh letih sem prišla v stik že s toliko različnimi materiali, da se mi ponavadi kar hitro pripeljejo pred oči. V eni od prodajaln v središču Maribora, kjer nabavljam vse mogoče, pravijo, da sem njihova največja odjemalka (smeh).« Nato se začne šivanje: »štepanje« s šivalnim strojem, detajli ročno, koščki različnega tekstila začnejo dobivati obliko, hudomušni liki oživijo. Ko je končno zadovoljna, njene tekstilne ilustracije poskenirajo v (prostorsko) sliko, nanje se naknadno vnese besedilo, nato je knjiga nared za oblikovanje.

Svoje prve tri slikanice je sicer res ilustrirala v tehniki praskank, a je poz­neje prvo, Trije mucki in zmaj, naredila znova s tekstilnimi ilustracijami, »ker mi prejšnje niso bile več všeč«. In prav te so ji prinesle eno od zlatih medalj v New Yorku, osvežena slikanica naj bi jeseni izšla tudi v Sloveniji. So jo pa v eni od kitajskih založb že spraševali, ali bi izdelovala v celoti šivane slikanice. »Nekako si ne morem predstavljati, kako bi bilo to videti, zlasti ker bi morale biti zaradi množične produkcije večinoma strojno šivane. Vsekakor bi morala biti fizično tam, vsako posebej pozorno pregledati in zahtevati popravke, da bi bilo tako, kakor mora biti,« ne skriva svoje nagnjenosti k popolnosti.

Sta pa njena Pobalinska pujsa že prestopila okvire ilustracije, saj so ju pred dvema letoma postavili na oder. Inovativno, navdušujoče interaktivno, če strnemo na kratko. »Smo pa dva meseca res garali, a je potem ogromno otrok dejalo, da je bila to ena najboljših gledaliških predstav. Režiser Miha Golob je izvrstno opravil svojo nalogo, ima odličen občutek za otroke, za besedilo, dobesedno vse je dal od sebe za to predstavo. Žal prav veliko ponovitev ni bilo, niti se v bližnji prihodnosti ni nadejati novih, se je pa predstava uvrstila na festival Zlata paličica, kar pomeni, da je bila med dvajset najbolj priporočljivih uprizoritev za otroke in mlade v zadnjih dveh letih.«
 

Še več za otroke

A Manica ne bi bila Manica, če ne bi ob tem naredila še nekaj več, saj sta s kolegico arhitektko pred premiero poskrbeli še za posebno okrasitev. »K sodelovanju sva povabili mariborske vrtce in otroci so z volno prepletli šeststo šablon v obliki piščancev, ki smo jih potem obdelane in dodelane v Lutkovnem gledališču pritrdili na ograjo, z njimi pa izdelali še labirint, v katerem so otroci res uživali.« Na splošno si prizadeva, da bi se čim več otrok vključevalo v ustvarjanje, tudi sama občasno vodi likovne delavnice ali o tem predava (bodočim) pedagogom, že večkrat je javno izrazila tudi željo po muzeju otroške slikanice z dogodki, namenjenimi tako (likovno navdušenim) otrokom kot staršem.



Leta 2012 je tako v okviru Evropske prestolnice kulture nastal projekt na podlagi ene njenih prvih slikanic, Mala arhitekta, za katero so mariborski otroci ustvarili 1300 glinenih hišk in jih razstavili po mestu. Pripravila je tudi mednarodni otroški projekt s kolegico Teo Lozar, v katerem sta zasnovali velikega tridimenzionalnega slona poenostavljene oblike, pripravljenega, da ga s svojimi slončki iz tekstila opremijo otroci in ga postavijo na prosto.



To je tudi izhodišče za njeno idejo, da svoje junake iz slikanic v obliki forme vive postavi v mariborski Mestni park. »Ogrodja 3D-likov bi bila iz postarane kovine, potem bi jih v celoti polepili z na vreme odpornimi likovnimi izdelki šolarjev z vsega sveta, nazadnje bi to prerasel bršljan ... Očitno bom morala k županu (smeh). Podpora mesta lokalnim umetnikom je vsekakor smiselna, saj to vsem nekaj prinese: umetnikom delo in priznanje, mestu pa identiteto in izvirnost,« razmišlja samozaposlena v kulturi, hvaležna za podporo države, »saj se zaradi nizke vrednosti naših del na majhnem slovenskem trgu res težko prebijamo«.

Takole si je Manica zamislila mariborski mestni park s svojimi junaki iz slikanic v obliki forma vive. Foto Osebni Arhiv M. K. M.

A tudi njen uspeh v tujini ne pomeni, da je obogatela. »Zaslužki od prodaje avtorskih pravic so dokaj borni, zlasti v državah vzhodno od nas, a se nikakor ne branim dodatnih nekaj sto evrov (smeh). Mi je pa agentka že na prvem sestanku položila na srce, da knjige niso biznis in bi več zaslužila s svojimi tekstilnimi izdelki. A nekako se še ne vidim samo v tem. Veliko drugih stvari bi se še rada lotila ...« Lutkovne predstave jo še vedno mamijo, z enim od slovenskih studiev se je dogovarjala tudi o možnosti, da bi po eni od njenih slikanic zaživela risanka. »Gre za precej večji zalogaj, kot je lutkovna predstava, pa že pri tej smo spuščali dušo. Mogoče nekega lepega dne, sem pa v hudih dvomih, ker vsega pri svojih letih in veliki družini preprosto ne zmorem več. Trenutno se ukvarjam s svojo zadnjo knjigo, izdelujem leva za razstavo, rada bi se lotila nove slikanice ...« Je zdaj, ko njeni otroci odraščajo, pričakovati zgodbe za malo starejše? »Mislim, da ne, po mojem bom še naprej otročja (smeh).«