Matija Čakš, župan Šmarja pri Jelšah: Res mi je vseeno, če me bo kdo kazensko preganjal

Občina Šmarje pri Jelšah velja za enega od epicentrov koronavirusa v Sloveniji. Razširil se je iz tamkajšnje osnovne šole, ene največjih v državi, ki so jo zaprli že sredi prejšnjega tedna. Vendar to okužbe ni ustavilo. V torek smo se pogovarjali s šmarskim nepoklicnim županom, še ne 35-letnim veterinarjem Matijo Čakšem, ki je vodenje občine z dobrimi 10.000 prebivalci prevzel po lokalnih volitvah 2018.



V Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah so do zdaj okužbo z virusom sars-cov-2 potrdili pri štirih zaposlenih in sedmih stanovalcih. Izbruh koronavirusa v Šmarju se torej še zdaleč ni končal.

Kaj počnete te dni?

Skupaj s štabom civilne zaščite sem večinoma na občinski upravi. Usklajujemo vse, kar je treba, predvidevamo različne scenarije in se nanje pripravljamo. Zbiramo tudi baze prostovoljcev. Dostavo zdravil starejšim po krajevnih skupnostih so namreč že prevzeli prostovoljci. Skrbimo tudi za nabavo razkužil, zaščitne opreme. V najhujšem primeru morajo imeti vse nujne službe, na primer gasilci, zaloge nafte. Poskušamo torej urediti logistiko. Najpomembnejše pa je, da spodbujamo empatijo, povezanost, pripadnost kraju. Nismo mestna, ampak srednje velika občina. Če že nismo sorodniki, vsaj drug drugega poznamo. Spodbuditi moramo zavest, da nismo sami, da nam ni vseeno za soseda, učitelja tvojih otrok, gasilca, policista, zdravnika, prijatelja. Da bomo, če se zgodi najhujše, znali stopiti skupaj in poskrbeti drug za drugega.

Ni to v manjši občini lažje kot v kakšni veliki, kjer se ljudje ne poznajo med seboj?

V manjših se res bolje poznamo, vendar je tudi več sporov. Kdo je komu preoral kakšen meter več, kot bi smel, take stvari. Prizadevamo si predvsem za to, da zaradi epidemije ne bi imeli žrtev.

Kakšne so v šmarski občini razmere, povezane z epidemijo koronavirusa?

Točnih podatkov nimam, ker ne izvajajo več testiranj. Da imajo klinične znake okužbe – vročina, kašelj, kihanje, bolečine v kosteh in mišicah –, kliče ogromno ljudi. Samo včeraj [v ponedeljek] so iz naše regije v bolnišnico poslali pet ljudi. V šmarskem zdravstvenem domu so doslej prejeli 468 klicev. Verjetno je precej tudi paničnih klicev, ljudje so pač prestrašeni, vendar je, že če jih je desetina resnih, hudo.

Ali Šmarje upravičeno velja za občino, kjer je okuženih s koronavirusom disproporcionalno veliko glede na druge dele Slovenije?

Ne bi rekel. O Šmarju se toliko govori, ker so pri nas na začetku veliko ljudi testirali in imamo 26 uradno potrjenih okužb. Po mojem je v veliko občinah podobno, vendar niso testirali in potrdili toliko ljudi. Verjetno niti ni smiselno, da bi zdaj kar povprek testirali, pomembno je, da smo pripravljeni in da poskrbimo za tiste, pri katerih se pokažejo hudi klinični znaki.

Je že jasno, kako se je virus razširil pri vas?

Jasno je, da se je razširil iz centralne osnovne šole. Na njej je približno 500 otrok, skupaj s podružnicami približno tisoč, je četrta največja osnovna šola v Sloveniji. Vendar se nam glede na to, od kod vse so klicali glede mogočih okužb, zdi, da vse okužbe ne izvirajo iz centralne osnovne šole. Da so bile še druge poti.

So pa vse okužbe povezane z Italijo?

Da, vse so povezane s počitnicami v Italiji.

Kakšne ukrepe ste sprejeli?

Zaprli smo vse javne inštitucije, vse javne zavode v lasti občine. Delujeta samo dom upokojencev in zdravstveni dom. Zaprte so šole in vrtci, vsi lokali, trgovine delajo po prilagojenem delovnem času in z ustrezno zaščito delavcev. Prek štaba civilne zaščite apeliramo na sindikat trgovcev, da primerno zavarujejo najbolj izpostavljene. Vsa podjetja so za dva tedna zaprla vrata. Potem bomo videli, kako naprej. Tudi maše, tako kot po vsej Sloveniji, potekajo prek facebooka.

Načrtujete še kakšne druge, dodatne ukrepe, kot so jih sprejeli drugje?

Uvedli smo psihološko pomoč za otroke in starejše. Načrtujemo, da bi prek občinske strani ali facebooka s pomočjo zavoda za mladino razpisali natečaje za risbice, pesmice, zgodbe, da bi otrokom olajšali dolgčas. Če bi prišlo do najhujših, smrtnih primerov, bi v dogovoru z regijskim štabom civilne zaščite in vlade uvedli še strožje ukrepe.

Kakšne so sploh pristojnosti občin v takšnih primerih, kot je epidemija?

Posebno velikih pristojnosti občine nimajo. Tako tudi nisem imel pristojnosti, da bi že prejšnji teden zaprl šolo. Kot doktor veterinarske medicine pa kar nekaj vem o virologiji, mikrobiologiji, zato sem se prejšnjo sredo odločil, da bomo šolo zaprli, kar bo najbolj pripomoglo k širjenju virusa. S tem sem bil formalnopravno v prekršku, vendar sem s kot človek z medicinskim znanjem odločil, da zapremo šolo, čeprav pristojnosti za to nisem imel. Za odločitvijo sta stala tudi ravnatelj osnovne šole in ravnateljica vrtca, čeprav lahko tudi njiju doletijo sankcije. Po drugi strani pa je kazensko odgovoren tudi tisti, ki ne prepreči širjenja hujše epidemije. Zato mi je res vseeno, če me bo kdo kazensko preganjal.

Dvomim, da vas bo, glede na vse, kar se dogaja, kdo res.

Verjetno res ne.

So ukrepi za širjenje koronavirusa na ravni države zadostni?

Italija je v karanteni, prav tako Francija, zapirajo se meje. Če se bo število smrtnih žrtev v Evropi povečalo in ko bo več žrtev tudi v Sloveniji, bo verjetno za vso državo uvedena karantena. Vendar nihče ne ve, kako bo virus reagiral na podnebje, letni čas, kako bo reagiral v telesu posameznika, ali bo še mutiral. Nihče skratka ne ve, kaj nas čaka, niti tega, kako bodo tisti, ki bodo virus preboleli, reagirali ob naslednjem prehladu, pljučnici, angini ali gripi. V prihodnjem letu ali dveh nas čaka tisoč in ena neznanka.

Bi morala torej Slovenija uvesti tako stroge ukrepe kot Italija, kjer ljudje razen v nujnih primerih sploh ne smejo od doma?

Singapur je omejil širjenje virusa z rigoroznimi ukrepi. Vem, da se marsikomu zdi to nesmiselno ali smešno, vendar je to zato, ker virusa nihče ne vidi, dokler ne zboli, ga niti ne čuti. Dokler ne bo več mrtvih, se bodo ukrepi vsem zdeli smešni. Dokaz, da ne ukrepamo pravilno, bodo smrtne žrtve. Če jih ne bo več, se bo gotovo našel kdo, ki bo, ko bo vsega konec, modroval o neumnosti ukrepov. Vendar je njihov smisel prav to, da preprečimo žrtve.



Nisem dovolj pameten, da bi dajal nasvete o tem, ali je treba uvesti karanteno za vso državo. Posledice bodo tudi za gospodarstvo gotovo občutne, država bo v recesiji. Kriza bo povsod, iz večjih držav se bo preselila k nam. Najprej moramo rešiti življenja, potem pomagati gospodarstvu.

Pred vrati imamo tudi migrantsko krizo. Občutek imam, da država ve več, kot nam pove, in da so ukrepi, ki jih sprejemajo evropske države, priprava, kako se bomo obranili migrantske krize. Verjamem, da se v Italiji ni kar tako izkrcalo 20.000 ameriških vojakov in prišlo več tisoč ruskih vojakov v Srbijo.

V izrednih razmerah, kakršne vladajo zdaj, se pogosto pokažejo najboljše in najslabše lastnosti ljudi. Katerih je zdaj več?

V takšnih razmerah se vidi, kdo je človek na mestu, kdo ne. Zapisujemo si vse, tudi zaposlene in direktorje občinskih zavodov, ki bi lahko kaj naredili, vendar so se potuhnili in jih ni nikjer. Cenim pa vse prostovoljce, mlade, ki so se pripravljeni izpostaviti, ker niso rizična skupina. Vsak dan nas v štab civilne zaščite kličejo podjetniki in nam ponujajo tovornjake, kombije. Kličejo nas kmetje in nam ponujajo hrano. Prav tako gostinci, šola, vrtec zastonj delijo zaloge hrane, da jim ne bodo propadle. To so ljudje na mestu, cenim jih in spoštujem. Vse, ki so se potuhnili, pa pozivam, naj pridejo na plan in se nam oglasijo. Če bodo aktualni najhujši scenariji, nam bo vsak prišel prav.

Občine, ki so razmeroma oddaljene od večjih centrov, imajo pogosto težave s pomanjkanjem zdravnikov. Kako je s tem v Šmarju?

Imamo odličen zdravstveni dom in odlično deluje. Sodelujemo vsak dan in ni težav. Smo le upravno središče Kozjanskega in Obsotelja in je tukaj tudi največji zdravstveni dom na tem območju.

Kakšne dodatne stroške ima zaradi sedanjih razmer občina?

Stroški so dodatna zaščitna oprema, ki jo moramo zagotoviti prostovoljcem, zavodom in društvom. Vendar zdaj ni čas, da bi gledali na to, kako bi prihranili dovolj denarja, da bi poleti, ko bo vse skupaj mimo, delali asfalt ali kaj drugega. Pomembno je, da rešimo življenja naših ljudi, tudi če za to porabimo cel proračun. Investicije bodo že počakale.

Potekajo na ravni države razprave, kako pomagati občinam?

Vsaka občina ima proračunsko rezervo. Bomo pa seveda morali narediti rebalanse. Če bo treba, se bomo najbrž potem pogovarjali z državo. Za zdaj še ni treba.

Ste mlad župan, stari niste niti 35 let, vodenje občine ste prevzeli pred dobrim letom. Je pomanjkanje izkušenj, posebno v takšnih razmerah, kot so zdaj, huda ovira pri vašem delu?

Prepričan sem, naj kdo pravi karkoli, da ti v takšnih razmerah županske izkušnje ne koristijo kaj dosti. Zdaj gotovo pride bolj prav moj poklic veterinarja. Da se znam trezno in hitro odzvati v stresnih okoliščinah. Že prej sem bil v štabu za civilno zaščito in prepričan sem, da se zdravnik, veterinar, farmacevt, babica, medicinska sestra hitreje odzovejo kot nekdo, ki ima izkušnje z županovanjem.

Torej razmere še obvladujete?

Da. Ljudem poskušamo dopovedati, naj razmer ne jemljejo zlahka, vendar tudi, da to ni konec sveta.

Kaj bi bila točka, ko bi razmere ušle izpod nadzora?

Pri nas to, če se ne bi pravočasno odzvali in zaprli šole. Zavedali smo se, da smo na koncu prepuščeni samim sebi. Nam bo prišel minister pomagat razdeljevati hrano, skrbeti za dom upokojencev, če bodo težave? Za to moramo poskrbeti sami s prostovoljci. Z vrha dobimo splošna navodila, mi pa moramo urejati razmere na terenu.

Ali na ravni države sploh obstajajo scenariji, kaj storiti, ko v kakšni občini razmere uidejo izpod nadzora, ne samo glede epidemij? Kakor se je pred leti ob žledu pokazalo v Postojni, ko so morali stvari reševati taborniki, očitno ne.

Verjetno je rešitev, da pošljejo vojsko in policijo, da obvladujejo razmere. Vendar kakšna občina je to, da bi prišlo tako daleč?

Šmarje sicer ni obmejna občina, vendar je meja s Hrvaško blizu in s tem so blizu potencialne begunske poti. Se razmere na Balkanu, ki sicer niso povezane s koronavirusom, poznajo, je beguncev zdaj več?

Spadamo v obmejni pas, vendar se razmere na Balkanu za zdaj ne poznajo. Tudi pred leti, v času največje krize, ni bilo hudo. Tok so zajezili v občinah Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek.

Kako ste se sploh odločili za vstop v politiko? Zdi se, da večine vaše generacije ne zanima, imajo jo celo za umazan posel.

Med strankami, ki sem jih imel kot veterinar, so bili tudi na lokalni ravni politično aktivni ljudje. Predlagali so mi, da bi me na lokalnih volitvah podprli in mi stali ob strani, ker se jim zdim pravi človek za župana. Moj stric in birmanski boter, velik in uspešen kmet, mi je enkrat, ko sem bil še otrok, rekel, da gresta v življenju mimo tebe samo ena ali dve veliki ribi in da je treba vsaj eno trdno prijeti. Seveda takrat, ker ga nikoli nisem videl ribariti, nisem vedel, da govori v prispodobah. Zato sem se, ko so mi ponudili kandidaturo, odločil, da grem v to, ker takšne priložnosti verjetno ne bi nikoli več dobil. Veliko lažje je, če te nekdo povabi, kot da greš v nekaj sam. In povabili so me ljudje, ki jim zaupam, predvsem predsednik SLS na lokalni ravni Stanko Javornik, Jože Čakš in Vinko Gorenak. Kandidiral pa sem z neodvisno Listo naša občina Šmarje.

Verjetno si niste mislili, da se boste morali ukvarjati s čim takšnim, kot je sedanja epidemija?

Seveda ne, kje pa! Vendar rad delam na občinski upravi. Čeprav nisem nikoli prej niti stopil v občinsko zgradbo in sploh nikoli nisem imel pisarne. Kot veterinar imam avto, vzamem zdravila in grem na teren. Sodelavci so izjemni, dobro sodelujemo. Za to, da lahko opravljam delo, pa se moram zahvaliti šefu Romanu Kropcu iz Rogaške Slatine. Zaposlen sem v njegovem veterinarskem centru in on mi je omogočil, tako rekoč dovolil, da grem v to. Seveda se zahvaljujem tudi vsem strankam, da so se prilagodile novemu urniku. Se pravi, da na kmetije, če ni nujno, ne pridem takoj zjutraj, ampak pozneje. Veterina je moje življenjsko poslanstvo. Veterinar bom do konca življenja, župan pa ne.

Občinski svet v Šmarju je precej razdrobljen, več kot polovica od 19 svetnikov so člani lokalnih list. Kako težko se je usklajevati?

Po mojem imamo najboljši občinski svet. Deluje složno. Na lokalni ravni moramo misliti s svojo glavo in ne česa narediti ali ne narediti zato, ker so se tako odločili na strankarski centrali v Ljubljani. Čeprav imamo res razdrobljeno sestavo, se glede večine stvari uskladimo tako, da je najbolje za občino. Skoraj vse naše odločitve so soglasne. Občinski svetniki niso obremenjeni z razprtijami iz preteklosti ali med strankami.

V življenjepisu ste zapisali, da ste se šolali v Celju. Kako to?

Iz Šmarja je moj oče, vendar sta oba starša delala v Celju, mama kot državna tožilka, oče je delal na davčni upravi. Do mojega šestega razreda smo živeli v Celju, potem smo se preselili sem, vendar sem osnovno šolo in gimnazijo končal v Celju. V Šmarju so imeli kmetijo tudi stari starši. To sem podedoval in zdaj živim tam.

Ste vedeli, da se boste ukvarjali s kmetijo ali ste gospodar na 24 hektarov velikem gruntu postali nepričakovano?

Vedno sem hotel biti kmet in po gimnaziji nisem nameraval študirati. Vendar mi je oče rekel, da sem kmet še vedno lahko, ampak naj ne bom neumen, ampak pameten kmet. S kmetijo sem se vedno hotel ukvarjati, vendar mi zdaj tudi ni žal, da sem šel študirat.

Ko ste dobili kmetijo, ste bili stari kakšnih 20 let. Kako vam je zneslo, skupaj s študijem v Ljubljani?

Takrat sta stara starša še živela, tudi oče in mama sta jima ob svojih službah pomagala. Nekako je šlo.

Kakšno kmetijo imate?

Redimo goveje pitance in krave dojilje. Skupaj približno 50 glav. Potem pa imamo seveda kakšnega gudeka [prašiča], kure, pse, mačke. Ko bosta hčerki zrasli, bomo kupili še kakšnega konja.

Po izobrazbi ste veterinar, specializirali ste se za bujatriko, za velike živali. Omenili ste že, da vam izobrazba v sedanjih razmerah precej pomaga.

Ja, v tem poklicu ves čas delaš z ljudmi, vsak dan moraš sprejemati hitre odločitve in za njimi stati. Z izobraževanjem pridobiš široko znanje, o zdravstvu, kirurgiji, varni prehrani. Po mojem je veterina eden najboljših študijev, da ti široko in dobro znanje. Zato se zahvaljujem vsem profesorjem na veterinarski fakulteti, da so nam dali toliko splošnega strokovnega znanja.

S čim konkretno se ukvarjate?

Z zdravjem velikih živali, se pravi vseh prežvekovalcev, prašičev in konjev.

Radi igrate košarko. Kje najdete čas zanjo, pri dveh službah, družini s tremi majhnimi otroki in za slovenske razmere veliki kmetiji?

Enkrat na teden si vzamem čas in jo igram s prijatelji. Tako si spraznim glavo, potem gremo na pivo in se neobremenjeno pogovarjamo. Soigralci so večinoma starejši od mene, zato tam dobim veliko čisto življenjskih nasvetov.