Marina Martensson: Čutim, da sem našla svoj dom

V nadaljevanju preberite:

Štiriintrideset­letna soul in jazz pevka ter kitaristka z malce sramežljivim nasmeškom pravi, da se je že rodila kot nastopajoča umetnica; s petjem in plesanjem se je izražala, odkar zna govoriti in hoditi. Njen glas jo je vedno vodil po poti življenja, poudarja. Že kot 19-letno dekle je podpisala pogodbo z japonsko butično založbo, pred tremi leti je v slovenščini zapela v finalu Eme, zadnja leta pa na nastopih spremlja našo kultno, svetovno znano skupino Laibach.
 

Na katere dosedanje uspehe ste posebno ponosni, poleg nastopa na Emi 2018, ko vam je uspelo s pesmijo Blizu priti v finale?

Poleg sodelovanja z japonsko založbo Spice of Life, pri kateri so izdali dva moja albuma, sem, kar zadeva moje dosežke v Sloveniji, zlasti ponosna, da sem lahko v slovenščini zapela tudi pesem za mojega nona z naslovom Pot domov, in sicer v sodelovanju z Dragom Mislejem - Mefom.

Kot klasično izšolana glasbenica ste bili nekaj časa učiteljica petja na ljubljanski Britanski šoli, leta 2018 pa ste se v celoti posvetili glasbeni karieri. Katera je bila prva skladba, s katero ste nastopili javno, in kdaj je to bilo?

Bila sem stara okoli deset let, ko sem začela nastopati s kitaro v rokah v restavraciji svojih staršev. Že takrat sem pisala svoje skladbe. Pri dvanajstih letih sem zmagala na tekmovanju mladih glasbenikov s svojo avtorsko pesmijo Buttercup.