»Vsak dan se vprašajte, kaj lahko storite za svojo državo.« Gre za slavne besede Johna F. Kennedyja iz njegovega prvega govora po imenovanju za ameriškega predsednika januarja 1961? Ne, gre za besede francoskega predsednika Emmanuela Macrona junija 2018, ko je narodu naznanil, da bodo morali najstniki kmalu nameniti mesec življenja za služenje domovini.

Ideja francoskega predsednika Macrona ni padla z jasnega neba. O tem, da bi morala mladina narediti nekaj za domovino, je govoril že med kampanjo za predsedniški položaj, ki ga je zasedel lani maja. Potem je s svojo novokomponirano stranko Naprej, republika! in zavezniškim Demokratičnim gibanjem čez mesec dni zasedel še 350 poslanskih mest, kar je veliko več od absolutne večine v nacionalni skupščini, spodnjem domu francoskega parlamenta.

 

Po vojaško

Seveda po volitvah pride nov dan, ko se na večino predvolilnih obljub pozabi. Tudi Macron je moral, ko se je spoprijel z realnostjo vladanja, marsikatero napoved spremeniti ali pozabiti, čeprav je splošen vtis, da jih je manj, kot je v povolilnem času običajno. Dober primer je klestenje delavskih pravic, pri katerih je šel v brezkompromisen spopad z bojevitimi francoskimi sindikati, ki so zmožni mimogrede ohromiti državo.

Ena od obljub, na katero Macron ni pozabil, je bila tudi o služenju domovini za mladoletne. Vendar je bila ideja lani veliko bolj militantna. Macron – paradoksalno prvi francoski predsednik, ki zaradi prehoda na profesionalno vojsko ni bil nikoli v vojski – je namreč predvideval, da bo služenje iniciacija v vojaško življenje, tako za fante kot dekleta. Kakšen je bil prvotni namen tako imenovane univerzalne nacionalne službe, kaže tudi to, kdo projekt vodi. Ne morda kakšen civilni birokrat, ampak general Daniel Ménaouine.

Kaj je bistvo Macronove univerzalne nacionalne službe, ki naj bi jo vpisali celo v ustavo? Najstniki in najstnice, stari približno 16 let, bodo morali nameniti mesec dni svojega časa očetnjavi. Prva dva tedna bosta potekala v času šolskih počitnic v obliki poletnih taborov po vsej državi. Tam se bodo učili prve pomoči, orientacije in podobnih »temeljnih« veščin. Drugi del bo delo pri tako imenovanih skupnih projektih, na primer delo pri dobrodelnih organizacijah ali pomoč lokalnim skupnostim.



Seveda ni v skupnem bivanju najstnikov in skupnem učenju določenih veščin nič samo po sebi slabega. Če bodo skupine sestavljali premišljeno, bi lahko celo pripomogli h krpanju velikih zarez po nacionalni, verski, premoženjski in še marsikateri drugi plati, ki so v zadnjih desetletjih precej razsekale francosko družbo. Ta si je nekoč za vodilo zastavila svobodo, enakost in bratstvo (liberté, égalité, fraternité), vendar od donečih besed ni ostalo kaj dosti. Kar zelo krvavo dokazujejo radikalizirani (samo)morilski teroristi, rojeni in vzgojeni v priseljenskih predmestjih francoskih mest.

Navsezadnje podobne tabore že prireja vrsta mladinskih organizacij, od tabornikov naprej. Vendar s pomembno razliko. Taborniški in podobni tabori so načeloma prostovoljni, če mladine k udeležbi na njih ne prisilijo starši. Tabori v viziji francoskega predsednika pa bi bili obvezni. Zato je 15 mladinskih organizacij takoj po prejšnji teden napovedani univerzalni nacionalni službi izrazilo nasprotovanje projektu. Po njihovem se morajo mladi sami odločiti, kako – in najbrž ali sploh – bodo prispevali k skupnemu dobremu, ne pa da jih z vojaškim škornjem v to prisili predsednikov general.

Dotični general Daniel Ménaouine je na nacionalnem radiu že dan potem, ko so mladinske organizacije dvignile glas proti Macronovemu načrtu utrjevanja bratstva, pojasnil vodilo: »Moj izziv ni prisilna privedba, ampak privlačnost. Mlade bi morali pritegniti, da bodo sami hoteli priti.«



A privlačnost gor ali dol, Macronov projekt lahko še vedno pade v vodo. Ne le zato, ker naj bi po poskusnem začetku prihodnje leto popolnoma zaživel šele v sedmih letih, ko sedanji predsednik morda ne bo več predsednik. Vsako leto predvideno starost za univerzalno nacionalno službo doseže 750.000 mladih, predsednik in njegov general pa nista pojasnila, kdo bo prevzel izjemen logistični zalogaj nastanitve – in krotitve, česar niso omenjali – takšnega števila najstnikov. Poleg tega bi izvajanje programa stalo 1,6 milijarde evrov na leto, kar tudi iz francoskega zornega kota ni zanemarljiva vsota.

Nad Macronovim projektom ni nobenega navdušenja niti na politični desnici, od koder je predsednik najbrž pričakoval podporo. V največji opozicijski stranki, pri golistih, ki trenutno nastopajo pod blagovno znamko Republikanci, so zatrdili, da vse, kar je manj od šestmesečnega urjenja, nima nobenega pomena. V Nacionalnem zboru, kakor se je letos preimenovala skrajno desna Nacionalna fronta Marine Le Pen, pa so idejo odpravili kot »zabeljene počitniške tabore«.

 

Po svetu

Macron je svoj projekt na začetku zastavil tako po vojaško, da so številni domnevali, da bo šlo samo za prehodno fazo pri ponovnem uvajanju splošne vojaške obveznosti oziroma celo naborniške vojske. To so v Franciji postopno opustili ob koncu prejšnjega stoletja in imajo zdaj profesionalno vojsko, ki šteje dobrih 265.000 aktivnih pripadnikov in približno 71.000 rezervistov.

Očitno je francoski predsednik s svojo skupino po mesecih razprav ugotovil, da so bile njegove predvolilne napovedi preveč radikalne, in sedanji predlog res bolj spominja na počitnikovanje v organizaciji države kot na vojaški dril. Vendar to seveda ne pomeni, da sta vojaška obveznost in naborniška vojska, kakor smo jo poznali v Sloveniji in vrsti prejšnjih domovin, po svetu samo relikt.

Tudi na Zahodu in celo v Evropski uniji obstajajo države, v katerih je služenje vojske obvezno. V zahodnih državah se je obrat od naborniške proti poklicni vojski sicer začel po debaklu Združenih držav Amerike v Vietnamu. Takrat je prisilno vključevanje mladih v vojsko in njihovo množično umiranje na drugem koncu sveta povzročilo močno protivojno in protivojaško gibanje, zato so ZDA raje od prisilne mobilizacije uvedle poklicno vojsko, v katero se vključijo prostovoljci. In s tem zavestno prevzamejo s službo povezano tveganje.



Državo z obveznim služenjem vojske imamo v neposredni bližini. V Avstriji je namreč obvezno polletno služenje vojaškega roka za moške, vendar jih veliko to preskoči zaradi zdravstvenih razlogov ali pa se odločijo za civilno služenje. Še v dveh članicah Unije, na Finskem in v Grčiji, je služenje domovini obvezno. Zahodna država, ki sicer ni članica EU in ima pretežno naborniško vojsko, je tudi Švica.

Po svetu je služenje vojske različno urejeno. V Aziji je recimo obvezno v Severni in Južni Koreji, ne pa na Kitajskem in v Indiji. Kitajska ima sicer splošno vojaško obveznost, vendar se v najštevilčnejšo vojsko na svetu prostovoljno prijavi toliko mladih, da prisilnega nabora ne izvajajo. Tudi v Rusiji velja splošna vojaška obveznost, vendar vpokličejo petino ali še manj nabornikov.

 

V Sloveniji

V nasprotju s precej razširjenim prepričanjem Slovenija leta 2003 obveznega služenja vojaškega roka ni odpravila, ampak samo zamrznila. Državni zbor ga lahko, če se tako odloči, z izpolnitvijo zakonsko določenih pogojev pravzaprav kadarkoli odmrzne. Ideje o tem so se že pojavile, saj za zaposlitev v vojski, posebno v nekriznem času, kakršen je zadnja leta, ni posebnega zanimanja.



Lani spomladi se je o tem govorilo že toliko, da je na naborniško vojsko beseda nanesla tudi na državnozborskem odboru za obrambo. Eno od vprašanj poslancev ministrici za obrambo Andreji Katič se je dotikalo nenavadnega razmerja med častniki in vojaki. Na enega slovenskega častnika imamo namreč samo 2,8 vojaka, v tujini pa je razmerje ponavadi 1:5. Ministrica je odgovorila, da je plača navadnih vojakov nizka, zato za poklic ni zanimanja. Dodala pa je, da če se bo država odločila za obvezno služenje vojaškega roka, bo častnikov še premalo.



Lani je predsednik Desusa in zdaj odhajajoči zunanji minister Karl Erjavec čisto konkretno predlagal obvezno trimesečno služenje. Njegova stranka je obvezno služenje zapisala tudi v volilni program in ekonomist Jože P. Damijan je izračunal, da bi to stalo vsaj 80 milijonov evrov na leto. V desetletju torej dve tretjini tega, kar so nekateri naračunali, da bi bilo treba v tem času vložiti v posodobitev opreme.

Pred volitvami Desus ni bil edini, ki je klical nazaj naborno vojsko. Tudi Glas za otroke in družine Aleša Primca se je zavzemal, »da se za vse fante (in dekleta, če to želijo) uvede obvezno samoobrambno usposabljanje« z možnostjo civilnega služenja. A druga stranka je volitvah povsem pogorela, Desus pa ne bo tako kot pogosto odločilen dejavnik pri sestavljanju nove vlade. Zato bodo te ideje najbrž ostale v shrambi za kdaj drugič.