Lovljenje izgubljenega časa

Zadnjič mi je pisateljica Rachel Cusk, ki je zaključila Fabulo, rekla, da so »problemi ustvarjanja v resnici problemi življenja«. Kateri je torej vaš najbolj ključen problem življenja in ustvarjanja, sem rekla. Pozorno me je pogledala in se nasmehnila: Čas. Čas je tisti.

Kako v tem hiperintenzivnem tehnološkem drgetajočem svetu, ki ga parajo bliski signalov novih aplikacij, sporočil, opomnikov, fragmentov, sporočil, da nas svet tam zunaj nujno potrebuje ..., iztrgati nekaj časa, ki bo samo naš?

Bolj ko smo se kot civilizacija trudili, da bi čas uokvirili, zajezili, ga uredili, bolj smo si zakomplicirali življenje. Bolj ko smo si predstavljali, da bomo zaradi razvoja tehnologij pridobili več časa, bolj smo se ušteli. Veliki umi so vedeli, da časa ni. Od nekdaj me je vznemirjala izjava fizika Johna Wheelerja, da je čas samo stroj, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkratno, a je v resnici nikoli nisem dobro razumela. Kje je včeraj, kje je danes in jutri?



Menda se je Nikola Tesla vsako jutro zbudil in si rekel: »No, kateri čudoviti ideji bom posvetil današnji dan?« Če kdo, je on vedel, da je čas raztegljiv pojem, da je pojmovanje časa naš konstrukt, da se minute, ko čakaš na pomembno sporočilo, raztegnejo in se minute ljubljenja skrajšajo, ker bi si jih želeli raztegniti v neskončnost.

Tehnologija nam želi skrajšati čas, a je prodrla v vse pore in nam zapolnila vse naše minute, vsa naša jutra, naše večere, nenehno dosegljivi se odzivamo na všečke, izraze ljubezni, nenehno v pričakovanju, v lovljenju časa ... izgubljenega časa, ki morda nikoli ne bo prišel.

Spomnim se, kako se mi je zdelo fino, da je Julij Cezar, ki mu je njegov koledar ves čas tako uhajal, prehiteval, odločil, da bo zaposlil astronoma zadnje ptolemajske vladarice Kleopatre in prevzel njen koledar. In tako še zdaj, če smo ironični, lahko rečemo, da živimo Kleopatrin čas.

Kot da bi bilo včeraj, se spomnim pogovora, ki sva ga imela z umetnikom, igralcem Johnom Malkovichem, ko je prišel s svojim recitalom na Festival Ljubljana. Sedel je pred mano, urejen, oblečen v svojo kreacijo, kot bi se teleportiral iz drugega časa. Govoril je počasi, zelo počasi, kot bi z besedami dejansko raztegoval čas; ob njem sem dokončno dojela, da kategorija čas res ne obstaja.

Govorila nisva samo o Nevarnih razmerjih niti o tem, kaj pomeni Biti John Malkovich, ampak tudi o času.
O tem, da je umetnost naš edini dostopni časovni stroj. Nekakšno vozilo, s katerim se lahko zapeljemo v druge čase in prostore in se, obloženi z zgodbami in spoznanji, spet vrnemo.

Dovolj je dober režiser, dober scenarij in kostumograf, in že kot igralec vstopiš v svet Nevarnih razmerij, tik pred francosko revolucijo – in ponavljaš stavek vikonta Valmonta: »To ni v moji moči. It's beyond my control.« Sam Malkovich se je tudi sicer loteval najbolj norih projektov, da bi raziskal čas. Tudi s kratkim filmom, ki ga je posnel z Robertom Rodriguezom z naslovom 100 Years: The Film You Will Never See (Film, ki ga nihče ne bo videl). Film so leta 2015 zaprli v sef za sto let; prvič bo na ogled 18. novembra 2115. Nihče od ustvarjalcev ga ne bo videl, zato pa ga bodo morda videli nekateri njihovi potomci, za katere so že dobili vstopnice. Česa se je naučil?

Tisto, kar je zvedel že pri svojih najljubših pisateljih, pri Faulknerju ter astrofiziku in pisatelju Ernestu Sábatu. Oba pravita, da preteklost ni nikoli preteklost. Da je vse zdaj. Da je preteklost vedno tukaj, z nami, nosimo jo s sabo ves čas in hodimo naprej, v prihodnost. In potem mi je povedal nekaj, kar si bom zapomnila za vedno. Kako Faulkner v enem najveličastnejših ameriških romanov Krik in bes opisuje prizor, kako oče da sinu uro, ki jo je sam dobil od svojega očeta, in mu reče: »Dajem ti jo, ne da bi se spomnil časa, ampak zato, da bi tu in tam pozabil nanj in da ne bi vsakega svojega diha porabil za to, da bi ta čas premagal.«