Lesti šefu v rit

Ritolizništvo je ena izmed disciplin, ki mi nikdar ni šla prav posebej od rok. Pa sem si iskreno želel, da bi jo bolje obvladal, saj bi mi bilo v življenju marsikdaj lažje. Preprosto nimam ustrezne koordinacije med jezikom, možgani in obrazom. Vsega trojega mi nikakor ne uspe uskladiti v prepričljivo in učinkovito celoto, ki bi pod­prta z laskanjem in zlagano samozavestjo projicirala všečnost, servilnost in odličnost. Ne gre.

Mimogrede, izkušnje so me naučile, da gre za isto veščino, ki pomaga pri osvajanju deklet. S kakšno lahkoto jih nekateri pripravijo do tega, da zabrenčijo, ne moreš verjeti. A vendar je prepričanje, da so moški mojstri te veščine, zavajajoče. Če v ritolizništvu nisi spreten, potem ti ne preostane drugega, kot da stopiš na stranski peron in vdano opazuješ, kako se zadevi streže. In tako kmalu spoznaš, da so v resnici ženske tiste, ki z lahkoto razporejajo figure po šahovnici, medtem ko se moški ponosno trepljajo po plečih. Niso naravnane na hvalo, temveč na učinek. Seveda to ne velja za vse, tiste, ki gledajo preveč televizije, še vedno poskušajo z izsiljevanjem in solzami. Še bolj pa so prikupni posamezniki, ki jih k ritolizništvu nagovarjajo partnerice, jih poskušajo usmerjati do želenega cilja. Takoj se vidi, kdaj so ravnanja moškega pod vplivom ženske misli. Gre za prevelik odstop od značaja. Reveži.

Moj pokojni dedek je bil vpliven farmacevt. Nekoč je za rojstni dan priredil slavje za sodelavce. Med povabljenci se je znašel neki mlad povzpetnik, ki se je odločil izkoristiti priložnost in mu kvalitetno zlesti v rit. Ubral je zanimivo taktiko. Skrivoma je navezal stik z mojo babico in jo prosil, naj mu pomaga za dedka izbrati darilo. Babica mu je povedala, da dedek ne mara daril in presenečenj, da je to slaba in preveč prosojna zamisel, ki neizogibno vodi v nerodno situacijo. A se ni dal, vrtal je vanjo, dokler mu ni rekla, naj mu prinese bokal vina. In res, rojstnodnevno slavje je bilo v razmahu, vozli kravat so popustili, ko je mladi povzpetnik zavohal priložnost. Pogovor za omizjem je prekinil z govorom in čestitko, nakar je mojemu dedku svečano izročil pokal. Ja, narobe je razumel. Kupil mu je tak veličasten zlat športni pokal, še dedkovo ime in starost je dal vgravirati. Kaj bi dal, da bi to videl. Dedku je vzelo sapo, drugi pa so bruhnili v strašanski krohot. Še danes se ta zgodba pojavi med kakšnim družinskim srečanjem ali pa jo pove kdo, ki je poznal dedka.

Nikakor ne mislim, da je ritolizništvo nujno slaba lastnost, veliko ljudi se te metode poslužuje, dokler ne splezajo dovolj visoko po krošnji, da lahko spletejo varno gnezdo. Potem nehajo razmetavati s smehljaji in svojo energijo usmerijo drugam. Prav tako velja omeniti, da so praviloma prav šefi tisti, ki ustvarjajo razmere za tovrstno vedenje, ki je še posebej pogosto v kolektivih z negativno selekcijo. Ljudje smo pač družabna bitja, vzajemni odnosi nam bistveno bolj krojijo vsakdan, kot bi si marali priznati. Povrh živimo v časih moralne krize in na glavo postavljenih vrednot, ko se pred osebno integriteto in znanje postav­ljata trepljaštvo in pripadnost. To pa je že nevaren poligon, na katerem prosperirajo problematični posamezniki in interesi. Plemenita tehnika lezenja v rit je proti novodobnemu pajdaštvu kot visoka šola bontona. Samo poglejmo v parlament, kjer so seje čedalje bolj podobne avdicijam za nadaljevanje filma Let nad kukavičjim gnezdom. Ne nazadnje zgoraj na krošnji ni več dovolj prostora za nova gnezda, treba se je preriniti v že obstoječa in široko odpirati kljun.

Ob tem spoznanju z radostjo opazujem prilizovanje, prhotanje trepalnic, globoke dekolteje in posiljen smeh ob slabih šalah. Ah, ti časi bodo še prehitro minili, a treba je biti pripravljen. Najbolje, da si čim prej poveznemo kape s kraguljčki, začnemo kazati jezik in igrati na činele. Lezenju v rit bo sledila kakofonija.