»Tu sem se rodil in tu živim vse življenje, na naši domačiji,« nam dobrovoljno pripoveduje Marjan Vidic, ko nas posede v senco in en dva tri zvari kavo, tako da ga vprašamo, ali je kdaj delal v gostinstvu. Nikoli, a od leta 1991 na prenovljeni domačiji sprejema goste z vsega sveta. Bled je zdaj kot Babilon, tako si mislimo. Turisti prihajajo in odhajajo, občudujejo jezero in grad nad njim, pletne na mirni jezerski gladini in nageljne za klobuki kočijažev. Mi pa smo si želeli spoznati staroselce, ki tam živijo vse leto, od zimske zmrzali do poletne vročine in tako iz leta v leto. Na vroč poletni dan smo zato prišli na Mlino k Ledrarju.

»Jaz sem peta generacija gos­podarjev na tej domačiji. Prvi je bil Martin, potem njegov sin Marko, za njim dva Janeza, moj oče in moj ded, in zdaj jaz. Tamle, na robu posesti, stoji rojstna hiša, stara je okoli tristo let,« pripoveduje gospodar Marjan Vidic, ki je tu, na robu Bleda, na svet prijokal leta 1951. Odtlej se je v tej vasi, v kateri je včasih spodaj v grapi ob Jezernici drdralo pet mlinov, marsikaj spremenilo, nekaj pa je za vselej ostalo tako, kakor so predniki in narava uredili v davni preteklosti. Vedno so živeli z vodo, na vodi, ob njej in od nje – kot splavarji in kot »vadjarji«, ki jih turisti poznajo kot pletnarje.



Vas Mlino je postavljena tako, da se, stisnjena med dve vzpetini, spušča po bregu navzdol k Blejskemu jezeru, na katero so bili domačini vselej življenjsko navezani. Nanj in na otoček sredi jezera, do katerega je najkrajša razdalja prav z njihove, mlinske strani. V mladosti gospodarja Marjana je bila to še vedno značilna kmečka vas, zdaj pa je globoko v turizmu, kakor vse blejsko območje: »Na Mlinem skoraj ni hiše, v kateri ne bi oddajali sob. Pred tridesetimi, štiridesetimi leti pa so imeli samo Kajdiževi spodaj, na začetku vasi, eno sobo za tujce. Oni so bili prvi.«

Vas se je še sredi prejšnjega stoletja na dnu brega s hišami dotikala jezera, kot je videti tudi na starih razglednicah, ki jih hrani gospodar Marjan: »Poglejte, čisto ob vodi je stala Žerovčeva kmetija. Takoj pod njo je bil zid, zidana škarpa, ki je že stala v vodi. S strehe te hiše so lahko skakali v jezero, tako blizu vode je stala. Na tem travniku, ki je zdaj poleti poln kopalcev, sta stala hotel Central in Petran. Že dolgo ni nobenega več.«

Peti gospodar na domačiji pri Ledrarju

Marjanov oče Janez Vidic se je na Mlinem rodil leta 1894. Gospodaril je s kmetijo, ki je imela 40 hektarov zemlje, velik travnik v Soteski ob Savi Bohinjki, planino s stanom na Pokljuki, kamnolom nad hišo in ledrarno: »Strojili smo svinjske kože. Ded in oče, ki je umrl leta 1971, sta delala v njej, jaz pa ne več. Ljudje so potrebovali mehko svinjsko usnje, da so si naredili kakšne zaplate na obleki in drugo. Dobro se spomnim, da smo imeli doma velike kupe kož. Pri strojenju porabiš veliko vode in tu spodaj v grapi teče Jezernica. Pri hiši više v klancu se po domače reče pri Jermanu, ker so tam iz kož delali jermene.« V času Marjanovega očeta je bilo v vasi pet posestnikov: »Vse drugo, spodaj pod klancem, pa so bili kajžarji. Imeli so po eno, dve kravici, po dva pujska za preživetje. Še po letu 1948, v 50. letih, je bila vas zelo revna. Vsega tega se še živo spominjam.«

Drugače pa Mlino, »ki se imenuje po mlinih, to vemo«, ni le eno, ampak sta dve, pravi gospodar pri Ledrarju. Drugi zaselek, ki spada k vasi, je njen manjši del Zazer, čez cesto pod Titovo vilo, kjer je zdaj turistično naselje s šotori in lesenimi hiškami Garden Village. »Tu je bila dvorna vrtnarija. Mlino je bilo včasih center Bleda. Tam, kjer je danes središče, so se takrat pasle ovčke in kozice, tam so bili le travniki, nič drugega. Na Mlinem smo imeli pred drugo svetovno vojno kar tri hotele – Central, Park in Petran. Bilo je pet gostiln, zdaj pa imamo samo dve.«



Marjan Vidic, ki je po očetovi smrti prevzel domačo posest in nikoli ni hodil v drugo službo, je bil najmlajši od sedmih otrok pri Ledrarju, kakor se po domače reče pri hiši na Mlinski cesti, ki pelje skozi vas, naprej čez senožeti ter mimo obdelanih polj proti Ribnemu in Bodeščam do mosta čez Savo. Na drugi strani se popotnik na Lancovem odloči, kam se bo obrnil, proti Radovljici ali proti Kamni Gorici. Po isti poti se zdaj vrnimo.

Vas Mlino je bila vselej povezana z vodo in odvisna od nje. Na Jezernici je včasih ropotalo pet mlinov, zdaj pa na stare čase v neokrnjeni podobi spominja le še eden: »Kjer je mlin, tam je hrana. Furmani so v mline dovažali blago in ga tam prevzemali.« Škoda, da blejska občina ne odkupi edinega mlina, ki se v svoji nekdanji podobi še upira zobu časa, dodaja sogovornik. Potok Jezernica se pod glavno cesto od Bleda proti Bohinju pri odcepu za Mlino izliva iz Blejskega jezera in žubori v grapi pod vasjo, dokler ne doseže Save Bohinjke, v katero se izlije: »V Jezernici smo se včasih tudi umivali, ribe smo lovili v bistri vodi, tudi raki so bili v njej, tako čista je bila. Ženske so splakovale perilo na rakah.«


 

Na svetega Roka je vedno deževalo

Vaščani so vedno živeli ob vodi, na vodi in od nje. Cesarica Marija Terezija je vaščanom podelila servitutno pravico za prevoze po jezeru, in četudi cesarstva že dolgo ni več, si Mlinani štejejo, da jim ta pravica še vedno pripada, in ker so blejski »vadjarji« trdno povezani v društvo, stojijo trdno na svojih plovilih in na jezerskem obrežju. »V tistem času je bilo podeljenih 27 pravic za prevoz po jezeru. Dobili so jo kmetje iz naše vasi, da so laže preživeli. Cesarica jim je to pravico podelila, oni pa so se morali zavezati, da bodo brezplačno na otok prevažali ljudi k maši in drugim obredom.« Vas Grad na drugi strani jezera pod grajsko skalo pa je od cesarice dobila pravice za prevoze s kočijo, ki gredo zdaj iz rodu v rod blejskih fijakarjev.

Ko so Mlinani dobili pravico do prevozov, po modri jezerski gladini okoli Otoka še niso drsele pletne, kakor danes, ampak so se prevozniki upirali v vesla na dveh brodih iz smrekovih debel, po dva brodarja na vsakem robustnem plovilu. »Lahko pa rečemo, da je bil ob verskih praznikih že takrat tukaj neke vrste turizem. Ljudje so prihajali na žegnanja in druge božje poti. Ob Marijinem vnebovzetju 15. avgusta je veliko naroda z Brezij prišlo še na blejski otok. Stari ljudje okoli jezera so pravili, da so se pripeljali s konji in vozovi, potem pa so prespali kar na tleh. Naslednji dan, 16. avgusta, goduje sveti Rok, spet velik praznik. Moj sosed Jermanov Ivan, ki je zdaj star 82 let, čil in zdrav, je vedno rekel, na svetega Roka dan bo pa deževalo in opralo travnik za ljudmi in konji. Res je na ta dan vsako leto deževalo, iz roda v rod. Z Ivanom sva vse življenje skupaj, 60 let je vozil pletno,« pripoveduje gospodar pri Ledrarju.

Prva »vadja«, ki pa še zdaleč ni bila pletna, je prišla na Bled še pred letom 1800 iz Salzburga po železnici do postaje v Lescah, pripoveduje gostitelj, ki ima v spominu zelo dobro zapisano vso zgodovino blejske flote: »Imenovala se je Kanon. Pripeljati jo je dal domačin Kajdiž iz hiše spodaj pod klancem. To je bila ladjica, s katero so na slanih jezerih blizu Salzburga pobirali sol, temu je bila namenjena, ne za turiste, po obliki pa je bila, kot so danes pletne. Kajdižev je imel tam gori sorodnike in so mu svetovali, naj jo kupi.«

Leta 1902 so domačini Ksel, Turšč in Kašarjev skupaj izdelali pletno v današnji obliki: »Barko so nadgradili iz starega plovila, iz solne ladje, ki je bila podobna tedanjim rečnim čolnom z ravnim dnom. Bila je daljša, da se ni potopila. Nadgradnja je bila občutna, saj se je oblika bistveno spremenila. Čoln je tako dobil današnjo obliko – špico, ošiljen premec s poudarjeno dvignjeno krmo, prag zadaj, vzdolžne klopi, ograjice za naslonjala in streho, na kateri je plahta, ki potnike varuje pred dežjem ali pred premočnim soncem.« Pred sto leti so bile pletne zgrajene iz šestmetrskih desk, današnje pa so daljše, iz osemmetrskih, pravi sogovornik. Ladja je daljša, zato je varnejša.

Plovila, kakršna izvirajo iz blejskega čolna, plujejo po različnih alpskih jezerih, po rekah in tudi morju: »Pletna v takšni obliki, kot je nastala pred 100 leti na Mlinem, pa pluje samo po Blejskem jezeru in je naše avtohtono plovilo. Pred nekaj dnevi smo iz Bruslja dobili dokument, da je kot taka zavarovana, tako kot recimo naše jedi z geografskim poreklom. Pletna ne sme nikamor z Bleda, ko neha voziti, jo je treba uničiti.«

Petdeset let je stal na pletni

Marjan Vidic je za vesla na pletni, na ladji, »vadji«, kot pravijo Mlinani, prijel, ko je bil trinajstleten fantič in odtlej je skoraj enainpetdeset let rezal valove med obalo in otokom ter po drugih jezerskih poteh, kamor so pač želeli gostje, ki so sedli na klopi in pričakovali lepo, nepozabno doživetje: »Moj oče je bil pletnar skoraj 45 let, že leta 1925. Poglejte to staro razglednico z Bleda, na njej je on na pletni z gosti. Tisto leto jo je pisal mami na Dolenjsko, od koder je bila doma. Vabil jo je na Bled. Leta 1925 sta se tudi poročila. No, ravno tisto leto pa nam je v Soteski v strmem bregu nad Savo pogorel skoraj ves gozd, požar se je razširil z žage. Mamo so takoj poslali pogozdovat. Tako je bilo včasih.«

Sedanji gospodar pri Ledrarju je jezerske valove rezal 50 let, ves ta čas je bil »vadjar«, kajti pletni tu nikoli ne rečejo čoln, ampak vedno le ladja, »vadja«, ki je bila vedno dragoceno premoženje, vir preživetja za družino. Predajali so jo iz roda v rod, jo vzdrževali in gradili nove: »Kselov ata je bil najboljši cimperman, z mojim očetom sta bila dobra prijatelja, velikokrat je šel na obisk k njim. Gospodinja Johana je bila vedno vesela, ko je oče prišel, tako se je le nekaj dogajalo. Kselovi so imeli hčerko Johano, ki se je poročila v sosednjo vas Selo. Kadarkoli sem jo srečal, mi je vedno rekla, Marjan, kaj zemlja, vadja, vadja, ta je nekaj vredna. Se pravi, to je nekaj vredno, ker z ladjo lahko zaslužiš.«

Mlinski, blejski pletnarji so imeli vedno pomočnike, saj so morali obdelovati tudi kmetije – tako kot ga je imel Marjanov oče Janez, ga ima danes njegov sin: »Zdaj je zaslužek boljši, kot je bil včasih, ampak je tudi naporno. Od Toplic do otoka je 1650 metrov, z Mlina okoli 800. Jaz ne vozim več, ampak še vedno grem pogledat, kako jim gre. Drugače pa stari pletnarji sploh ne gredo več dol k vodi, ko nehajo. Težko gledajo, da drugi še vozijo, sami pa ne zmorejo več.« Včasih, ko je bil tudi sam v najboljših letih, je vozil drugačne goste, kot prihajajo danes, pravi sogovornik. Bilo jih je manj, a so bili bolj petični. Prihajali so iz Avstrije, iz Salzburga, z Dunaja. Pred 30, 40 leti je bilo ogromno Nemcev in Nizozemcev, ki so jih na Bled redno vozile velike turistične agencije: »Vsako leto je prišel na dopust možakar, Nemec, ki je vedno zahteval tri pletne. V eno je dal svojo palico, v drugo klobuk, v tretjo je sedel sam. Peljal se je okoli jezera, ne na otok, danes pa hočejo vsi le tja. Zdaj prihajajo gostje z vsega sveta, posebno veliko je Azijcev.«

Sezona za pletnarje je bila včasih krajša, ker so bile zime dolge in mrzle, tako da je bilo jezero tudi po štiri mesece pod ledom, zdaj pa se vesla skoraj ne ustavijo.

Vse je poznal,Tita, Avsenika, Svetino ...

Blejske lepote so hodili občudovat številni slavni ljudje. Reden gost v nekdanji kraljevi vili nad obalo na Mlinem pa je bil jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito. Pletna mu je že kot mlademu človeku odpirala pot do številnih znanstev, ki so pogosto prerasla v prijateljstva, pravi Marjan Vidic: »Lahko rečem, da sem bil s Titom v dobri navezi. Večkrat sem ga s pletno peljal po jezeru. Kot sem bil otrok, star okoli 12 let, so me pošiljali v hotel Toplice po ostanke hrane za živali. Tako se mi je zgodilo, da sem zjutraj ob šestih takoj za tunelom nad cesto srečal Tita. V šoli smo se učili o njem. Nisem vedel, kaj naj, potem pa sem se spomnil, da je bil maršal. Pozdravil sem ga, dobro jutro, maršal, on pa mi je odzdravil, izmenjala sva nekaj besed. Tako sem ga prvič srečal.«

Leta 1968, bilo je maja, je ležal v pletni, ki jo je zasidral na drugi strani jezera, pod cerkvijo: »Takrat pa zaslišim, nemoj, da spavaš. Bil je maršal. Rekel sem mu, da lahko malo ležim, ker nimam strank. Rad se je pošalil. Potem sem ga peljal čez jezero do Kazine na kremšnite. Od takrat sva se poznala. Peljal sem ga tudi okoli otoka. Kadar me je videl, da sem stal kje ob cesti, ko se je peljal mimo, me je vedno pozdravil.« Nazadnje sta si pomahala v pozdrav na Mlinem leta 1978, ko se je predsednik s spremstvom vračal iz Bohinja.

Na jezeru, v pletni, se je spoprijateljil tudi z velikim glasbenikom iz bližnjih Begunj Slavkom Avsenikom. Večkrat je prišel na njegovo domačijo na Mlino, raztegnil harmoniko, se sprostil in odpočil: »Večkrat sem ga povabil sem, rad je prišel. Na tej fotografiji je zadnjič, da je sploh kam šel od doma.«

Na steni visi fotografija, na kateri sedi na njegovi pletni ves Avsenikov ansambel: »Od tega je kakšnih 40 let. Za Avsenika se slovenski novinarji takrat sploh niso zanimali. To fotografijo so mi poslali Nemci. Enaka je bila na ovitku dvojne plošče, ki so jo izdali tam. Tudi ploščo sem dobil od njih.« Na mizi ležijo fotografije, ki pripovedujejo o petdesetih letih pletnarjenja na jezeru. Ali ta dva poznate? Seveda, pisatelj Tone Svetina, rojen na Mlinem, kjer še stoji njegova rojstna hiša, čeprav ni več v lasti družine, ob njem v belih hlačah in srajci spet Tito, na sprehodu v dolini Radovne. »Moj in Tonetov oče sta se veliko družila, zato sem bil tudi jaz tam kot doma. Tonetova žena Vera je bila zelo lepa ženska, prijazna. Že takrat je vozila audija, želela pa si je nov avtomobil. Dogovorila sva se, da bom Toneta vprašal, ali da starega audija meni, njej pa kupi novega. Tako je bilo in to je bil moj prvi avtomobil.«

Pletno moraš voziti, da jo razumeš

Marjan Vidic ni značilnih blejskih »vadij« le poganjal po jezerskih valovih, ampak jih tudi izdeluje: »To so Mlinani od nekdaj dobro znali. Velik mojster, najboljši, je bil Janez Polak, zdaj je star okoli 80 let, ki živi na Koritenski cesti. Janez je znal narediti najboljšo pletno, čeprav je ni vozil. Drugače pa jo moraš voziti, da veš, kaj je treba spremeniti, izboljšati. Jaz sem jih naredil dvanajst, nazadnje Elo za nečaka. Vsi jo hočejo voziti, ker pravijo, da tako lepo teče. Če sam tudi voziš, takoj čutiš napako, tu nekaj zavira, tam nekaj nagaja. Ladja mora biti cela tako speljana od spredaj do zadnjika, da vodo lepo 'tala', reže na pol in odriva vstran. Zadaj mora biti ravno prav dvignjena, da je zadnji konec zunaj vode in je ne vleče za seboj. Spredaj mora biti dovolj ošiljena, ravno prav dvignjena, ne preveč, ne premalo. Če je preveč dvignjena, pluži, če je premalo dvignjena, rije po vodi.«

Vsi pletnarji niso enako dobri vozači, nadaljuje sogovornik, nekateri imajo »grif« že v sebi, drugi pač ne. Drugače pa se veslanje »dogaja« v ramenih, ročaja vesel ne smeta nikoli priti navzkriž, to veslaču odvzame moč: »Moj brat je bil na tekmi okoli otoka vedno prvi. No, tudi jaz nisem bil slab vozač, ladjica mi je dobro tekla. Pletno moraš odriniti z rokami, potem pa ji le dodajaš moč, ne smeš je tiščati, sama mora pluti, vodo mora rezati na pol. Potem tudi nisi tako utrujen.«

Zdaj pa bo treba iti, si rečemo, ko začnejo pred vrata Ledrarjeve posesti prihajati turisti z ogromnimi kovčki na kolesih. »Ali imate še proste sobe?« ga vprašamo. Odgovori nam le s širokim nasmehom. Turizem je tudi tu, v vasici na koncu Bleda, na nezadržnem pohodu. Torej bodo tudi pletne polne.