Lahkih nog po razgled na avstrijske tritisočake

Dogaja se, da imamo osupljive stvari tako rekoč pred nosom, pa nanje ne pomislimo. Dokler ne nastopi pravi trenutek. Za nas je prišel to jesen, tako zelo nenaklonjeno potovanjem, da se je vožnja po eni najlepših avstrijskih panoramskih cest v »mehurčku« osebnega avtomobila in s samotnimi sprehodi po osupljivi naravi zazdela odlična ideja. In je takrat tudi bila. Le presneti svizci so se večinoma skrivali!



Znamenita cesta, ki povezuje avstrijsko Koroško s Solnograško, v širšem merilu pa tudi Bavarsko z Italijo, je kot preprosta trgovska pot menda obstaja že pred 4000 leti. Današnja široka cesta, ki so jo zgradili pred 85 leti, se uradno začne v majhnem slikovitem kraju Heiligenblut v okraju Špital in konča v Zell am See, ki s Kaprunom v zimskem času privablja tudi številne slovenske smučarje. To, kar Grossglockner Hochalpen Strasse, kot je njeno uradno ime, ponuja danes, je za voznike in ljubitelje narave prava poslastica. Če je vreme pravo in se oblaki in meglice vsaj malo razmaknejo, se z nje odpirajo fantastični razgledi na najvišje vrhove avstrijskih Alp, tudi najvišji avstrijski vrh Grossglockner, po naše Veliki Klek, ki sega do 3797 metrov in po katerem je cesta dobila ime. Številke so osupljive, saj celo najvišja točka, do katere se je mogoče zapeljati z avtom, Edelweissspitze, malenkost preseže 2500 metrov nadmorske višine.
 

Brez napora med vršace

In čeprav se med vijuganjem po zelenih pobočjih neprestano le vzpenjamo, so občutki prijetni, nobenih vrtoglavih prepadov, zato na njej uživajo tisti, ki se radi vozijo udobno, a ne dolgočasno, pa tudi sopotniki, saj se nad monotonijo ne morejo pritoževati. Je že res, da je na 48-kilometrski poti kar 36 zelo konkretnih ovinkov in da se mnogi ostro zasukajo kar za 180 stopinj. A za vse to smo bogato nagrajeni, saj se pot ves čas vije skozi narodni park Hohe Tauern (Visoke Ture), ki so ga ustanovili zato, da bi zavarovali alpski svet in številne živali in rastline, ki so v njem našle svoje zavetje. To zaščiteno območje je največji avstrijski narodni park in hkrati največje zaščiteno območje v Alpah, ki obsega več kot 1800 kvadratnih kilometrov. Kdor ima čas, se lahko odpravi na gorsko turo ali večdnevni pohod, kamor ga narava vabi z jezeri, slapovi in ledeniki. Kamor koli se ozremo, kulisa jemlje dih: Grossglocknerju delajo družbo številni vrhovi, več kot 200 jih sega prek 3000 metrov.



Vse je dobro premišljeno. Cesta, ki so jo zgradili že leta 1935 in jo z desetletji krepko razširili, in vsi spremljajoči turistom namenjeni objekti, poti in table obiskovalca seznanjajo s tem krhkim svetom, ki ga je treba ohraniti za nas in za vse, ki prihajajo za nami. Ne nazadnje pa je za ta luksuz treba plačati dokaj visoko cestnino: 37 evrov za osebno vozilo.
 

Ledenik se poslavlja

Bilo je nekaj loterije, saj bi dan, ko smo se podali po najbolj znameniti razgledni cesti, ki se skoraj dotika neba, lahko ponudil tako sonce kot dež. Na koncu smo doživeli oboje. V zelenem vodniku je zapisan namig, da bi lahko na teh slabih 50 kilometrih z vmesnimi postanki uživali kar ves dan. Zdelo se je malo pretirano, a ko nam je časa vse bolj zmanjkovalo, za nami pa ni bila še niti polovica poti, je postalo jasno, kdo se je motil. Kaj bi šele bilo, če bi se ves dan kopali v soncu!


A oblake je vleklo skupaj in že na prvem postanku se je na točki, poimenovani po cesarju Francu Jožefu (Kaiser Franz-Joseph Höhe), obljuba o čudovitem razgledu na Grossglockner in najdaljši ledenik v vzhodnih Alpah razpršila med dežnimi kapljami. Oboje je dobesedno izginjalo pred našimi očmi. Ni bilo brezupno, čez čas so se oblaki le razprli in razkrila sta se najvišji avstrijski očak in ledenik. Žal ta ni nobena izjema, saj se tako kot vsi drugi iz leta v leto vse bolj krči. Ko je leta 1856 nanj zrl takratni avstrijski cesar, je bilo v led vklenjeno precej večje območje kot danes. Meritve, ki so jih opravili pred dobrimi sto leti, so pokazale, da je v dolžino meril 11 kilometrov, zdaj jih ima že manj kot osem, prostornine je v tem času izgubil za več kot polovico. Znanstveniki ugotavljajo, da se vsako leto zmanjša za 10 do 20 metrov.

Razgledi so kljub temu lepi in tu je izhodišče za številne gorske poti. V štirinadstropnem informacijskem centru si je mogoče ogledati več razstav, tistim, ki se ne morejo odpraviti med vršace, pa ponuja tudi senzorično izkušnjo v kamenju in ledu. A vse te oglede smo raje pustiti za prihodnjič.
 

Ponoči in pozimi zaprto

Ko smo po več postankih dosegli najvišjo točko alpske ceste, s katere nas je že v nekaj minutah leden veter poslal nazaj v vozilo, in se začeli spuščati proti dolini, sem imela le še majhno željo, da bi zagledala kakšnega svizca, ki so značilni za to območje. Ko sem se plazila med skalami, sem jim bila že prav blizu, saj je nedaleč stran predirljivo zažvižgalo. Oni so mene videli, jaz njih ne. Pa drugič.



Cesta je uradno odprta in prevozna od zgodnjega maja do začetka novembra, odvisno od snežnih razmer. Nato na njej zavlada popolna zimska spokojnost. Tudi v mesecih, ko je prevozna, pa ponoči spustijo zapornice, in kdor zamudi zadnjo uro za vstop, ima le dve možnosti: lahko počaka do jutra ali si izbere kakšno drugo pot. A prav gotovo se nobena v bližnji okolici ne more kosati z grossglocknersko.
 

Najstarejši na svetu

Da je od Zell am See, kjer se uradno končna alpska cesta presežnikov, le še skok do znamenitega Hallstatta, ki je za množice turistov pojem romantične alpske vasice ob jezeru, ne drži čisto. A ko se bodo razmere normalizirale in če smo že na tistih koncih … Še dve uri je treba zdržati do kraja ob istoimenskem jezeru, ki je z leti postal pravo turistično romarsko središče. Hallstattska razglednica, na kateri iz malega strnjenega naselja, stisnjenega med alpsko jezero in vznožje strmih gora, štrli ozek cerkveni zvonik, je lepa v vseh letnih časih. Ko pade prvi sneg in se njene strehe belo obarvajo, pa prikliče misel na božične praznike.



Zakaj je Hallstatt, ki ga sestavlja komaj nekaj ulic in le en majhen, očarljiv osrednji trg ter množica umetelno izrezljanih lesenih hiš, tako privlačen? Morda bi lahko ostal skriti biser, če ne bi že pred 7000 leti nad njim na hribu Salzberg odkrili izjemnih nahajališč soli, ki so jo sprva na površju, nato pa vse globlje v hribu kopali stoletja in to počnejo še danes. Njihova dediščina je zavidanja vredna: hallstattski rudniki soli veljajo za najstarejše na svetu.

Zaradi tega in naravnih lepot so pred dobrimi dvajsetimi leti halštatsko regijo, skupaj z gorovjem Dachstein in osrednjim območjem solnih rudnikov, imenovanih Salzakammergut (segajo od Salzburga do Dachsteina), uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.
 

Prototip evropske skupnosti

Znanstveniki so ugotovili, da so v hribih za Hallstattom okrog 1500 pr. n. št. sol že izkopavali zelo organizirano ter z njo množično in uspešno trgovali. Iz neznanega vzroka se je izkopavanje okrog 1300 pr. n. št. ustavilo, morda zaradi uničujočega plazu, ki so bili na tistem koncu zelo pogosti, nato pa so ga med 800 in 400 pr. n. št. spet obudili. Ravno v tem obdobju se je razvila kultura, ki je zaobjela precejšen del srednje in zahodne Evrope, tudi Slovenijo. Zgodovinarji so jo po letu 1874 imenovali po Hallstat­tu, saj so do ključnih spoznanj o njej prišli z najdbami v številnih grobovih iz železne dobe, ki so jih odkrili nad tem krajem. Sol je namreč odlično konzervirala številne predmete in s tega vidika je to grobišče edinstveno na svetu.



Najbolj zaslužen za arheološka odkritja je bil rudniški upravnik Johann Georg Ramsauer, ki je imel očitno močno arheološko žilico. Bil je prvi, ki se je sredi 19. stoletja lotil sistematičnega izkopavanja in izjemno natančnega dokumentiranja odkritega, da ga – čeprav laika – strokovnjaki cenijo še danes.

Doslej so odkrili več kot 4000 grobov, v njih pa med drugim steklene izdelke, ki, tako znanstveniki, izvirajo z območ­ja Italije in Slovenije, iz naših krajev pa je prihajalo tudi orožje. Premožnejšim so v grob položili tudi jantar, ki je prišel z Baltskega morja, in celo slonovino iz Afrike. Ljudstva, ki so živela na območju halštatske kulture, so bila tako prepletena, da strokovnjaki govorijo o nekakšni »zgodnji obliki evropske skupnosti«.
 

Mesna industrija v davnini

Kdor se želi spustiti v rudnik soli v Hallstattu, se mora najprej povzpeti na hrib. Hoja mu vzame dobre pol ure, večina obiskovalcev pa se raje odloči za vzpen­jačo, ki jih skoraj v trenutku dvigne na točko, od koder je tudi odličen razgled na Halštatsko jezero. Do vhoda v rudnik mimo grobišč, ki pa jih niti ni opaziti, vodi učna pot. Na informacijskih tablah so zbrali vrsto zanimivosti, med drugim izvemo, da so rudarji v Hallstattu že v železni dobi iz ječmena, jagnjetine, fižola in drugih sestavin kuhali jed, ki je na jugovzhodni strani Alp še vedno močno razširjena in se v nemško govorečih deželah imenuje »ritschert«.

A ne le to, v Hallstattu so v tistem času zaradi obilice soli, ki jim je bila na voljo, razvili pravo mesno industrijo. V dolini so redili prašiče, jih tam razkosali in le najbolj mesnate kose prinesli na hrib v bližino rudnikov. V rovih so jih sušili in dimili in jih konzervirali s soljo. Tudi s to dobrino so uspešno trgovali.


Morda je k priljubljenosti vasice Hallstatt pripomoglo tudi dejstvo, da je težko dosegljiva. Nekoč je bilo do nje mogoče priti le po vodni poti ali čez zelo strme hribe, zdaj, ko do nje vodita cesta in predor, pa jo pretirano oblegajo turisti. Parkirišč je zelo malo. V poletni gneči je morda še najbolje vozilo pustiti v kak­šnem drugem kraju ob jezeru in se do Hallstatta zapeljati z eno od ladjic. A to je le domneva. Ko se obiskovalec naposled le sprehaja med ljubkimi lesenimi hišami, ki rinejo strmo v breg, očitno mnoge zamika, da bi raziskali vsak kotiček. Nič čudnega, da so morali domačini izobesiti opozorilo: »Hallstatt ni muzej, tu ljudje živijo. Spoštujte njihovo zasebnost in ne vstopajte na privatna zemljišča.«



Nekaj čarobnega že mora biti v tem kraju, da je bil dovolj dober tudi za kronane glave. Cesar Franc Jožef in njegova izbranka, priljubljena Sisi, sta namreč prav tam sklenila zaroko, o čemer še vedno priča spominski kamen pred vasjo.