Ko je mala Reka zapela himno, so ga oblile solze

Pred domačo hišo častnika Davida Stoniča visi slovenska zastava vsak dan, ne le ob državnih praznikih. Domoljub, ki je na misijah večkrat za las ušel smrti, je v pogovoru marsikaj obdržal zase, saj bo, pravi, več razkril v knjigi. S soprogom Vesne Zornik, pevke v skupinah Katalena in Brest, in strastnim igralcem curlinga smo se pogovarjali tik po prihodu iz Beograda, kjer je njegov »mali nečak« Luka Dončić blestel v finalni tekmi evrolige. »Bilo je noro,« je Stonič komentiral slavje, med katerim je Luko ovil v slovensko zastavo.



Najdemo vas v treh življenjskih vlogah, če ne omenjamo očetovske – ste poklicni vojak oziroma častnik, igralec curlinga in menedžer v projektih vaše soproge Vesne Zornik. Katera od teh je glavna?

Moje življenjsko poslanstvo je biti slovenski vojak, saj se imam za velikega domoljuba in to je tisto, kar me žene v tej službi. V vojski sem vse svoje delovno življenje, to je bila moja prva zaposlitev, in če bi moral, bi šel še enkrat isto pot. Brez oklevanja.

Zakaj ste se odločili za vojaški poklic?

Želel sem se vpisati že na srednjo vojaško šolo, pa oče ni bil za to, saj ni hotel, da bi odšel nekam na jug države, takrat še Jugoslavije. Na koncu, potem ko se je razvila slovenska vojska, sem bil še veliko več in veliko dlje od doma. Leta 1990 sem potem končal šolo za rezervne oficirje v Sarajevu, se vrnil domov in nekaj časa hodil na fakulteto … bolj neuspešno kot uspešno, marca 1991 pa sem začel delati v vojašnici na Igu, sprva kot civil. Avgusta 1991 sem že oblekel uniformo, ko smo se prav tako na Igu začeli usposabljati za sprejem nove generacije vojakov.

Izvedela sem, da ste pred tem v vojašnici v Makedoniji na črno izvedli prve demokratične volitve v Sloveniji. Kako je bilo?

Ko sem šel služit v jugoslovansko armado, sem imel kot 18-letnik zgrajena načela. Že kot srednješolec sem na črnem plašču stalno nosil rumeno značko lipov list – Slovenija, moja dežela, bil sem družbeno aktiven kot mladinec. V vojašnici v Sarajevu, kjer sem se šolal, pa smo imeli predmet »politička nastava«, pri katerem smo obdelovali socializem s temelji marksizma in podobno. Novembra 1989, ko se je napovedoval miting resnice v Ljubljani, smo imeli na tej »nastavi« debato in sem se skregal z drugače mislečimi iz drugih republik, tako da sem bil potem tudi malo »obravnavan«. K sreči je bil varnostni častnik Slovenec, tako da ni bilo posledic. Več o tem bom razkril v knjigi, ki jo pišem.

Bo to avtobiografija?

Ne vem še, morda bo v obliki romana, saj bi rad, da bi bilo bolj poljudno. Saj veste, kako pravijo, pravi moški si, ko posadiš drevo, dobiš otroka in napišeš knjigo … (smeh)

Ko sem torej iz Sarajeva odšel stažirat v Skopje, kjer sem bil namestnik poveljnika čete, so potekale prve demokratične volitve. Dobili smo navodila, da moramo volilne lističe, ki smo jih dobili po pošti, zavreči, vendar tega nisem storil. Izpeljal sem volitve s Slovenci, ki so bili v moji četi, mislim, da jih je bilo 14, zapakiral v kuverte in nesel na pošto.

Imate torej kup anekdot iz vojaškega življenja, ki zagotovo ni dolgočasno.

Vojaški poklic je zelo lep, ampak moraš najti motivacijo zanj. Najboljša motivacija sta domoljubje in profesionalni razvoj, ki ti ga omogoča služenje domovini.

Bili ste tudi v Afganistanu, vendar kot civilist, v okviru Nata. Kakšna je bila vaša vloga?

To je bilo leta 2008. Potem ko sem bil na treh misijah v Bosni, sem se prijavil na razpis Nata za mednarodnega civilnega svetovalca v misiji ISAF. Prebil sem se med pet kandidatov in med njimi so me potem tudi izbrali. Zaposlili so me v združenem operativnem poveljstvu Nata v Brunsumu, od koder so me za več kot leto poslali v Kabul.

Kakšno je bilo vaše življenje med vojno v Afganistanu?

Hiša, ki sem jo imel najeto, je stala zunaj zelenega, »varnega« dela, pri meni pa je živelo še nekaj ljudi, ki so delali za Združene narode. Preuredili smo jo tako, da je bila varnostno primerna za življenje pripadnikov ZN. Tako sem imel pokrite stroške za najem, ki so bili zelo visoki, in okusil življenje domačinov. Z njimi sem bil vsak dan v stiku in to mi je pomagalo tudi pri mojem delu.

Kako nevarno je bilo v Kabulu?

Napadi so se ves čas vrstili, sam pa sem imel pri tem nekaj smole, predvsem pa srečo, da sem preživel. Januarja 2009 se je pred nemškim veleposlaništvom nasproti ameriške vojašnice, tik za avtom, v katerem sem bil, razstrelil samomorilec z avtomobilom bombo. Z voznikom sva imela srečo, da sva preživela. Bilo je veliko mrtvih in ranjenih, vsi, ki so bili tam, so bili poškodovani … Preživel sem tudi prometno nesrečo v Kabulu, ko se je velik terenec zaletel v taksi, v katerem sem se vozil. Pogosto sem uporabljal taksije in po tem dogodku sem se z direktorjem taksi podjetja, ki je vozil večinoma tujce, dogovoril, da pri komuniciranju po radijski postaji začnejo uporabljati tablice sporazumevanja, zgolj zaradi varnosti. Tako so določenim točkam, kjer so pobirali ljudi, dali kodna imena, naši hiši denimo Balkan house.

Ste eksplozijo preživeli brez praske?

Takšna eksplozija potisne ven ves zrak, potem pa ga povleče nazaj in pri tem mečka vse po vrsti. Čutil sem, kako moj avto vleče nazaj, nato ga je vrglo, lahko pa bi ga tudi zmečkalo. Več prask sem dobil, ko sem po eksploziji z vso hitrostjo zapeljal pred glavno bazo kakšen kilometer stran. Stražarji so z opozorilnim strelom ustavili avto, me ne preveč prijazno izvlekli in položili na tla.

Takšnih kritičnih primerov je bilo več?

Seveda. Tudi leta 2008 sem preživel napad, v katerem so ubili indijskega vojaškega atašeja in poleg njega še veliko civilistov. Bil sem v bližini, peš, tako da me je eksplozija vrgla nazaj. Spet drugič so streljali na helikopter, s katerim sem letel iz Herata v Farah. Zadeli so nas, vendar na srečo ni bil nihče poškodovan. Nekoč je neko letalo zagorelo po pristanku, ravno ko sem izstopil iz njega. Verjetno me ima tam zgoraj nekdo rad …

Je bilo ves čas tako nevarno?

Najtežje se je bilo premakniti iz točke A do točke B. Varneje je bilo v vojaški bazi, kjer sem lahko kupil tudi hrano, tako da nisem občutil večjega pomanjkanja. Obratovale so tudi dobre restavracije, v katerih se je družila mednarodna skupnost in so bile močno zastražene. Tudi nočni bari so bili pod zemljo, vendar so potem, kakor sem videl po vrnitvi domov, uporniki napadali veliko teh lokacij.

V Afganistan se niste več vrnili?

Ne … decembra 2008 sem na dopustu spoznal Vesno, tako da sem počasi končal. Pozneje sem bil še na misiji na Kosovu, kjer sem delal v bazi. To je še vedno nemirno območje, takrat pa je bil ravno velik upor, ko so z barikadami zaprli dostop do severa države, tako da so bile razmere napete.

Misije torej niso namenjene počitku vojakov?

Daleč od tega. To je zelo zahteven del vojaške kariere, odvisno od nevarnosti. Delo traja 24 ur, tudi ko greš spat. Najhujša od vsega pa je odsotnost od družine, tvojih najdražjih. Še vedno se na žalost dogaja ogromno ločitev zaradi misij, saj med odsotnostjo v partnerskem odnosu priplavajo na površje nekatere stvari, ki drugače ne bi. Tako sem tudi jaz izgubil družino. Iz prvega zakona imam dva otroka, 26-letno Niko in 22-letnega Jakoba.

Gre sin po vaših vojaških stopinjah?

Ne … Poskušam ga motivirati, da bi šel v vojsko, vendar neuspešno.

Zakaj se mladi ne odločajo za vojaško službo?

Mislim, da sta največji problem izobraževanje in vzgoja. Medtem ko smo za časa nekdanje Jugoslavije nenehno poslušali najrazličnejše parole in gojili pripadnost domovini, tega zdaj ni več. Vsaj, ko sta bila moja otroka v šoli, tega ni bilo.

V tistih časih smo pred šolsko tablo deklamirali razne parole …

Država bi morala imeti strategijo krepitve domoljubne zavesti, ki bi prodrla v vse pore življenja. Mislim, da bi se morali s tem ukvarjati na vseh ravneh šolanja, domoljubje pa bi moralo biti privzgojeno tudi doma. Presenečen pa sem, da v vrtcu, kamor hodi hči Reka, otroke naučijo zapeti himno. Tako je pri treh letih, ko smo gledali nogometno tekmo, med predvajanjem himne nenadoma vstala, dala roko na srce in začela peti. Šlo mi je na jok … Kaže, da se nekaj spreminja, verjetno pa je to odvisno od vsake učiteljice posebej.

Kdo bi danes dal življenje za domovino? Bi se vi žrtvovali, če bi bilo treba, denimo v vojnih razmerah?

Seveda. Moje poslanstvo je, da če se to zgodi, tam stojim prvi. Upam, da nas bo več takih, poleg vojske, da bodo naši otroci lahko še naprej živeli v miru.

Ali menite, da bi bilo naborništvo, za katero danes nekateri navijajo, primerno za Slovenijo?

Mislim, da to ni rešitev. S preoblikovanjem smo izgubili vojašnične zmogljivosti, postelje, ambulante ... Potreben bi bil vložek v infrastrukturo, če bi to hoteli spet vzpostaviti. Z uvedbo naborništva ne bi prihranili, saj je treba zagotoviti hrano, nastanitev, zdravstveno oskrbo in žepnino za nabornike. Zdaj se tudi dela z veliko bolj zahtevnimi tehnološkimi sredstvi, česar se ni mogoče naučiti v nekaj mesecih.

Se vam zdi realno pričakovati, da bi se v naši bližini zgodil vojaški spopad, v katerega bi bila vpletena Slovenija?

Na teh območjih imamo zelo bogato zgodovino in menim, da se zgodovina vedno ponavlja, ker se iz nje nočemo učiti. Leta 1985, 1986, ko sem imel 15, 16 let, nismo verjeli, da bo tu še kdaj vojna. Pa poglejte, kakšno vojno smo imeli, kakšna žalost. Kaj se je dogajalo na območju nekdanje Jugoslavije, v Ukrajini, pred našimi vrati. Smisel koncepta, ki ga imamo v zavezništvu Nata, je konflikte reševati v samem žarišču, jih ustaviti in stabilizirati okolje.

Ste imeli po krvavih dogodkih, ki ste jim bili priča, travme, ste potrebovali pomoč?

Videl sem veliko hudega … Po eksploziji sem v rokah držal otroka, ki je izgubil vse štiri okončine, bil v šoku, poskusil sem mu ustaviti krvavitve, žal mi ni uspelo … Tisti dan so se mi zvečer, ko sem pisal poročilo, roke začele nenadzorovano tresti, tako da me je nadrejeni polkovnik poslal na počitek in me napotil, naj si drugi dan poiščem pomoč. Nisem je potreboval. Do zdaj nisem opazil, da bi imel kakršne koli travme.

Gre za vašo osebnostno strukturo ali ste opravili kakšna posebna urjenja?

Nisem imel posebnih urjenj. Vsakdo mora v svoji vojaški karieri skozi določene ravni usposabljanja, odgovornosti in dolžnosti, ki jih opravlja. Tako se izoblikuje kot častnik, ki ima dovolj modrosti, da se lahko odloča v težkih trenutkih. To je najtežje, vedno se moraš odločiti prav, ker bodo le tako ljudje, ki jih imaš za sabo, preživeli. Vedno pa upaš, da vojne nikoli ne bo, saj je to nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi vsakemu človeku, tudi vojaku.

Ko prehajaš z ene na drugo raven hierarhije, rasteš, hkrati pa moraš imeti socialno življenje, v družini in lokalni skupnosti. Prepričan sem, da se moraš v lokalnem okolju družbeno odgovorno obnašati, mu dajati v prostem času nekaj, s čimer se nekako zahvališ, ker te država plačuje, da se lahko kot vojak usposabljaš. Sam sem precej aktiven tako v lokalnem okolju kot širše, recimo v športu. Odkar sem prišel iz Ljubljane, sem dejaven v konjeniškem klubu, pri lovcih … Ko ljudje spoznajo, kakšen človek si kot častnik, bodo tudi takrat, ko bo vojna, vedeli, komu prepuščajo najdražje – da bo usposobljen, motiviran, profesionalen častnik naredil vse, da bodo prišli tudi nazaj.

Vi ste med ustanovitelji curlinga v Sloveniji, ste predsednik in igralec Curling kluba Olimpija … Zakaj ravno curling?

Nekoč sem tekmoval v alpskem smučanju, sanjal sem, tako kot vsak športnik, o olimpijskih igrah, ampak ni bilo dovolj denarja, da bi lahko starši financirali mene in še brata, ki je ravno tako smučal. Kar dolgo smo s prijatelji iskali olimpijski šport, ki ga ni v Sloveniji, potem pa smo se nekega dne na pobudo sedanjega predsednika Curling zveze Slovenije dobili v bifeju trgovinskega centra in se dogovorili, da bomo poskusili s curlingom. Ustanovili smo dva kluba in takoj zvezo ter bili že po devetih dneh od vložitve vloge sprejeti v svetovno zvezo, ki je prav takrat menjala vodstvo … Sam sem bil predsednik slovenske zveze od 2004 do 2014, za nov mandat nisem kandidiral, saj bi se moral nekako dogovarjati s politiki, če bi želeli dobiti kakšna večja sredstva, kar pa nikakor ni primerno za častnika Slovenske vojske.

Je v tem času curling pri nas napredoval? Žal dvorane še nimate.

Je, zdaj dobimo nekaj več denarja tako od Fundacije za šport kot od ministrstva, vendar se zveza še vedno trudi, da bi dobili dvorano. Pred kratkim je bil sprejet finančni načrt MOL, ki predvideva za prihodnje leto gradnjo curling dvorane v Zalogu.
Do zdaj smo delovali tako, da smo pred koncem hokejske sezone dobili za nekaj časa ledeno dvorano, v kateri smo iz hokejskega leda naredili led za curling. Pet prog je namreč treba zalivati z deionizirano vodo in brusiti, da pridobiš povsem ravno, gladko površino. Pred tekmo se potem na ledu s kapljicami izdela pomarančasta površina, da potem, ko pometaš pred kamnom, ki drsi, te kapljice tališ, zmanjšuješ trenje kamna in mu tako podaljšuješ pot.

Nekoč ste rekli, da je to zelo taktična igra, podobna šahu. Zakaj?

Imenujejo ga šah na ledu – več ko imaš potez načrtovanih za naprej, lažje boš zmagal. Morajo pa biti tudi igralci taki, da bodo kamen postavili tja, kamor si je kapetan moštva »skip« zamislil …

Kolikšno je pri nas zanimanje za ta šport?

Kar precejšnje. Prvi zapisi o curlingu segajo sicer v 16. stoletje, ko so pastirji na Škotskem, kadar niso imeli kaj delati, na zamrznjenih jezercih balinali na ledu. Iz tega se je počasi razvil šport, ki je bil, če prav razumem, sprva za zaprte kroge, podobno kot golf. Svetovna zveza se je odločila, da ga razširi in to ji je z novo predsednico, Škotinjo Kate Caitheness, zelo dobro uspelo, saj je v zvezo vključenih več kot 50 držav. Mislim, da imamo zdaj pri nas že sedem klubov, od tega tri v Ljubljani. Sam vodim Olimpijo, zdaj se ukvarjamo predvsem s tem, kako pridobiti mlade, drugače ne bo nič z razvojem. V Olimpiji imamo žensko in moško ekipo ter ekipo mladincev, tako da se kar razvijamo in čakamo na dvorano …

Se tudi Vesna, vaša soproga, zanima za curling?

Seveda se, tudi igrala ga je, imela svojo ekipo, ki je celo zmagala na državnem prvenstvu, tako da sem jaz zmagal na moškem, ona pa na ženskem prvenstvu. Potem ko je zanosila, je prenehala, tudi zato, ker za njen glas ni najbolje, da je preveč na ledu. Tako da je najina hči Reka prvi curling otrok (smeh), saj je bila rojena igralki in igralcu curlinga. Imamo pa že tudi otroka, ki se je rodil dvema krasnima človekoma, ki sta se spoznala na curlingu. Torej ta šport združuje ljudi …

Podjetja se prijavljajo za team building, šole na športne dneve, vendar smo omejeni s časom in dvorano. Ko jo bomo dobili, bo to prineslo razcvet športa, saj smo po mojem najvišje uvrščena država od vseh, ki nimajo možnosti za trening curlinga. Smo v skupini B, kjer se bo jeseni začelo evropsko prvenstvo, naša dekleta pa so ostala v skupini C, osvojila so bronasto kolajno, so pa prej že bila v kakovostnem razredu B. Pozna se, da nimamo svoje dvorane. Ko smo bili z Olimpijo državni prvaki, smo vsak teden hodili trenirat v Italijo, približno tri ure vožnje, štiri ure treninga, zelo naporno. A ko bo dvorana …

Lahko torej računamo na olimpijske igre 2022?

A veste, da je mogoče. V curlingu se lahko zelo hitro uvrstiš na OI, če imaš dobro ekipo, pravijo pa, da niso dober igralec, dokler ne vržeš 10.000 kamnov. Mi še nismo niti blizu temu. V curlingu je zdaj najmočnejša Kanada z več kot milijonom registriranih igralcev in dvorano v vsaki vasi.

Z Vesno vaju poleg curlinga združuje glasba, saj ji pomagate kot menedžer.

Vesni pomagam, se dogovarjam z organizatorji, usklajujem bookinge njenih nastopov, saj ima sama veliko drugega dela pri njenem projektu Tango Apasionada in novonastali odlični skupini Brest. Pri Kataleni pa le neizmerno uživam v njihovi glasbi in redkokdaj manjkam na koncertih. Pred kratkim so izdali čudovito ploščo Človek ni zver, z vojaško tematiko. Vsi v bendu jo doživljajo zelo čustveno, saj govori o odhodu … Na predstavitvenem koncertu v Kinu Šiška so se mi vsule solze. Mislim, da je Katalenina nova plošča med prvimi v Sloveniji, ki izhajajoč zgodovinskih dejstev, gleda v prihodnost. Ta je žalostna, ampak tako je stanje v svetu.
Sicer sem tudi diplomirani menedžer, saj sem ob delu končal šolo za menedžment v Kranju, potem pa na FDV še magisterij iz obramboslovja. Način, kako se v vojski gradi kariera, denimo majorja, je dokaj specifičen. Najprej moramo po končani fakulteti za eno leto na častniško šolo, s katero pa ne pridobimo civilne izobrazbe, ampak le čin. Sledi polletno štabno šolanje, da lahko dobiš čin stotnika. Za čin majorja je treba potem narediti še višještabni tečaj ali šolanje, ki poteka sočasno s študijem. Tako sem sam vzporedno z drugo stopnjo na FDV opravljal še polletni tečaj v Centru vojaških šol Mariboru, kjer sem bil spet ločen od družine. Vse to moraš narediti, da lahko napreduješ, zato menim, da je treba vojake izvzeti iz sistema javnih uslužbencev. Kadar nas pokličejo, moramo iti, zaradi terenskega dela dobivamo službene bolezni, denimo slab sluh, obrabo sklepov. Naj omenim še izvajanje nevarnejših nalog ... Službovati moramo tam, kjer nas služba potrebuje, stran od doma, družine.



Družina vam veliko pomeni, tudi razširjena. V njej je tudi naš slavni košarkar Luka Dončić …

Tako je, njegova mama Mirjam je moja sestrična, najini mami sta sestri. Zelo smo povezani, za družinske praznike se zberemo vsi, če je le mogoče. Oktobra lani smo Luko in Mirjam vsi trije obiskali v Madridu, tam smo bili na krajših počitnicah. Luka ima zelo rad najino Reko in ona njega. Ko sem bil v Beogradu, mi je Vesna poslala sliko Reke, ki je namesto v pižami spala v Lukovem dresu.

Tam ste Luko spodbujali na finalni tekmi evrolige. Kako je bilo?

Bilo je noro, med navijači je bilo skoraj toliko Slovencev kot Špancev. Luka je bil skozi ves turnir v karanteni, tako da smo se mu pridružili na igrišču ob podelitvi nagrad takoj po končanem finalu. Uspelo mi je dati Luki zastavo, v katero je bil s ponosom ovit vso slovesnost.

Hči Reka je najmlajša članica vaše družine. Od kod to redko ime?

Vesna je sanjala, da bo imela deklico, ki ji bo ime Reka. Všeč mi je bilo …

Kot reka, ki mirno teče skozi življenje …

In je deroča, kadar je treba.

Bi šli zdaj spet na misijo, stran od družine?

Žena je izrecno proti, saj sem bil med njeno nosečnostjo na Kosovu, kar je bilo zanjo zelo težko. Vendar sem tudi povedal, da bom šel, če me bo država potrebovala. Slovenija se brani z našim prispevkom h kolektivni obrambi – torej je to moja dolžnost.

Se vam zdi, da ste dovolj plačani za svoje delo?

Ne. Na misiji je sicer plača višja, a mislim, da je vojak pri nas premalo plačan, kar se kaže tudi na trgu dela. Častniki lahko veliko naredimo za grajenje domoljubja in bojnega značaja, vse drugo pa je v rokah politike. Ponekod je tako, denimo v ZDA, da se vojaku, ki pride v trgovino in pokaže kartico, zahvalijo – »thank you for your service«. To človeku, ki je domoljub, veliko pomeni. Pri nas imajo denimo v restavracijah Marche ob avtocestah popust za uniformirane ljudi, vojake, policiste, gasilce, in to je tisto, kar bi lahko ljudi motiviralo, da bi se pridružili. Ali da bi lahko svojega otroka peljali v vojašnico v vrtec. Za državo to ne bi bil velik strošek, bi pa veliko pomenilo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske.