V nadaljevanju preberite:

Ko sem pred letom dni prvič obiskal Vzhodno Afriko, sem kot vsak vesten popotnik s sabo prinesel knjižico o cepljenju proti rumeni mrzlici. Ker so jo pristojni organi tako totalno ignorirali, sem jo, nevestni popotnik, pred vnovičnim potovanjem v ta del sveta kratko malo odmislil. Tako sem se znašel na kenijsko-tanzanijski meji brez dokumenta, ki je predpogoj za vstop v državo. Dobesedno predpogoj, saj moraš knjižico najprej pomoliti uradniku, on pa ti pritisne žig v vizo, to odneseš k naslednjemu uradniku, pa k naslednjemu, ki v svoji kabini na ves glas posluša Sexual Healing …

Pred pultom sem zamomljal, da sem se res cepil in da jim lahko fotografijo potrdila pošljem naknadno, in se ob tem počutil kot Borat v starinarnici, v kateri po nesreči povzroči za več sto dolarjev škode, nato pa osuplemu lastniku pove, da njegov prijatelj v Kazahstanu izdeluje lepilo in lahko vse popravi. Tanzanijski medicinski uradnik se je odzval podobno kot lastnik starinarnice: moji argumenti ga niso prepričali. Mi pa je zelo jasno ponudil alternativo: plačaj petdeset dolarjev in dobil boš novo potrdilo. In še bolj jasno: no shot. Torej brez cepljenja. Ni bilo prvič, da me je malomarnost v Afriki drago stala. Lani sem v Nairobiju taksista usmeril proti napačnemu letališču … Petdeset dolarjev je sicer znesek, ki ga razumsko lahko prebavim, čustveno pa me močno prizadene, še posebno če sem v delu sveta, kjer me trije obroki in noč spanja skupaj stanejo 17 dolarjev.