Kjer Lora stoji, tam Primož napade

Če bi Hočanka Lora Klinc postala slaščičarka, bi Kisovčan Primož Roglič teže v klanec kolo trajbal. A ker je 27-letnica magistra evropskih študij, se za leto starejšega zmagovalca letošnje dirke po Baskiji ni treba bati. Ker ima ob sebi Loro. In kjer je ona, Primož napade. Tekmece. In če hočete do najboljšega slovenskega kolesarja, se najprej srečate z njo.

S Primožem sta se spoznala, ko je bil že kolesar ali prej, ko je bil še smučarski skakalec?

Ne, že prej, ko je še skakal, med študijem. Ampak tedaj sva bila samo prijatelja, dobra prijatelja, par pa sva postala, ko je bil že kolesar.

Se je z menjavo športa toliko spremenil, da ste se vanj zaljubili?

Ne ne, če se je že, potem se je na boljše.  

Kako to mislite?

Ko je bil skakalec, je ful malo jedel in bil posledično ves čas siten, ko je postal kolesar, pa je, se mi zdi, res našel nekaj, v čemer uživa in zaradi tega je tudi bolj, kako bi rekla, svetel, prijeten.

Rad trpi?

Ja, očitno zelo rad trpi.

Potem bi bile enodnevne dirke zanj premalo?

Ne, mislim da ne, če bi se nanje pripravil tako, da bi lahko dal iz sebe sto odstotkov.

Se je s preskokom s skokov na kolo telesno spremenil?

Ja, to pa, a ne preveč, prej je bil zelo suh, potem se je zredil za osem kil, a zdaj spet nazaj prihaja, kakršen je bil. Ampak je sestava drugačna, se mi zdi, da ima 60 kil v nogah.

Od blizu vidite profesionalno kolesarstvo najvišje ravni, kakšen šport je to?

Čisto nič lepega ni v tem, tako kot verjetno v nobenem profesionalnem športu. Ni važno, s katerim športom se ukvarjaš, povsod gre za odrekanja, spremembe življenjskega ritma, tako za športnika kot družino, partnerja. Mi, ki smo v prvi vrsti, to najbolj občutimo. Težek šport je to. Vse, kar si prej poznal, vikende, praznike itd., itd., tega zdaj ni.

To ste vi, kaj pa pri športniku, je ogromen vložek poplačan, pa ne mislim le ne denar.

V Primoževem primeru je vložek poplačan.

In kaj je zanj najslajše plačilo?  

Rad zmaguje. Take stvari te zasvojijo in kar žene športnika, so zmage, Ko si enkrat na vrhu, se želiš tja čim večkrat vrniti.

Primož deluje umirjeno, nezafnano, pa so ga velike zmage spremenile, so mu stopile v glavo ali šle direktno v noge za naprej?

Niti slučajno ga niso spremenile.

Je pričakoval take uspehe?

Zagotovo, lani se je že maja odločil, da bo na touru zmagal kraljevsko, 17. etapo z vzponom na Galibier. Zato me je na njej tudi postavil v cilj, bil je prepričan, da bo zmagal. Ampak vemo, take napovedi so nemogoče, v športu je sto dejavnikov in če gre eden narobe, se vse podre. Sem pa pač prva, ki v to mora verjeti. Zato me je postavil v cilj, vedno stojim tam, kjer me potrebuje. Na dirki po Sloveniji sem bila osem kilometrov pred ciljem in tam se je odločil za napad.

Vi ste torej Primoževa točka preloma, v cilju pa vaba?

Ja, tako nekako, v tisti etapi na touru mi je rekel, naj ga čakam v cilju, za ciljno črto, kar pa je bilo nemogoče, tam je bil med drugimi tudi francoski predsednik ...

Ga spremljate na veliko dirkah?

V Baskiji nisem bila, ker sem imela zdravstvene težave, na dirko po Romandiji naj bi načeloma šla, ampak se še nisem odločila. Na Tour pa seveda. Prvič pa sem ga v živo gledala na vzponu na Roglo leta 2012, rekreativnem, tedaj še nisva hodila. In nisem bila presenečena, ko je zmagal. Gledala sem ga na več dirkah, ampak kot športnika, navdušena, da nekdo zmore, kar je on.



Nazaj v prihodnost – že veste, kje bo v Franciji letos vaše odločilno stojišče?

Ne še, o tem se bo odločalo maja, tedaj bo imel Primož še višinske priprave pa oglede etap.

S kolesom?

On s kolesom, jaz z avtom. Lani sem sicer šla na Galibier s kolesom, ampak mi je bilo na smrt žal. 2645 metrov visoko.

Vi in kolo, ste kdaj kolesarili? Športali?

Kolesarila nisem, najprej sem trenirala odbojko, moja mama je bila odbojkarica in še zdaj trenira mlajše, moj oče je bil smučarski tekač in nato biatlonec, Jaz pa sem laufala na smučeh in to mi je ostalo, to je še vedno moja največja ljubezen. Vem, kako je biti del ekipe, kako je biti brez kisika, kako je trpeti, nisem pa bila nikoli vrhunska. Od lani imam kolo, specialko, sem se spoprijateljila z njo, ampak ne bi mogla reči, da je zdaj to na prvem mestu. Tam je smučarski tek, pa raje tudi tečem, peš, kot pa grem na kolo. Pri Primožu pa, če dodam, drugi šport ne obstaja.

Sta si pa smučarski tek in kolesarstvo, vzdržljivostno, podobna ...

Drži, s tem, da si na kolesu sedem ur, tečeš pa recimo uro in pol.

Doping? Si ves čas v nevarnosti, da se ti zgodi nekaj, za kar ne veš in ima težke posledice?

Seveda moraš biti na vsakem koraku pozoren, če greš recimo v lekarno in če nečesa ne poznaš, raje ne kupiš. Ker ne veš, katere snovi so v zdravilu. Da bi ti kdo namerno škodoval, brez tvoje vednosti, to pa skoraj ne verjamem.

Če bi Primož ostal v skokih, bi danes Kamil Stoch klel, zakaj vaš fant ni šel v kolesarstvo? Mu je bilo kdaj žal, da je presedlal?

Mislim, da ne, zato ker je bil pošten do sebe in si priznal, da ne bo svetovni prvak, pa kolena so ga pestila, tako da je prek rehabilitacije, na začetku preko duatlona, prišel do kolesa. Veliko je tekel, bil zelo dober, očitno ima takšno telo, da mu to dovoljuje. Verjetno se tudi sam kdaj vpraša, kako bi se razvilo, če bi ostal skakalec, ampak mislim, da se je prav odločil.

Življenje s športnikom. Koliko je Primož doma?

Ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki nič ne počne. Doma? Doma pa je malo. Vedno gre za lepim vremenom, zlasti pozimi, tudi midva sva skupaj dve leti živela v španski Gironi, pol leta sva bila na Mallorci, prek zime. Šla sva na lastno pest, jaz sem pisala magisterij, on pa je treniral, ni mogel doma čakati na boljše, toplejše vreme. Izkazalo se je za dobro potezo. Kariera vrhunskega športnika traja deset let in v tem času je treba narediti največ, kar je mogoče. Zdaj gre večkrat tudi sam na tekme ...
.... in mora kdaj tudi brez vas zmagati!

No ja, recimo. Z nizozemsko ekipo Lotto NL-Jumbo pa imajo trikrat na leto kampe po dva tedna, potem pa še višinske priprave, pred pomembnimi dirkami, letos je že bil enkrat, na Tenerifih, na vulkanu El Teide, ves februar, zdaj pred tourom pa bo verjetno spet šel. Na Sierra Nevado.

Boste šli zraven?

Na Sierri sem že bila lani in vem, to so kraji, kjer ni ničesar, lahko se animiram, da grem vsak dan peš na tri tisoč metrov in nekaj naredim zase, to je pa vse.

In kaj vi fizično naredite zase, če počasi preideva k vam, kolescema, s pomočjo katerih Primož zmaguje.

Ni dneva, da bi bila ves čas v hiši, postanem brezvoljna, gibam se skoraj vsak dan.

Gibate se, magistra. Česa?

Evropskih študij.

Mi malo razložite?

To je zmes diplomacije, politike, s poudarkom na evropskih institucijah, tudi ekonomija, statistika, pravo, te zadeve. Doštudirala sem na FDV, magisterij vpisala, ker so bili obvezni trije tuji jeziki. Pri meni so to angleščina, francoščina, ruščina.

Zasavščino razumete?

Vedno bolje.

In Primoževe šole?

Na fakulteti za organizacijske vede ima vse izpite, razen diplome. Pravi, da z njo ne bi nič bolje trajbal kolesa. Ampak bo, bo diplomiral.

Primož vas vidi na cilju. Kje pa se čez čas vidi Lora Klinc?

Dobro vprašanje. Vidim se v organizaciji, ne kot prevajalka, ampak v bistvu bolj kot neka pomoč, bolj kot tolmačka. Upam, da enako svobodna kot sedaj.

Doma ali v tujini?

To mi ni toliko pomembno.

In kje bosta s Primožem čez nekaj let?

Čez sedem let bo verjetno še dirkal, tako in tako je pozno začel. Ne vem, morda bova nekaj ustvarila iz tega, kar že on ustvarja, kaj v zvezi s kolesom, da imaš morda svojo ekipo, da na nek način vrneš kolesarstvu, kar ti je dalo.

Primož na kolesu trpi in uživa. Vi pri tem uživate. In trpite?

Ja, zelo trpim.

Pa on to ve? In kaj poreče?

Ve in nič ne reče oziroma pove, da je to njegov šiht. V bistvu ne trpim, ko ga gledam, predvsem gre za strah. Strah me je, kar mislim, da je strah vsako punco ali ženo kolesarja, da se nekoč ne bo vrnil treninga, da se bi zgodilo kaj usodnega.

Je kolesarstvo mejni šport?

Je, na dirki po Baskiji so se peljali stoen kilometer na uro, niso sedeli na sedežih, ampak na štangah. In si predstavljam, poleg tega, da sem že sicer boječka, vedno vidim, kaj bi se lahko zgodilo. In če samo pomislim, da je kak kamen na cesti, ali pa da v mokrem zapelje na črto, lahko pride do katastrofe. A če bom o tem razmišljala, verjetno ne bom zdržala sedem let.

Primoža je strah?

Ne. O tem ne razmišlja, a ne gre z glavo skozi zid. Je pameten fant, zaveda se, da brez tveganja ni zmage.

Za uspeh pa je pripravljen storiti ...

To pa on sam ve, kje so meje, do kod lahko gre. Ima telo, ki mu ogromno dovoljuje, in glavo, ki mu funkcionira v tako ekstremnih dimenzijah bolečine. Dosti športnikov poznam, jih spremljam, ampak to, kar zahteva kolesarstvo, se mi zdi nekaj fascinantnega. Da to držiš.

Torej, težka je kolesarska. In obkolesarska.

Ja, sicer imam raje zimo, ampak če pomislim, da bi morala zmrzovati pod kako skakalnico ... Sem pa že raje poleti v francoskih Alpah. Če bi bil Primož skakalec, bi bilo zame bistveno manj stresno, ne vem pa, če bi bil on takšen, kot je zdaj.

Kaj vas, če za hip pozabiva na bicikle, najbolj osrečuje?

Zdi se mi, da z leti, z odraščanjem spoznavaš, da zadeve, ki so se nekoč takšne zdele, niso saomoumevne, gotovo jih začneš bolj ceniti. Sreča je tudi, če spoznaš nekoga, s katerim si predstavljaš, da boš ostal ...

... do cilja?

Ja, do konca. Sicer pa pišem. Sebi. Ne kot dnevnik, bolj neko obliko proze. Toliko se mi, se nama trenutno dogaja, da bi rada te spomine nosila s seboj, morda pa bo vse skupaj čez čas zanimivo tudi za okolico. Gre deloma za intimo, predvsem pa dogajanje, že to, ko greš na neko veliko dirko, koliko stvari te obkroža. Večina ljudi vidi štart ali pa cilj, pa kolesarja na kolesu. Za kulisami pa je zelo živahno.

In ob lanskem touru ...

... sem dobila priložnost, da o svojih občutkih pišem za vašo prilogo Polet. In sem pisala o svojem fantu na touru. In izpadlo je zanimivo branje. Sicer pa sem že prej pisala, v srednji šoli, črtice, prozo, bila nagrajevana. To mi je ostalo. Rada pišem, zdi se mi, da imam že nek stil, da pišem iskreno. Tako da, ja, rada pišem.

Zadnja leta so obrnjena na glavo.

Seveda, in v veliko zadovoljstvo mi je, da sem toliko po svetu, toliko je lepih stvari, mest, krajev, vedno kaj novega. Je pa nekaj, če bi bila še enkrat v srednji šoli, bi šla za slaščičarko.

Potem pa Primož ne bi mogel tako dobro kolesa trajbati.

Ne, res ne. Ampak vedno je ta če, če, če. Tako v vrhunskem športu kot običajni življenjski zgodbi ni prostora za besedico če. To je hkrati najbolj žalostna in najbolj upajoča beseda. Se ji izogibam.

Bi, bosta, svojim otrokom privoščila vrhunski šport? Ima ta več dobrih ali slabih plati?

Otroci, ko, če bodo, se bodo sami odločili, kaj bodo počeli. Moj oče kot tekmovalec je bil proti, da bi šla po njegovi poti, a ko sem šla, sem dobila vso podporo, možnost, da sem poskusila.

Slaščice obvladate?

Ja.

Rogljičke znate speči?

Ja seveda, ampak je zapleten proces.

S čim jih najraje polnite? Z marmelado?

Ne, s čokolado.

Vaša prihodnost, magisteriju sledi doktorat?

Morda, če že, pa verjetno kaj v zvezi s športnim menedžmentom. Nenazadnje sva s Primožem sredi svetovnega kolesarstva, kjer je treba paziti, kaj počneš, si sredi razburkanega morja, marsikdo kaj od tebe hoče, hoče čim več. Zdaj je dejansko tako, kdor želi priti do Primoža, mora najprej priti do mene.

Torej te najprej ...

... Klinc gleda, šele potem Roglič.

Kje je Primož ta hip?

Na kolesu.

In smo na cilju.