Kje je luč, ki naj bi bila smisel božiča, tista v nas?

Ti dnevi v letu bi morali biti polni miru in svetlobe, pa je, vsaj jaz imam tak občutek, ravno nasprotno. Vsepovsod hrup, iz lokalov v središču prestolnice buči (pre)glasna glasba, obisk trgovin pušča v človeku občutke sadomazohizma. Lesene ulične hiške so postale bančni slogan.

Oda samoti

Nekoč sem imela rada božično-novoletne praznike – najbrž je imelo pri tem kaj dejstvo, da so bile tedaj šolske počitnice –, zadnja leta pa komaj čakam, da minejo. Povsem so izgubili smisel in pomen, vse se je zreduciralo na eno samo golo potrošništvo. Kot bi bil smisel božiča in praznikov nasploh le še bolestno zapravljanje. Skorajda tekmujemo, kdo bo zapravil več za hrano in pijačo, za darila ali za okraske na novoletni jelki.

Pred dnevi sem se potikala po adventnem sejmu v Bratislavi. Službena pot me je zanesla v slovaško prestolnico, in ker je pod hotelskim oknom vrvelo glasov, mi radovednost prvi večer ni dala, da ne bi napasla oči na rdečih hiškah, v katerih so ponujali vse mogoče. Punč, medeno kuhano vino, tradicionalne slovaške slaščice, pletenine, lončke …

Nekaj minut mi je bilo dovolj, da sem videla vse – ker hkrati namreč nisem videla nič. To ni (več) moj cup of tea, nasičena hrupa sem naslednji dan nasproti naše ozke ulice našla knjigarno in tam v miru preživela preostanek popoldneva. Charles Dickens in njegova Božična pesem, J. R. R. Tolkien in Mila Haugová, pa Astrid Lindgren s Piko v slovaščini …

Z njimi je, ko sem sedela v udobnem naslanjaču in se pretvarjala, da sem padla v osladno božično filmsko uspešnico o strastni bralki, ki so jo pred svetom zaklenili v notranjost knjigarne, komunikacija sicer tekla enosmerno, a sem jo zlahka prenesla. Hrupa in gneče na ulici pač ne. Grinch bi me v tistih trenutkih ponosno potrepljal po rami. Odrasla sem in pogosto sita izumetničenega, hrupnega, lažno nasmejanega sveta, najbrž je to (moja) težava.

Morda bi bilo vse skupaj lažje prebavljivo, če nas ne bi z reklamami na temo božiča in novoletnih praznikov začeli trgovci posiljevati že v začetku novembra. Ko se iz oglasov manj kot 24 ur po dnevu spomina na mrtve umaknejo sveče in ikebane, jih zamenja roba, brez katere – vsaj tako nam perejo možgane – praznikov ne bomo mogli preživeti. Že tri tedne pred božičem mi tako ubijejo sleherno željo.

Novo leto v Ljubljani. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Nedolgo od tega sem se v Frančiškanski knjižnici v Ljubljani pogovarjala s patrom Janom Dominikom Bogatajem in beseda je nanesla tudi na »luč«, ki bi nas morala voditi k božiču, pa namesto tega štejemo steklene krogle, ki jih bomo obesili na jelko, ter večhodne menije, pod katerimi se mora šibiti miza. Na sredini decembra smo zaradi silovitega tempa in vsiljenega vedrega razpoloženja – bog ne daj, da bi decembra človek ne prekipeval od veselja in radosti, čeprav vse v njegovi notranjosti to zanika – vsega naveličani in notranje prazni ter komaj čakamo, da se svet ustavi.

Ognjemeti in luči spadajo k praznikom, mi je dejal pater, a če s hrupom in svetlobo bežimo le pred temò v sebi, potem nečesa ne delamo prav. Nekje na poti smo izgubili smisel; dovolili smo, da so prazniki izgubili smisel. Kot da bi lovili notranje zadoščenje zgolj z nizanjem presežnikov – več, boljše, bolj okusno, lepše, svetleje. Eno samo pehanje v točno tistem delu leta, ki bi moral biti sinonim za upočasnitev telesa in duha.

Kje je v tej enačbi notranji mir, se zato vprašam vsako leto posebej. Kje je luč, ki naj bi bila smisel božiča, tista v nas? Za hip sem jo sama, odrasla in naveličana hrupa, našla v udobnem naslanjaču sredi slovaške prestolnice in bila – ne prvič, zagotovo pa tudi ne zadnjič – vesela, da knjigarne niso adventni sejmi. Da v njih ne vrvi, čeprav s tem vsi izgubljamo kot družba, in da me ne skrbi, po katerem rokavu se mi bo polil punč.