Kdo ve, če so prijatelji še tam?

V Beogradu imam prijateljico. Pravzaprav živi v Vancouvru, kamor se je preselila pred 30 leti, malo pred začetkom jugoslovanskih vojn in razpada naše skupne države. Prišla je domov, na obisk, in že ves teden se druživa. Tako je kot nekoč.

Zjutraj skupaj spijeva kavo, poklepetava o tistih nujnih stvareh, ki se nakopičijo čez noč in jih moraš z nekom predelati, potem zajtrkujeva in – pot pod noge. Obiskujeva skupne stare znance, pa tudi njene prijatelje, s katerimi se pred več kot tremi desetletji nisem imela priložnosti srečati. Vse je enako kot takrat, pa vendar čisto drugače.

Spoznali sva se na letališču v Subotici, kamor smo Slovenci prihajali vsako poletje letet z jadralnimi letali, ker je v Vojvodini poleti boljše vreme kot v Sloveniji. Zdaj odhajajo na takšne letalske tabore naši predvsem v Afriko in Avstralijo. Na travnik v Subotico so pripeljali klubska letala tudi beograjski piloti in pilotke. Na tiste čase imava obe lepe spomine. Brezskrbnost mladosti, brezmejnost neba, povezanost skupnih prijateljstev in občutek perspektivnosti, ki ji ni bilo videti konca, naju še vedno povezujejo. Čeprav živi Jasmina na drugi strani poloble, v Kanadi, se čuti blizu tudi Sloveniji. Ko je bila majhna, so celo desetletje dopustovali v Piranu. Spomni se še vseh uličic in marsikaterega znanca. Kdo ve, ali so še tam.

Vojna kot črna luknja

Dobiva se z Nikolom in njegovo ženo. Ko sliši, da sem Slovenka, mi najprej pove, da je nekoč delal za naše podjetje Tik iz Kobarida. Dobro pozna ta konec Slovenije. Kako ga ne bi, ko pa je prihajal na Tolminsko polnih 15 let, vse do vojne. »O vojni ne bom govoril,« pravi. Seveda ne, to je nekakšna črna luknja, mučna za vse nas, mimogrede bi se lahko kaj sporekli ali pa bi nam bilo samo nerodno, da smo se vsi skupaj – takrat mladi, naivni in polni načrtov – pustili zvleči vanjo.



Pa saj ni imel nihče od nas nobenega vpliva na nič. Politiki, ki so ustvarili razmere za vojno, so že zdavnaj mrtvi ali dolgo upokojeni, mi pa smo vsak v svoji državi po svoje dozoreli. S stoterimi izkušnjami smo zdaj modrejši, zato se spolzkemu terenu pogovora o vojni izognemo na daleč. Nikola je po razpadu Jugoslavije delal na Cipru in v Beogradu. Našteva prijatelje v Sloveniji, s katerimi se še danes obiskujejo. Skupaj zavijemo na pivce k Paji.

Sama ne bi nikoli našla tega lokala v Voždovcu, mestni četrti Beograda z dvema obrazoma. Hiše na tem koncu so velike in videti so bogate, skoraj kot na gosposkem Dedinju, le da so tesno stisnjene druga ob drugi. Tiste, ki so se po naključju ohranile pritlično domače, kakršne so bile nekoč, zdaj pospešeno prodajajo. Na njihovem mestu rastejo tri- in večnadstropne »bajturine«, ki jemljejo sonce in nebo ozkim ulicam okoli sebe. Poslovni model je tak, da lastnik dotrajane manjše hiše, ki nima denarja za obnovo, odstopi svojo posest investitorju, ta pa kot nadomestno gradnjo zgradi skorajda stanovanjski blok, v katerem bo prvotni lastnik dobil stanovanje ali dve. Bo v novem, a ne več »na svoji zemlji«.

Da bi to omogočili, je država spremenila predpise, tako da so vse gradnje legalne. Čisto drugače kot v Malem Mokrem Lugu nedaleč stran, kjer so ljudje na blagem pobočju, nagnjenem k avtocesti proti Nišu, zgradili kakšnih tisoč hiš, vse na črno. Na »svojem« so, čeprav ni to nikjer zabeleženo in naselje uradno sploh ne obstaja.

Moško objokovanje

Z glavne ceste v Voždovcu zavijemo mimo večje restavracije, pa skozi ozek ulični prehod v temačen kot. Čisto na koncu se bleščijo luči. Pajev Tipicco ni velik, zgolj en razvejan prostor, v njem samo nekaj ljudi, ki se nas zelo razveselijo. Najprej pivce – sama se odločim za deci črnega vina iz kosovskih vinogradov –, potem pa pesmi in debata. Paja je Srb, ki se je – tako kot še 40 tisoč drugih – izselil iz Prištine, potem ko je Srbijo in Kosovo zbombardiral Nato.

In smo že »v vojni«. Povem, da sem bila pred kratkim na Kosovu. Ta iztočnica ga razvname, razburi, kako tudi ne, ko pa sam že dve desetletji ne more domov. Ko izve, da sem Slovenka in še novinarka za povrhu, me zasuje s svojimi spomini, bolečinami, izkušnjami, opažanji, na hitro mi poskuša pojasniti, kar že vem: Srbi se ne morejo odreči Kosovu. Paja je fotograf, glasbenik, zdaj gostilničar. Šolal se je v Parizu, pa tudi v Sloveniji. Na Slovence ima krasne spomine in za našo družbico ves večer muzicira. Kar tako, iz veselja.

To navdušujoče veselje je nekaj, po čemer se Slovenci in Srbi med seboj razlikujemo. Ne, da se Slovenci ne bi veselili ali znali veseliti, samo bolj previdni smo, predvsem pred neznanci, bolj zadržani, omahujoči, ves čas nam po glavi rojijo misli, načrti, kaj vse je še treba narediti. Tukaj, v Srbiji, pa je vse podrejeno trenutnemu navdihu, čustvu, ki ga sprožita že pesem ali dve. Ena takih v srce segajočih »kafanskih« pesmi je Ruža rumena. Pred desetletjem jo je zapel igralec Dragan Jovanović Gagi v humoristični nanizanki Moj sorodnik z vasi. Ne čudi, da je postala kultna, in – za nas jo zapoje tudi Paja. V njej je vseobsegajoče hrepenenje moškega po nedosegljivi ženski, a hkrati njegovo razočaranje, ker se je Ruža rumena (Rdeča vrtnica) najbrž razcvetela za nekoga drugega.



Pesmi, ki jih pojejo moški v Srbiji, so čisto drugačne od slovenskih. Medtem ko slovenski moški svojih čustev skorajda ne kaže, o njih ne poje in jih nasploh ne obeša na veliki zvon, so srbske moške pesmi polne bolečine in obupa zaradi žensk, ki so jih zapustile. Ali pričakovanja, da bodo to zagotovo slej ko prej storile. Kolikšne razlike v čustvovanju dveh narodov! To bi lahko bil velik izziv za raziskovanje kakega muzikologa ali pa dušeslovca, premišljujem, namesto da bi se prepustila muziki. Hrepenenje in bolečine pesmi, ki jih pojejo moški.

Vse enako, vse drugače

Tudi Goran, ki ga obiščeva naslednji dan, nama z grenkobo pripoveduje o svojem življenju. Kaj vse se človeku ne zgodi v treh desetletjih, kolikor se nismo videli! Ne samo njemu, vsakomur. Črnogorec je, ki se je preselil v Beograd. Tudi on je bil nekoč veliko v Sloveniji, na pripravah teniških igralcev in tekmovanjih, vojaščino je služil pri nas, v Kranjski Gori ima sorodnike. Odkar Jugoslavije ni več, ni bil v Sloveniji. Vesel je, da sem – Slovenka – po vseh teh letih pri njem na obisku.



Živi na idiličnem obrežju Save, tik ob vodi, v hiški, kakršnih je med Beogradom in štirideset kilometrov oddaljenim Obrenovcem nešteto. Pri nas poskočna hudourniška reka se tukaj lenobno komaj kaj premika proti bližnji Donavi. Včasih, ko Donava naraste, naraste še ona in se prelije čez vse naokoli. Toda danes ni takšna, blaga je in prijazna, da se lahko misli sprehajajo po njej in se porajajo vedno nove, ko jo gledamo s pomola pred hišo.



Nenavadno je to življenje, zares. Vse je enako, kot je bilo pred tremi desetletji, pa je vendar vse drugače. Nekoč smo imeli skupno državo, Jugoslavijo, in naša življenja so bila prepletena s tisoč potmi. Zdaj so meje, ki nas razdvajajo. A so predvsem državne in politične. V ljudeh je ostalo pa vse skorajda enako. Ne samo znanci in prijatelji, vsi, s katerimi se pogovarjam po krajih nekdanje Jugoslavije, se čutijo še vedno povezane s Slovenijo.