Kdaj bo moj fant odrasel?

Sem v zvezi s fantom (približno štiri leta), ki ima velike težave z odgovornostjo in vztrajnostjo, predvsem ko gre za zaposlitev. V vsem tem času, kar sva skupaj, je zamenjal že več služb oz. dobil odpoved zaradi neresnosti, zamujanja, bolniške odsotnosti brez pravega razloga in podobno. Vedno obljubi, da tega ne bo več počel, vendar vsakič znova ugotovim, da laže oz. prikriva res­nico.

Zadnji incident se je zgodil pred kratkim, ko je šefu prekipelo in mu je izdal dva opomina, zadnjega pred prekinitvijo delovnega razmerja. Tega ukrepa se je fant zelo prestrašil, saj ni pričakoval take šefove reakcije. Spet je obljubil, da bo zdaj pa res redno hodil v službo, in šef mu je dal še eno, zadnjo možnost, da se izkaže.

Fant je star malo čez trideset let in zdi se mi, da bi pri teh letih že moral imeti razdelano v glavi, kakšne so njegove obveznosti, ki pritičejo odraslemu človeku. Naj omenim še to, da je odraščal v družini alkoholika, kjer je vladalo psihično in fizično nasilje in kjer so bile laži in nered na vseh področjih življenja nekaj običajnega. Zanima me predvsem to, ali je mogoče, da se tak človek spremeni, da spremeni svoje vedenjske vzorce, predvsem, da si pridobi vztrajnost in odgovornost in da izgubi potrebo po laganju? Bralka

Vaše vprašanje je pravilno naslovljeno na »šolo za vzgojo staršev«, saj vse, kar opisujete, kaže na odnos mama-sin in ne na partnerski odnos. Iz vašega primera je razvidno, da leta nimajo nobene povezave z odraslostjo in sprejemanjem odgovornosti. Pojem odraslosti in prevzemanje odgovornosti se začneta s pravilno vzgojo otrok, tega pa vaš partner v otroštvu in odraščanju ni imel, zato čustveno in mentalno ni odrasel. In tudi ne bo!

Prevzel je vlogo otroka, si poiskal nadomestno mamico, ki skrbi zanj, se namesto njega ukvarja s tem, kako bi ga spremenila, kje je vzrok njegovega obnašanja … Tudi njegov delodajalec je zelo potrpežljiv in razumevajoč, kot verjet­no že večina poprej. Se pravi, da so vsi na neki način skrbeli zanj.

Oseba, ki neopravičeno izostane, ne hodi v službo, se zateka v laži …, mora sprejeti odgovornost za svoje dejanje, izgubo službe, ki je povsem upravičena. Saj je dejstvo, da se na takega delavca ne moremo zanesti, dela ne bo opravljal niti prevzemal odgovornosti.

Večinoma so takšni ljudje žrtve, ki so sposobni vse življenje igrati igro, »kako sem bogi in kaj vse se mi je zgodilo«. Praviloma najdejo nekoga – partnerja, da skrbi zanje. Seveda so vzroki v njihovem odraščanju, vzgoji in okolju.

Njegovo obnašanje temelji na vzorcih, ki jih je pridobil od svojih avtoritet (oče, mati), in to sestav­lja njegove značajske lastnosti. Vsakič, ko bo naredil kaj neodgovornega, lahko sebi, vam, šefu … obljubi, da bo naslednjič bolje oz. da se ne bo ponovilo. To bo veljalo kratek čas in takrat lahko res verjame, da bo drugačen, toda vzorci so premočni in spet naredi tako kot že večkrat poprej. Zato ni spremembe.

Večkrat poudarjam, da imamo vsi možnost, ko odrastemo po letih, da začnemo sprejemati odgovornost zase in si, če nas stare rane preteklosti in škodljivi vzorci vsakodnevno spremljajo, poiščemo strokovno pomoč. Da sami sebi pomagamo priti iz vrtinca uničujočih vzorcev, ki smo jih pridobili kot otroci.

Brez spremembe bodo težave vse večje in globlje. Če se takemu človeku vrstijo neuspehi, lahko zelo hitro zdrsne v anksioznost, depresijo ali začne reševati situacije s kakšno kompenzacijo, z alkoholom, drogami … saj se mu potrjuje prepričanje, ki ga je nedvomno pridobil v otroštvu (res sem nesposoben, nepomemben, nič ne znam, vsi so boljši …).

Vedno je možnost spremembe in ta možnost je psihoterapija. Edina možnost za korenito spremembo je, da se fant odloči za psihoterapijo. Le tako bo zmogel »zamenjati« škodljive vzorce in prepričanja, ki jih je pridobil. Seveda je pogoj, da sam vidi in prizna, da ima problem, in da je pripravljen na resno delo s psihoterapevtom zaradi sebe, ne zaradi koga drugega, npr. partnerja ali šefa.