Katja Koren: Podelitev olimpijske kolajne je ušla iz spomina

Slovenska smučarska reprezentanca se je leta 1994 z zimskih olimpijskih iger v Lillehammerju na Norveškem vrnila z za mlado državo odlično bero odličij. V trojici, ovenčani s kolajnami, je bila poleg bronastih Alenke Dovžan in Jureta Koširja tudi bronasta 18-letna Mariborčanka Katja Koren. Z eno od znamenitih vražjih Slovenk smo obujali spomine na tiste čase in iskrena prijateljstva, ki še trajajo, ter ugotavljali, da ljubezen do športa lahko zamre, a nikoli zares ne umre.

Njeno športno pot so pri 23 letih ustavile poškodbe. FOTO: Igor Modic

Čez dve leti bo minilo že 30 let, odkar je Katji Koren na prestižnem tekmovanju, o katerem sanjajo tako rekoč vsi športniki, uspela izjemna slalomska vožnja, s katero si je priborila bronasto kolajno. Se še kdaj spomni na tisti čas XVII. zimskih olimpijskih iger, se ji morda zdi, kot bi se vse skupaj zgodilo včeraj? »Olimpijske igre v Lillehammerju so v mojih mislih tako po letih kot po občutku že precej oddaljene. Je pa to res dogodek, ki ga je težko pozabiti, in vsakič ko je kakšna obletnica, ko potekajo nove olimpijske igre ali Slovenci dosežemo kak velik uspeh, me spomni na tiste čase. To ostane za vedno,« pravi 47-letna sogovornica, ki so jo poškodbe prisilile, da je leta 1998 pri 23 letih končala športno kariero. Na seznam svojih uspehov je vpisala zmago v superveleslalomu ter štiri druga mesta na tekmah svetovnega pokala. V sezoni 1993/94 je bila v skupnem seštevku svetovnega pokala enajsta, na olimpijskih igrah pa je poleg odličja osvojila še šesto, sedmo in deseto mesto. Leta 2019 je bila prav skupaj z Alenko Dovžan in Juretom Koširjem sprejeta v hram slavnih slovenskih športnikov in tako znova dobila priznanje, da spada med najboljše.

Nezanesljiv spomin

Kako zelo varljiv je človekov spomin, sploh kadar se preplete z močnimi čustvi, je na Norveškem okusila tudi sama: »Nekatere stvari sem si zelo dobro zapomnila, drugih pa sploh ne. Zelo dobro se še spomnim občutkov pred drugim tekom in po koncu tekme, medtem ko mi je razglasitev povsem ušla iz spomina in sploh ne vem, da sem bila na njej. Če ne bi bilo posnetkov, ne bi vedela niti tega, da je sploh bila.«

Kdaj je v resnici doumela, kako velik uspeh je dosegla? »Mislim, da se je to zgodilo mnogo kasneje, sploh ne v tistem obdobju, ki je sledilo olimpijskim igram. S takšnimi dosežki je tako kot z vsemi stvarmi v življenju: starejši si, zrelejši si in šele z leti nekatere stvari drugače dojemaš. Takrat se mi je to, da sem stala na stopničkah, na neki način zdelo samoumevno. Ne razumite me narobe, ne mislim, da je bila kolajna samoumevna. A če trdo delaš, če se marsičemu odrekaš, je to nagrada za vloženi trud in občutek imaš, da ti nekako 'pripada', ker si toliko delal zanjo. Šele čez leta, ko začneš razmišljati širše, vidiš, da se ti je za tak uspeh moralo poklopiti zelo veliko stvari. Ne nazadnje je športnikov ogromno, vsi se odrekajo, a kljub temu mnogim ne uspe. Za tiste, ki jim, pa ima to veliko vrednost,« razmišlja nekdanja športnica, ki je smučanje začela trenirati pri sedmih letih.

Včasih slišimo izjave športnikov, da bodo šli na neko pomembno tekmovanje predvsem nabirat izkušnje. S kakšnimi pričakovanji pa je ona odpotovala na svoje edine olimpijske igre? »Morda je to neka fraza, a ne verjamem, da gre kdo od vrhunskih športnikov na tekmovanje zato, da bo nabiral izkušnje. Nikoli nisem razmišljala na ta način. Vsak se tekmovanja udeleži s ciljem, da bo dosegel čim boljši rezultat. Bile so to prve olimpijske igre in glede na svojo starost seveda nisem pričakovala zmagovalnega odra. Tudi deseto mesto bi bilo lahko odličen uspeh. Če pa ti uspe nekaj nepričakovanega, je še toliko boljše,« pravi sogovornica, ki je v 90. letih skupaj z drugimi vražjimi Slovenkami, Urško Hrovat, Alenko Dovžan, Špelo Pretnar in Natašo Bokal, navduševala na belih strminah, pa tudi s kolegialnostjo in ekipnim duhom. Dekleta so se skupaj veselila uspehov in si stala ob strani tudi takrat, ko je morala padla.

Za vedno povezana vražja dekleta

»Med nami se je ustvarila posebna vez, ki je ostala za vedno,« pravi Katja Koren, poročena Miklavec. »Ko je več žensk skupaj, je lahko že samo po sebi težavno. Včasih so me spraševali, ali je bilo naše prijateljstvo zaigrano. A v športu težko igraš. Imele smo slabe in dobre dneve, vendar to je bila res ekipa, v kateri smo delale druga za drugo. Če si imel slab dan in je drugi uspelo, seveda nisi takoj skakal od veselja, navsezadnje je smučanje individualni šport in najprej razmišljaš o svojem položaju. Ko pa si predihal svoj poraz, si se veselil za druge. Moja pot se je hitro končala, druge punce so bile skupaj dlje časa, a moram reči, da je vez še vedno močna. Ne dobivamo se redno, še vedno pa se slišimo in srečamo na kakšnih dogodkih. Tudi če več let ne bi imele stikov, ne bi bil noben problem, če bi katera od nas potrebovala pomoč. To je neke vrste družina, ki ti ostane za vedno. Je pa res, da smo skupaj preživele več časa kot s svojimi domačimi.«

Vražje Slovenke še vedno ohranjajo stike. FOTO: Blaž Samec

Priprave in tekmovanja imajo hud tempo in dekleta so bila veliko od doma. Že Alenka Dovžan je v intervjuju za Nedelo omenila, da jo je bolj kot naporen ritem ubijala samota. »Ja, šle smo skozi ogromno kriz,« pritrdi sogovornica. »Bile smo mlade in najtežje mi je bilo takrat, ko mi ni šlo. Takrat bi potrebovala nekoga za pogovor, ki bi morda na stvari gledal drugače. Seveda sem se lahko pogovorila s puncami, trenerjem, kdaj pa tudi ne. Saj veste, kako pravimo, da zdrav človek nikoli ne bo razumel bolnega. Zlasti v Ameriki, kjer smo bile mesec in pol, je bilo težko. Na srečo pa je v življenju tako, da manj prijetne stvari hitreje pozabimo kot prijetne.«

Kako pa se je sprijaznila s koncem kariere? »Zadnja leta v profesionalem smučanju sem prestajala poškodbo za poškodbo in vsakič se je bilo težje vrniti. Danes razmišljam, da bi se dalo z neko primerno rehabilitacijo in prilagoditvijo še marsikaj narediti. Bivši trener Stojan Puhalj me je sicer poskušal prepričati, naj vztrajam, a to je bilo premalo. Bili smo velika ekipa in ene tekmovalke se pač ni pogrešalo. Sem bolj trmast tip, in tudi če bi mi še kdo rekel, verjetno takrat ne bi pomagalo. Vendar mi ni žal, tako sem lahko študirala in se normalno vključila v drugačen način življenja, ki ni povezan s profesionalnim športom.«

Zaupati v svoje moči

Doštudirala je na fakulteti za turistične študije in fakulteti za management ter razmišljala, da jo najbolj zanima kombinacija športa in turizma. »Ko so odprli hotel Habakuk, sem naprej delala tam, po rojstvu hčera pa turizem zame ni bil več prva izbira.« Od leta 2006 je zaposlena na Pošti Slovenije, kot magistra menedžmenta vodi oddelek prodaje v poštni mreži. »Vpisala sem tudi doktorat, vendar nič ne kaže, da bi ga končala. A nikoli ne reci nikoli,« pravi zagnana Štajerka, ki jo je šport že v mladih letih naučil, da je človek v življenju odvisen predvsem od samega sebe.

V življenju družine Katje Koren Miklavec je smučanje postranskega pomena. FOTO: osebni Arhiv

»Kdor se ukvarja z vrhunskim športom, zlasti to velja za smučanje, ga skoraj vse leto ni doma. Kot človek se oblikuješ s treningi, v krogu ljudi, ki te takrat obkroža. Prednost je v tem, da zelo hitro postaneš samostojen in odgovoren, ker si za svoje rezultate odgovoren sam. Seveda so zraven trenerji, pomočniki in drugi, a v vrhunskem športu moraš zelo hitro odrasti. Če imaš v življenju jasno začrtane cilje, je to dodana vrednost. Meni je šport dal ogromno. Naučiš se, da si odvisen od samega sebe. Lahko imaš najboljšo opremo, ampak če v glavi ne štima, ti nič ne pomaga,« razmišlja o izkušnjah, ki si jih je nabrala na najvišji ravni.

»V takšnem okolju pridobiš delavnost in marljivost, vrlini, ki ti tudi v nadaljnjem življenju vedno prideta prav. Po drugi strani pa ti nekatere stvari manjkajo, saj je običajno življenje precej drugačno od športa. Tako kot si tam odvisen sam od sebe, so morda v običajnem življenju dejavniki, ki jih ne obvladaš. V športu načeloma obstaja fair play, v normalnem življenju pa ni vedno tako in na takšnem izpitu lahko padeš, ker se preveč oklepaš stare zgodbe in se ne vklopiš v novo.«

Avstrijci znajo boljše

Čeprav v Katjini mladosti skoraj ni bilo dneva, ko ne bi stala na smučeh, pa družina Koren Miklavec tej aktivnosti ni namenila zelo veliko časa. »Običajno gremo na smučanje enkrat ali dvakrat na leto, obe dekleti, stari sta 18 in 19 let, zelo radi in dobro smučata. Nikoli pa se nista ukvarjali s profesionalnim športom, v to ju nisem potiskala. Ne vem, ali je prav ali ne. Igrali sta odbojko in največ vredno se mi je zdelo, da sta šli s športom skozi mladost. Večjih želja ni bilo, zdaj pa imata tako ali tako pred seboj že druge izzive, kot je študij,« razmišlja sogovornica, ki si te dni že želi, da bi se lahko spustila po kakšni zasneženi strmini. »Vem pa, da bom imela po enem dnevu dovolj. Čeprav imamo Pohorje čisto blizu, mi na kraj pameti ne pade, da bi šla zjutraj za nekaj ur na smuči.« Nasploh je pri ukvarjanju s športom zadržana, saj njene zdravstvene težave tudi po koncu kariere niso izzvenele. Pred dvema letoma je prestala operacijo hrbtenice in tako je hoja zanjo najprimernejša vadba.

Katja Koren Miklavec (desno) v odlični smučarski družbi FOTO: Osebni Arhiv

Doma se o njenih dosežkih ne pogovarjajo, dekletoma se zdijo nekako samoumevni. »Tudi meni vse skupaj ne pomeni zelo veliko. Spoznala sem, da v naši družbi to ni bila dodana vrednost, da mnogi na to ne gledajo pozitivno, zato sem se raje umaknila. Je pa tudi to vendarle del naše zgodovine, in lahko vam povem, da znajo Avstrici svojo športno zgodovino ceniti bistveno bolj kot mi. Naj omenim čisto svež primer: prihodnje leto bo minilo 30 let, odkar so v Flachauu prvič pripravili tekmo za svetovni pokal, jaz pa sem bila prva zmagovalka superveleslaloma.« Takrat je kot 18-letna gimnazijka poskrbela za prvovrstno presenečenje, ko je s štartno številko 66 prismučala prvo zmago za samostojno Slovenijo v svetovnem pokalu za dekleta. »Avstrijska televizija bo iz tega naredila dogodek in najprej so poklicali mene kot prvo zmagovalko, potem pa so termine uskladili s Hermannom Maierjem, Benjaminom Raichom in Marlies Schild.«

Katja se dobro spominja tudi izjemnega sprejema v Kitzbühlu nekaj let po tem, ko je končal kariero. Njen mož Roman, ki ni športnik, je bil močno presenečen. Saj ti si nehala že pred osmimi leti, ji je rekel. »Tako je v tujini. Oni bodo športnike spoštovali do smrti. Mi pa takrat, kadar nam paše. A to je naša kultura, ki je verjetno ne bomo spremenili,« je kritična.

Pogrešala je stik s športom

Po koncu športne kariere se je Katja Koren Miklavec za nekaj let popolnoma odmaknila od športa. »Zame ni imel dobrega priokusa,« prizna. Pred približno desetimi leti pa je bolj po naključju postala članica Fundacije za šport in ugotovila, kako zelo je pogrešala stik z njim. Naprej je bila en mandat predsednica, zdaj se ji izteka mandat članice v fundaciji, ki letno različnim športnim organizacijam razdeli približno 10 milijonov evrov. »V športnem funkcionarstvu sem se res našla. Sem tudi v izvršnem odboru olimpijskega komiteja, v novem mandatu pa bom podpredsednica OKS Slovenije – Združenja športnih zvez in s tem predsednica Odbora za športnike in olimpijske vrednote.«

Napoveduje, da bodo z ekipo na podlagi športnih in poslovnih izkušenj konstruktivno prispevali k nadgradnji obstoječih mehanizmov podpore športnikom ter olimpijcem in promociji športnih in olimpijskih vrednot. »Ob ustrezni podpori in vključevanju v različne segmente družbe lahko ključno pripomoremo k razvoju in zagotavljanju še boljših pogojev za šport in športnike. Zavedajoč se potrebe po ustvarjanju športnikom prijaznega in spodbudnega okolja, si je treba prizadevati za sistemsko večjo vlogo, kar bi omogočilo nadaljnji razvoj programov in boljšo zastopanost športnikov kot ključnih nosilcev športa kot panoge,« razmišlja Katja Koren Miklavec.