Karma zna biti pasja

Težko bi v teh čudnih časih našla bolj aktualen stavek, kot je ta iz Ujetnika nebes, tretjega dela tetralogije Pokopališče pozabljenih knjig Carlosa Ruiza Zafona: »So časi in kraji, ko je biti nihče bolj častno kot biti nekdo.« Že nekaj tednov ga premlevam in tuhtam. V kakšni realnosti smo se znašli in kako se bomo iz nje izkopali. Kdo nas vodi in kako, kdo je glasen in kdo vse molči.

Z zadovoljstvom opažam, da so glasni znanstveniki. Čeprav ne vpijejo, jih slišim. Ker povečini tudi čivkajo v prijetnem tonu, človeško, jim rada sledim in se hkrati učim. Tistim, ki po warholovsko nenehno lovijo svojih 15 minut slave, se poskušam izogniti. Ena od težav je sicer ta, da se je uradna komunikacija skoraj celotne vladne vrhuške preselila na twitter, in ker nočem tavati v informacijski temi, tega si zaradi poklica niti ne smem privoščiti, hočeš nočeš moram slediti nekaterim profilom. To me iz dneva v dan spravlja v strahotno slabo voljo, ker – roko na srce – jasnih, vljudnih in človeško spisanih informacij je tam bore malo. Tudi ko so, se slej ko prej najde kakšna kletna persona, ki v debato o cepivih, testiranju ali čem drugem privleče leto 1945. Dovolj razlogov torej, da je človek najmanj nejevoljen, ko se trudi poiskati relevantne podatke, ki zadevajo njegov obstoj.



Ob vsem tem me na trenutke morda še celo bolj iritira nekaj drugega – čeprav me osebno niti ne zadeva čisto naravnost. Kako smo iz koronakrize izvzeli starejše. Ne govorim o opominjanju, kaj se dogaja v domovih za ostarele, to je ena plat zgodbe. Druga je, na kakšen način komuniciramo z njimi, kako smo prilagodili vsesplošno ravnanje. Če se osredotočim zgolj na cepljenje, in ta zgolj gre seveda v navednice, ker je edini izhod iz te strahote – v vrsto za cepivo se človek lahko postavi prek aplikacije oziroma elektronske pošte, ki jo pošlješ osebnemu zdravniku.

Nemogoče je, da bodo 70- ali 80-letniki to znali narediti, velika večina jih niti nima računalnika. Mnogi niti ne vedo, da je dovolj, če pokličejo osebnega zdravnika in se tako uvrstijo na seznam. Vsi tega ne vedo, pika. A nas to ne zanima; če se ne postaviš v vrsto, ker nimaš nikogar, ki zna uporabljati tehnologijo, ali ker preprosto ne veš, da je to treba narediti, potem si si sam kriv.



Epidemija ni edina pokazala, kako starejše vedno potisnemo na stranski tir. Tu so obrazci za dodelitev dodatka za pomoč in postrežbo, tu je elektronska napotnica, tu so SMS-sporočila, ki priletijo, preden telefonski operater pozvoni za napeljavo priključka. Čisto banalen primer so položnice. Provizija za fizično plačilo na banki je znatno višja kot prek spletne banke in na vprašanje, kako naj se starejša oseba torej znajde, v odgovor pod nos pomolijo – naučite se uporabljati računalnik ali pa najdite nekoga z aplikacijo. Ker tega »nekoga« čisto vsi nimajo, za provizijo plačujejo 2,5 evra, ponekod več, drugje manj. Tu je tisoč reči, ki bi jih lahko olajšali ljudem, ki se ne znajdejo v tem »naprednem« svetu, tistim, ki nimajo nikogar in jim je morda nerodno prositi za pomoč. Tega ne storimo. Zakaj? Ne vem; najbrž je tako najlažje. Morda niso dovolj velika volilna baza, da bi jim kdo stopil naproti. Morda, in sama bi upala staviti na to, pa smo se v strahotno kapitalistično naravnanem vsakdanu navadili gledati zgolj sami nase. Pozabili smo na najšibkejše, najranljivejše.

Če se vrnem k Carlosu Ruizu Zafonu – sleherni starejši prebivalec Slovenije in sleherna starostnica sta bolj nekdo, kot so kadarkoli bili in bodo tisti, ki imajo v teh časih v rokah škarje in platno, ne nujno v prvi vrsti, tudi v drugi so takšni, v tretji in četrti, in jim hkrati ni mar za sočloveka. Ne dvomim, da če jih to dejstvo ne boli danes, jih bo zabolelo čez čas. Bo zabolelo, ker mora, ker verjamem, da je svet še vedno pošten in pravičen in se jim bo nekoč vse vrnilo. Karma ni vedno prijazna. Ne, včasih zna biti prav pasja. Zato se ji klanjam.