Karitas pelje na letovanje tudi starejše in družine

Letovanja za otroke imajo različne oblike. Nekatera so čisto komercialna, druga pripravljajo mladinske organizacije, kot so taborniki ali društva prijateljev mladine. Spet tretja so namenjena socialno ogroženim; po teh sta najbolj znana Rdeči križ in Karitas. Če prvi organizira predvsem letovanja za otroke, pa Karitas poleg otrok na letovanja vodi večje število starejših. Posebnost je, da edini v Sloveniji pripravljajo tudi letovanja za družine, ki si jih iz različnih vzrokov – predvsem, vendar ne samo finančnih stisk – ne morejo privoščiti.



Letos bo Karitas na letovanja odpeljala skoraj 600 ljudi, otrok, staršev in starejših. Ta teden so se v prostorih župnišča v Portorožu začele prve od letošnjih petih Počitnic biserov, kakor jim pravijo. V njih bo skupaj več kot 200 otrok in mladostnikov – ena skupina je za stare od 14 do 18 let, druge za mlajše –, za katere bo skrbelo 98 animatorjev.



Na otroško letovanje gre precej otrok iz posebno občutljivih okolij. Na primer tudi otroci iz rejniških družin ter otroci tujih delavcev in beguncev. Letos bodo imeli na letovanjih v Portorožu pisano mednarodno udeležbo, saj bodo med slovenskimi tudi otroci iz Bolgarije, Bosne, Iraka, Irana, Konga in Sirije.

Družine v stiski

Julija in avgusta pridejo na drugo lokacijo, v Sončno hišo nad Portorožem, na oddih tudi cele družine. Ta letovanja so posebnost Karitas, prirejajo pa jih od leta 1994, tako kot letovanja otrok. Kakor nam je povedala Andreja Kastelic iz Škofijske karitas Novo mesto, bo letos tam 80 družin s približno 260 člani. Gre predvsem za socialno ogrožene družine, vendar opažajo, da stiske še zdaleč niso samo finančne in da je vedno več tudi drugih. V družinah se lahko zgodi izguba otrok, staršev. Vključitev v skupinsko letovanje lahko omili stisko, da je izgubo potem lažje predelati.



Ponavadi imajo v skupini tudi kakšno družino z veliko otroki in s tem povezanimi finančnimi težavami. Nasploh si prizadevajo, da bi v skupinah, v katerih je običajno približno 30 ljudi – lahko jih je sicer samo 20 ali pa tudi do 50 – združili družine z različnimi stiskami. Če bi imeli vsi enake težave, jim bi to manj koristilo, kot če pomešajo družine. Po besedah Kasteličeve pa so družine in tudi starejši v skupinah največkrat iz ene škofije. Opazili so namreč, da člani skupin iz bližnjih krajev, četudi se ne poznajo, hitreje vzpostavijo vezi kot če so iz bolj oddaljenih koncev Slovenije.

Ker je Karitas dobrodelna organizacija Rimskokatoliške cerkve, prijave zbirajo njene osnovne celice, župnijske Karitas v posameznih župnijah. Sodelavci na tej ravni imajo informacije, kako ljudje živijo, saj so z njimi v vsakodnevnem stiku. Tiste, za katere presodijo, da bi jim letovanja, kakršna pripravljajo, koristila, povabijo nanj in skupaj izpolnijo prijavo.

Kakor iz izkušenj pove Kasteličeva – od leta 2011 vsako poletje vodi po eno letovanje družin in starejših –, se številni, za katere je tovrstno letovanje koristno, sami sploh ne bi odločili za prijavo: »Ljudje potrebujejo človeški stik. Prostovoljci župnijskih Karitas so tisti, ki pristopijo do njih, jim razložijo, za kaj gre, in jih povabijo.«

Skupno poletje

Če so pri otrocih aktivnosti trdno zastavljene vnaprej, je pri družinah program bolj ohlapen. Družine sodelujejo pri ustvarjanju programa, animatorji poskrbijo za dejavnosti in jih je zato manj kot pri otrocih. Od vseh udeležencev pa na primer pričakujejo, da pomagajo tudi pri čiščenju. O sodelovanju pri dejavnostih se odločajo sami, saj nekaterim družinam več pomeni, da lahko takrat, ko so na (redkih) počitnicah, več časa preživijo same. Morajo pa se držati urnika, kar na primer pomeni, da je ob enajstih zvečer v hiši mir. To je nujno tudi zato, ker imajo pač nekateri majhne otroke in za spanje potrebujejo tišino.



Dan družin je poln aktivnosti, ki se jih udeležujejo. Ker so ob morju, je osnova seveda kopanje, ki je za mnoge socialno ogrožene redek užitek. Dneve si zapolnijo še z igrami – Kasteličeva pravi, da številni ob stalnem ukvarjanju s tem, kako bodo preživeli, sploh ne vedo, kaj bi z otroki počeli, ko imajo več časa –, tematskimi delavnicami, sprehodi. Številni se odločijo tudi za duhovno ponudbo na letovanjih.

Ob slovesu navadno povedo, da so dobili občutek, da je celotna skupina kot velika družina. Zato ni nenavadno, da na Karitas marsikdaj izvedo, da družine, ki so se spoznale na letovanju, ohranjajo stike tudi pozneje. Kakšni so učinki takšnih počitnic na odnose v družinah, ne vedo natančno, je pa izkušena vodja iz Novega mesta prepričana, da so pozitivni. Povedala je, da je imela nekoč v skupini družino, v kateri sta bila mati in oče tik pred ločitvijo. Po dneh, preživetih brez vsakdanjih skrbi, jima je uspelo svoj odnos zakrpati in sta ostala skupaj.

Med najbolj socialno ogroženimi družinami so tiste, ki so se v Slovenijo priselile iz drugih držav zaradi boljšega zaslužka kot doma. Predvsem zato, ker starši opravljajo večinoma slabše plačana dela in v Sloveniji nimajo kakšne socialne mreže, s katero bi blažili svoje stiske. Zato na družinska letovanja Karitas vzame tudi družine delavcev migrantov. Da jim olajšajo integracijo v tukajšnje okolje, jih vedno vključijo v skupine s slovenskimi družinami.

Pomlad in jesen Sončne hiše

Pred poletnimi meseci in po njih, se pravi maja in septembra, ko družine zaradi šolskih obveznosti otrok nimajo časa, od leta 2007 v Sončni hiši letujejo približno 20-članske skupine starejših. Tudi njih povabijo prostovoljci župnijskih Karitas. Kasteličeva je povedala, da je odhod od doma za številne starejše, še posebno na podeželju, težak: »Pogosto gredo z nami starejši, ki prvič v življenju v živo vidijo morje. Pa so stari 80 ali 90 let.«

Starejši udeleženci so večinoma upokojenci z nizkimi pokojninami, ki si sami ne bi mogli privoščiti počitnic. Pri drugih Kasteličeva opaža, da jim zelo veliko pomeni duhovna ponudba – ta je pri Karitas kot cerkveni organizaciji seveda vedno na voljo, vendar naj bi se zanjo vsak odločil sam –, zato gredo raje na njihovo kot na letovanje kakšne druge organizacije, na primer društva upokojencev.

Ker je morje maja ponavadi še hladno, september pa na slovenski obali ni več najbolj primeren za plažo, jim omogočijo kopanje v bazenih. Starejši radi hodijo tudi na sprehode. Kasteličeva pa ugotavlja, da precej starejših precenjuje svoje telesne sposobnosti. Tako se marsikdaj zgodi, da so po uri zmerne hoje zelo utrujeni, kar je zanje precejšen šok, saj so prepričani, da je njihova kondicija dosti boljša.

Zanimiva je bila tudi delavnica na majskem letovanju, ko so risali svoja družinska drevesa. Predvsem moški so bili najprej zelo v zadregi, saj jih večina že desetletja ali sploh nikoli ni risala. Na koncu so sodelovali vsi. Posebno zanimivo je bilo, ko so sami razložili, kako si predstavljajo svojo risbo, drugi pa so povedali, kako jo vidijo oni. Pri starejših nasploh Kasteličeva opaža, da zelo radi govorijo o otrocih in vnukih. Sebe pogosto kar pozabijo.

Marsikoga od starejših, še posebno tiste, ki nikoli prej niso bili na morju, je strah stopiti na ladjico, s katero vsako skupino peljejo na izlet. Marsikdo si najprej ne upa na krov; ko na spodbujanje in prigovarjanje drugih le poskusijo, jih je velika večina zelo zadovoljnih.