Kako (pre)živeti v času navideznih počitnic

Za mnoge družine se je vsakdanji ritem zaradi zaprtja vzgojno-izobraževalnih ustanov in dela od doma povsem spremenil. Čeprav učenci že sledijo navodilom, ki jim jih na daljavo pošiljajo učitelji, je vsak dan nov izziv: kako se učiti od doma, kako prebiti dan za dnem med domačimi stenami, skupaj z vso družino, kako najmlajšim pojasniti, kaj se dogaja. Na nekatera od teh vprašanj nam je pomagala odgovoriti univ. dipl. pedagoginja Janja Dermastja, nekdanja Nedelova svetovalka, ki se po končani 20-letni profesorski karieri v svojem centru za kakovostno življenje Modra ura zdaj že več let posveča tudi otrokom in mladostnikom z učnimi težavami.

Kako naj otrokom, zlasti najmlajšim, razložimo trenutne razmere, zakaj ne morejo k prijatelju, na trening, v glasbeno šolo itd., zakaj se je svet dobesedno ustavil?

Vse razložimo realno in starosti primerno. Kdor ima doma mlajšega otroka, naj ne razlaga o virusu abstraktno, ampak konkretno. Lahko damo virusu kakšno ime in povemo zgodbico o tem, kako je neviden, slab in hudoben in da se zato otroci zdaj ne morejo igrati skupaj, ker je virus zelo živahen in rad skače z enega na drugega otroka. In potem lahko zbolimo. In da virusu tega seveda ne bomo dovolili. Da smo ljudje pametnejši od njega, ker imamo močna orožja: toplo vodo in milo in da zato ostajamo doma in še bolj pogosto zračimo stanovanja ter se ne družimo z drugimi. Vso razlago lahko z otrokom tudi narišete ali odigrate z lutkami ali plišastimi igračkami.



Da bo razumel, kaj pomeni samozaščita in zaščita drugih, lahko uporabimo tudi bleščice. Otroku jih natresemo v dlani in povemo, da so to virusi, ki so v kapljicah, ko kihnemo, zakašljamo. Naj tudi on kihne ali zakašlja v dlan in se dotakne svojega obraza. Potem pa naj se dotakne umivalnika in bo videl, kako tam virusi (bleščice) ostanejo. Moramo pa preprečiti, da bi se virus prijel drugih ali prišel z drugih nanj. Zato si ne podajamo rok. In zato si pogosto in dolgo umivamo roke. Med umivanjem pojte pesmice. Povejte, da so doma tudi vzgojiteljice, učiteljice, trenerji. Da smo vsi pomembni bojevniki. Vsak od nas. Tudi on, otrok. Začuti naj, da je pomemben v tem boju proti virusu, bolezni. Pohvalimo ga za sodelovanje in upoštevanje navodil. Povejte mu, da razumete, da pogreša prijatelje, in se o tem pogovarjajte. Če je jezen, žalosten, prestrašen ali zdolgočasen, mu dovolite, da izrazi občutja. Tolažite ga, objemite ga. Otrok potrebuje trdne, odločne, stabilne starše.

Skrb za povečano higieno naj bo prijetno opravilo, nikakor pa ne grožnja, saj to lahko pusti tudi čustvene rane. Starši smo tisti, ki moramo biti stabilni in otroku zagotavljati občutek varnosti. Ko bo razumel smisel vsega, bo rad sodeloval.
 

Se lahko tudi otroci zaradi sedanjih razmer znajdejo v stiski, zlasti če gledajo zaskrbljene, prestrašene starše ali stare starše?

Otroci seveda čutijo, da je zdaj vse drugače. Ne gredo v vrtec in šolo. To niti niso počitnice, saj je treba ostati doma, brez obiskov. Starši se spopadamo s popolnoma novimi okoliščinami. Zato je izredno pomembno, da smo stabilni in umirjeni. Bolj ko smo mi notranje trdni, manj stiske bo otrok čutil. Mi smo zanj varen pristan. Če pa smo panični, ves čas spremljamo negativne novice, jamramo, se pritožujemo, da bo pouk morda poleti, in podobno, potem se ne smemo čuditi, če bo frustriran, jezen, prestrašen. Naša odgovornost je zdaj, da smo čustveno zreli in odgovorni odrasli. Gre za našo usposobljenost, kako se soočamo s to krizo, spremembami. Čas je, da vklopimo razum in se trudimo obvladovati svoja občutja.
 

Kaj lahko starši naredimo za to, da bo čas otrokom minil čim manj stresno in čim bolj izpolnjeno?

Zagotoviti moramo strukturo in rutino. Kako? Da se vsa družina pogovori za mizo. Vsak naj ima pravico povedati, kako si predstavlja prihodnje dni, tedne. In ko nekdo govori o svojih pričakovanjih, ga ne prekinjamo. To je ključno. Ne sodimo, ne vrednotimo, tudi če otrok reče, da bi ves dan gledal risanke. Ko vsak član pove svoja pričakovanja, nastopi čas za oblikovanje realnega urnika.



Vsak otrok dobro ve, da ne bo mogel ves dan gledati risank. A če mu damo možnost, da izrazi svojo željo, in za to ne bo obsojan, bo veliko raje sodeloval pri oblikovanju realnega urnika in organizaciji dneva. Ko je vključen v pogovore, načrtovanje in izvedbo, čuti pripadnost, da je pomemben član družine in da ima pravico do svojega mnenja. Naučiti pa se mora tudi, da bodo nekateri njegovi predlogi upoštevani, nekateri pač ne.
 

Kako otroke motivirati, da opravijo šolsko delo, če pa imajo občutek, da je vrnitev v šolo odmaknjena v neko nejasno prihodnost? Kako naj si strukturirajo dan, da bodo čas koristno porabili?

Osnovnošolec in srednješolec naj si za začetek sam napiše urnik. Kako si predstavlja, da bo zmogel opraviti obveznosti, ki mu jih bodo naložili učitelji. Tako starši vidimo, kako realen je naš otrok. Učenci in dijaki, ki doslej niso imeli težav z motivacijo, jih tudi v tem obdobju verjetno ne bodo imeli, saj čutijo v sebi, da je treba opraviti šolske obveznosti. Kako bo s tistimi, ki se že prej niso mogli spraviti k učenju, pa mislim, da sta mogoča dva scenarija. Nekateri bodo odlašali, se upirali, izgovarjali, da se nikamor ne mudi, in bodo prepiri doma še hujši, drugi pa bodo morda ravno zdaj, ker je mogoče pridobivati znanje na drug način, bolj zagnani. Zdaj je čas za inovativnost pri pridobivanju in utrjevanju znanja.

Sama delam z učenci in dijaki, ki imajo težave z motivacijo in koncentracijo, in si predstavljam, da bo lahko marsikje nastalo pravo bojišče, če se bodo starši jezno, agresivno odzivali na otrokovo odlašanje. Starši sitnarijo, kadar v ozadju tiči njihov strah, da otrok ne bo zmogel. In kadar starš nima avtoritete in je nedosleden pri vzgojnih prijemih, otrok to izkorišča. Da pa bo upošteval meje, mora najprej med njim in staršem vladati dober odnos. Mogoče pa bo ravno v teh kriznih časih pri nekaterih doma lepo presenečenje. Ker bo otrok čutil, da je vse drugače, se bo trudil in upošteval dogovorjeno. Srčno upam, da bo ta scenarij pogostejši.



Zdaj je res skrajni čas, da šolarja naučimo na spletu iskati verodostojne informacije, o šolskih temah, ki naj bi jih predelal, in tudi o virusu.

Če se želimo učiti, moramo biti motivirani in sproščeni. Zato bi vsem staršem svetovala, da se, preden padejo v past stalnega nadzora, kaj vse naj otrok naredi, z njim najprej v miru pogovorijo. Končno lahko ugotovijo, zakaj se otrok noče učiti, kaj mu odvrača pozornost, kaj ga muči, plaši ali jezi. Spoznajte najprej ozadje težav.

Posebej bi omenila še občutljivo skupino dijakov, predvsem bodočih maturantov. Med njimi vlada zaskrbljenost, ker je negotovo, kaj bo z maturo. Pogovarjajmo se z njimi, o njihovih skrbeh, občutjih. Nujno je, da odrasli ostanemo mirni, da jim zagotovimo, da se bo na neki način že uredilo, da ne bodo oškodovani glede vpisa na univerzo. Bodimo pozitivni in ostanimo z mislimi v sedanjem trenutku.
 

Mnogi strokovnjaki priporočajo, naj otroci pomanjkanje druženja z vrstniki nadomestijo z družbenimi omrežji. Svetujejo nekaj, kar so še nedavno strogo omejevali, a se trenutno zdi dobrodošla rešitev.

Sama svetujem, da imamo še vedno časovno omejitev in nadzor nad tem, kar gledajo otroci. Eno je, kadar se uporablja splet za opravljanje šolskih obveznosti, drugo pa, če si z njim krajšajo prosti čas. Pravila naj bodo jasna in dosledno upoštevana. Zakaj? Ker se zdaj na instagramu in tiktoku pojavljajo tudi videi, ki širijo napačne, še bolj strašljive informacije o virusu. Imamo idealno priložnost za medijsko vzgojo. Da naučimo otroke ločiti zrno od plev. Seveda moramo biti starši in nasploh odrasli zgled.
 

Kako lahko razbijemo dolgčas, monotonost dnevov, ki se bo gotovo pojavila?

Bodimo ustvarjalni. Smiselno je, da otroka spodbudimo, naj predlaga, kaj bi rad počel v prostem času. Če bo odgovor: ekran, potem je to spet alarm, da smo nekje na poti normalnega življenja izgubili kreativnost. Težko pa je biti kot starš zabaven, motiviran in pripravljen na igro, če smo obdani z oblakom skrbi zaradi virusa in seveda negotove prihodnosti, ki se nas vseh dotika tudi v ekonomskem smislu. Zato ne pričakujmo preveč od sebe, da moramo zdaj vse nadoknaditi za nazaj, da smo animatorji svojim otrokom. Veliko staršev dela od doma in otrok se mora znati tudi samozaposliti. Nič hudega ni, če mu bo kdaj dolgčas. Iz dolgočasja se lahko rodijo zabavne ideje.


 

Osamitev bo priložnost za tesnejše povezovanje družin, a tudi konfliktom se najbrž ne bo mogoče izogniti.

Konflikti in frustracije seveda lahko izbruhnejo. Ker gre za novo, negotovo situacijo. In to ni nič hudega. Ne bojmo se čustev. Pomembno je le, kako se starši odzovemo. Če se ne moremo nadzirati, se najprej umaknimo iz situacije, pomirimo, vdihnemo, izdihnemo in se, ko smo pomirjeni, vrnemo v pogovor. Pomembno je, da se pogovarjamo. Naj ima otrok dovoljenje, da se lahko izrazi. In da ga ne oštevamo, ker čuti tako, kot čuti. Bodimo pozitivni.
 

Najbrž je zdaj tudi priložnost za okrepitev medgeneracijskih povezav. Bi lahko skrb za dedke in babice, ki so v osami, delno zaupali tudi vnukom, da jih pokličejo, jim kaj napišejo?

To bi bilo odlično. Zdaj je čas za strpnost, solidarnost, toplo besedo, lepo misel. Naj pokličejo vsak dan babice in dedke. Veseli bodo. Sedaj imamo kup priložnosti, da oblikujemo otroka v sočutnega in odgovornega posameznika. Človeštvo očitno potrebuje zunanje grozne okoliščine, da nas prizemljijo in prebudijo. Da se vprašamo, kaj so v resnici naše vrednote in ali živimo v skladu z njimi.