Josip Iličić ima še čas, Goran Pandev je star 37 let

Makedonija, oprostite, Severna Makedonija je gorela. Pa ne zaradi medetničnih sporov med pravoslavnim delom prebival­stva in muslimanskim, albanskim, temveč zaradi nogometnega uspeha reprezentance, ki se je z zgodovinsko zmago v Tbilisiju uvrstila na svoje prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo 2020, ki bo prihodnje leto.

Makedonija je bila v ekstazi zaradi športnega podviga, grož­nje covida-19 vsaj za en večer ni bilo, nogomet je dejansko povezal državo in ljudi bolj kot karkoli drugega. Priznam, tamkajšnjim navdušencem malo zavidam, ker si v tem nenavadnem obdobju dajejo nogometnega duška prek razuma, ampak naj jim bo. Vodilo kruha in iger je bilo vselej zmagovalna formula.

Makedonija je izkoristila, kar se ji je ponudilo, s kvalifikacijskim sistemom in uvrstitvijo kar 24 reprezentanc na EP vred. Evropska nogometna zveza je malim šla na roke. Lahko se potolažimo, da takrat, ko so Makedonci začeli svojo pot proti euru, Slovenija še ni bila med malimi. Bila pa je v isti kvalifikacijski skupini in z istim selektorjem Matjažem Kekom. Zdaj, ko je Slovenija v družbi malih, bo bolje in gre na bolje.

Makedonija je Slovenijo redno premagovala. Statistični podatek, da je v šestih medsebojnih tekmah Slovenija štirikrat izgubila in le enkrat zmagala, pa vendar ne odraža realnega razmerja sil.



Makedonija in Slovenija sta nogometno primerljivi. Selektivni bazen je ozek in nogometaše ustvarja iz dveh milijonov ljudi, tako imenovani južnjaški značaj in pripadnost panogi dajeta Makedoniji nekaj več prednosti, medtem ko ima Slovenija prednost v sistemski ureditvi. Splošnega talenta, ki ga precej oblikujejo tudi širša družbena (urejenost) podoba države, slovenski fantje premorejo več. Še veliko več drugih nogometnih argumentov je, ki Slovenijo uvrščajo pred Makedonijo, pa vendar caplja za njo.



Paradoks makedonskega nogometnega vzpona je v tem, da ga delno lahko pripišemo tudi slovenskemu znanju in predvsem velikim uspehom v preteklosti. Prvi mož zveze nogometnih trenerjev Makedonije ni skrival, da ga je navduševala slovenska razvojna pot od nič do velikih tekmovanj. Lanskega januar­ja je na seminarju v Portorožu slovenskih kolegom popihal na dušo in z izbranimi besedami govoril o slovenskih nogometnih čudežih, ki da so zgled in vodilo za njihov razvoj.

Makedonska pot do eura je zdaj po svoje lahko zgled za Mat­jaža Keka ali Slovenijo. Makedoniji je uspelo, ker je združila moči, bila je enotna v cilju, četudi tako raznolika v vseh drugih stvareh. Predsednik je Albanec, selektor Makedonec, prvi zvezdnik pa veteran, ki je nekoč pil kri Srečku Katancu.

Najboljši makedonski nogometaš v zgodovini Goran Pandev je pri 37 letih spisal še eno svoje veliko poglavje. Pod Josejem Mourinhom in v vidni vlogi je bil zmagovalec lige prvakov v dresu Interja leta 2010, toda vselej je govoril, da je njegov nogometni cilj popeljati Makedonijo na veliko tekmovanje. Bil je vztrajen, avtoritativen in seveda, nogomet ima v malem prstu.

»Goran, hvala ti za vse in želim, da nas jutri popelješ na evropsko prvenstvo,« je pred tekmo z Gruzijo dejal selektor Igor Angelovski, potem ko je Pandeva pred petimi leti vrnil v reprezentanco in ga še zasul z izbranimi besedami, izpostavil in izzval. Vse drugo je zgodovina, Pandev je bil strelec zgodovinskega gola.

Ni kaj, velja si zapomniti. Tudi naš Pandev v nastajanju Josip Iličić ima še čas.