Je prostor za ...

Ako se človek, čeravno je v življenju skusil marsikaj sladkega, tudi pelinastega, loteva mini projekta, v izpolnitev katerega verjame, v skladu s svojim prislovičnim neoptimizmom, 49-odstotno, bi mu prav prišla kapljica spodbude. Ne pa, da ob odhodu na podvig doma sliši le, kam približno gre spet skrbet za svojo rit in kdaj bo nazaj.

Tam, v Poljanski in Selški dolini, verjemite, ločim ju, se fajn počutim. Torej se mi ni bilo težko z avtom tistega dopustnega dne odpeljati do Železnikov. Vse vremenske napovedi so obetale sonce, kar me pri biciklističnem vzpenjanju grdo nažira, no, še bolj od vročine in naklona se bojim dežja. In kapljičevje je že v srednjih dopoldanskih urah napovedovala edino norveška napoved – ki pa ji žalibog najbolj zaupam.

In res se je nad hribovjem, ki oklepa štartno mestece, kar neprijet­no grmadilo. Ampak smo pa le mož, si rečem, čeravno popolnoma mehkih nog pred vzponom na – Prtovč. To je naselbina, telesnokulturno naravnanim znana kot pohodno izhodišče na Ratitovec, to je pa hrib, če ne gora, vendar nima dveh jurjev višine.

Petdeset metrov, preden se s specialko zaženem v strmino, zapazim športnico s pohodnimi palicami, nepobarvanih, snežno belih las, z edinim videčim očesom ji pripišem 82 let (upam, da me ne povabijo v oddajo Leta štejejo).

Očitno sem bil tudi sam predmet njenega ocenjevanja, saj me je mimovozečega ogovorila: »A bo šlo!?« Moj odgovor, da upanje umre zadnje, upajoči trenutek prej, je dopolnila: »Saj počasi se daleč pride!« Ja, očitno vsak, ki ima pet sekund časa, spozna, kako klavrna je moja biciklistična podoba. Upal sem le, da me ne bo dohitela peš.

Sredi vzpona, pustimo športne aspekte, prehitim možaka, ki bi sodil v Kekca ali Pastirce, navkreber jo je po asfaltu ubiral z ukrivljeno palico v roki. Na mojo kalvarjenje ni imel pripomb.

Mrmraje si, kaj mi je vsega tega treba, hkrati občudovaje razmetane hiše na nasprotnih bregovih in v doleh, zmagam. In se pri cerkvici za izpolnitev želje zahvalim – ja, sebi, komu drugemu.

Prtovč mi je ljub, deloma na pogled, še bolj zaradi zvočnosti svojega imena. Zapustim ga z večkratnikom navzgorne hitrosti. In čez par ovinkov srečam možaka, z istim očesom kot vedno ocenim, da jih ima več kot 70, na treking biciklu, v kratkih hlačah, zgoraj brez.

Potem mi končno kane, da sem med vsemi, ki smo se srečali – kdo je sedel v treh avtih, ki so me prehiteli, ne vem – z odstopanjem najmlajši. Kar je redek, zatorej toliko dragocenejši trenutek, da ne natipkam okoliščina. In da na Škofjeloškem ni tako kot tam daleč prek Atlantika, kjer se dogajata roman in po njem posneti film Ni prostora za starce.

Ga je, ga je, pa še koliko, samo vzeti si ga je treba, ako človeku zdravje čez plot ne skoči. In če si pri 55 letih starček za svojo podobo pri 33, si še vedno nadobudnež za 77-letnika. Zadeve so relativne.

Zelo relativne, ko sem pridirkal v dolino, sem na glavni cesti srečal še možaka, mlajšega od vseh treh opisancev dotlej, ki pa se je za svoj prostor z avtomobili in tovornjaki boril na vozičku. Vsaj električnem. Je bil kdaj na Ratitovcu, je kdaj kolesaril na Prtovč? Nisem ga vprašal.

Ko sem pol ure pozneje v Škofji Loki – kjer pa se sploh počutim kot riba v marinadi, pa ne, ker sta od tam doma Jan in Jan, eden svetovno, drugi vseslovensko znan, eden lepši od drugega, pač nedefinirano prijetno – izgubljeno slano telesno tekočino nadomeščal z nekoliko grenkejšo, pa sem se doživljajsko znašel tik druge strani daljice življenja. Za sosednjo mizo sta sedela malo več kot dvajsetletnika, ona in on, v vozičku pa nekajmesečno dete. Njuno. Milo se mi je storilo, pa ne, ker me moj naraščaj prerašča, ampak ker se mi je zazdelo, da vsakemu letu, mesecu, morda uri življenja pripada poseben odmerek veselja. No, da ne bom pretrapast, lahko tudi žalosti.

Norvežani so se tokrat zmotili.