Janja Garnbret: Sezuta plesalka, obuta plezalka

Le nekaj ur po veliki medijski pozornosti, ki je je bila deležna v Ljubljani po prihodu s svetovnega prvenstva v športnem plezanjeu v Innsbrucku, še prej pa v tujini, je 19-letna Janja Garnbret iz Šmartna pri Slovenj Gradcu prav nič zvezdniško stala za štedilnikom v domači kuhinji. Dobitnica dveh zlatih in ene srebrne kolajne je pripravljala kosilo za mamo Darjo in očeta Vilija, ki sta bila še v službi.

Na jedilniku so bile testenine in obilica različne zelenjave. »Prej nisem nikoli rada kuhala. Raje sem kosila travo. Odkar sem z Domnom (Škoficem, Janjinim fantom, prav tako plezalcem, op. p.), ki zelo rad kuha, pa sem se navdušila,« pravi prvo ime svetovnega prvenstva v športnem plezanju, ki je doma povsem običajno dekle. Torej ne le kuha, ampak tudi pere, lika in pospravlja.



Sedem let je bila stara, ko je neko nedeljo Darja Garnbret prosila moža, naj hčerko odpelje iz hiše, da bo lahko v miru pospravila in skuhala kosilo. In sta šla. Pa ne daleč. Le do Slovenj Gradca, kjer so člani domačega plezalnega kluba v bližini cerkve postavili steno za balvansko plezanje. »Boš poskusila?« so vprašali deklico, ki je ni bilo treba posebej nagovarjati. »eZ lahkoto je preplezala do vrha in vzbudila pozornost plezalcev, ki so jo takoj povabili, naj jo pripeljemo na trening,« se spominja oče Vili.

Janjo, ki je že doma nenehno plezala po drevesih, omarah, ograjah in delala prevale na podbojih vrat, so vpisali v klub. »Na treninge je hodila dvakrat na teden, da bi se poleg šole še z nečim ukvarjala,« pravi Darja Garnbret. Dve leti sta jo vozila v Slovenj Gradec, kjer se je naučila osnov plezanja in se zaljubila v ta šport, za kar je hvaležna takratnim trenerjem Roku Šiserniku, Roku Maleku in Maji Apat. A družina je bila kmalu pred pomembno odločitvijo, kako naprej.

Z avtobusom na treninge

»Z možem sva imela na izbiro dvoje: ali jo voziva na treninge na Ravne na Koroškem ali v Velenje. Ker oba delava v Gorenju, sva izbrala Velenje,« je povedala Darja Garnbret, po rodu Velenjčanka. Janja je tako prišla iz šole, pojedla kosilo in naredila domačo nalogo, nato pa poskrbela, da je bila pravi čas na avtobusni postaji v bližini doma. Prvič jo je na avtobus pospremila mama, pozneje je to nekajkrat ponovila babica, nato spremstva ni več potrebovala. A Velenje je bilo za tretješolko veliko mesto, in da se v njem ne bi izgubila, jo je na avtobusni postaji vsakokrat čakala domačinka in klubska prijateljica Tjaša Slemenšek. Postali sta nerazdružljivi prijateljici, ki sta pozneje skupaj gulili tudi klopi velenjske gimnazije. Ko se je okoli sedme ure zvečer trening končal, jo je v Velenje prišel iskat oče, mama pa jo je doma čakala z večerjo.



Mlada plezalka je potrebovala pomoč in podporo tudi na tekmah. »Tekmovati je začela že kot cicibanka. Spominjam se, kako je bilo, ko smo šli prvič na tekmo. Drugi starši so bili v športnih oblačilih, opremljeni s sendviči, pijačo, sadjem ... Jaz pa v visokih petah in brez zalog v nahrbtniku,« se danes smeji mama Darja. Garnbretovi so bili za naslednjo tekmo že bolje opremljeni in prav nič razočarani, ker je Janja končala tekmovanje na predzadnjem mestu. »Nikoli, ampak res nikoli si nisva z možem mislila, da bo v plezanju tako uspešna, čeprav so nama ves čas govorili, da je talentirana,« pravi mama Darja.



Potem se je začelo ... Zmagala je prvič, drugič, tretjič ... »Trener je svetoval, naj ne hodimo več na tekme tako imenovane vzhodne lige, da damo priložnost za zmago še drugim,« obujata spomine Janjina, ki sta med spremljanjem hčerke na tekmovanja spoznala nove kraje in ljudi ter spletla globoka prijateljstva. »Nikoli nama ni bilo v breme. Uživala sva. Tako sva vsaj odšla od doma,« pravi Darja in spomni, da bi lahko Janja postala tudi izjemna plesalka.

Plesanje ali plezanje?

Nekaj časa je na nogah še menjavala plezalno in plesno obutev, a ko so se plesni in plezalni treningi začeli prekrivati, se je morala odločiti. »Kaj boš plesala ali plezala?« sta jo vprašala starša, pri čemer je mama stiskala pesti, da bo hči izbrala ples. »Plezala bom,« je brez obotavljanja odločila Janja, ki je pri trinajstih postala članica mladinske reprezentance.

Z uspehi so doma še bolj poudarjali, naj ostane skromna. »Govorila sva ji, naj je uspeh nikar ne zavede. Spodbujala sva jo k samostojnosti in delavnosti,« pravita starša, ki se medijsko nerada izpostavljata. »Kadar so bile pred nami pomembne odločitve, smo vedno sedli in se o njih pogovorili. V šoli je veliko manjkala pri pouku. Tudi v športnem oddelku gimnazije. Predlagala sem ji, naj se s profesorji kar sama dogovori, kdaj in kako bo opravila šolske obveznosti. To je tudi počela. Vedno so ji stali ob strani in pomagali. Z izredno prijaznimi profesorji, razredničarko Natašo Makovecki in ravnateljem Rajmondom Valclom je imela čudovit, pristen in iskren odnos,« pove Darja.

Kadar je bila zdoma, sta želela, da se vsak dan vsaj na kratko oglasi s klicem ali sporočilom. Tako je še danes, čeprav je Janja že odraslo dekle. »Tako dobro jo poznava, da že po glasu veva, kako je z njo,« pravi Janjin oče.
Začetek študija bo za dve leti odložila. Prihodnje leto bo v znamenju kvalifikacij in priprav za olimpijske igre v Tokiu na Japonskem, njena najpomembnejša želja doslej. Pozneje pa … »Želela bi imeti svoj plezalni klub. Delo v kakšni pisarni ne bi bilo zame. S svojim znanjem in izkušnjami bi rada v prihodnosti do tekmovalnih uspehov pomagala mlajšim plezalcem. Z Domnom želiva v Radovljici postaviti svoj plezalni center,« je napovedala Janja.

S prenosnikom na dopust

Darja in Vili Garnbret, ki sta po zaslugi starejše hčerke Nike že leto dni babica in dedek, nista nikoli preštevala ur, ki sta jih porabila za spremstvo na tekmovanja, niti kilometrov, ki sta jih prevozila sprva doma, nato v tujini. Edino, kar zelo natančno vesta, je, da šest let nista bila na počitnicah. Prvič sta si jih privoščila pred tremi leti. »S seboj sva nesla prenosnik, da sva lahko iz hotela spremljala, kako ji gre na tekmah,« pravi mama Darja.

Če boste Janjo morda kdaj srečali v McDonaldsu, bo tam samo zaradi družbe in ne zaradi hrane. »Trudim se, da se prehranjujem zdravo. Kakšnih omejitev glede hrane nimam. Sladkih pijač ne maram. V zadnjem obdobju se nagibam k veganstvu,« pravi Janja. Kadar je na pripravah z Domnom, skupaj kuhata in se dogovarjata, kaj bo na krožniku. »Včasih imava različne ideje, kaj bi to bilo, in se potem uskladiva,« pove Janja, ki na tujem rada pokusi kaj novega. Ko prihaja domov, pa običajno naroči: »Mami, palačinke z orehi bi!«



V veliki rumeni hiši ob glavni cesti med Slovenj Gradcem in Velenjem, domačiji Janjinega očeta, primanjkuje prostora za vsa hčerina odličja. »Potrebuje novo vitrino,« sta ugotovila starša, ki ne skrivata, kako zelo ponosna sta na nanjo. A bolj kot vse kolajne in pokali tega sveta jim je pomembno, da se vrača domov srečna in nasmejana. »In da naju nikoli ne pozabi objeti, ko stopi čez hišni prag.«