Izzivov polno leto ali kako se soočiti z bavbavi

Da, sem ena tistih, ki v novo leto skočijo z zaobljubami, obljubami ali izzivi. Ravno pred desetletjem sem se tako rešila grde razvade, na kar sem še danes ponosna in z veseljem naokoli trosim napotke, kako uspeti, ker ni bilo ravno lahko. Zaradi novoletnih zaobljub sem pridobila dobre navade, se česa naučila in marsikaj spoznala. Tudi o sebi.

Letos seveda ni nič drugače. Pač imam rada izzive, ki jih postavljam sama sebi. Pa ne le za novo leto, tudi drugače. Sem ter tja gre le za kakšen mini dnevni izziv, samo za to, da mi ni dolgčas, da nekaj naredim hitreje ali da si dokažem, da zmorem. No, ali pa da se lahko nagradim z dodatno kepico sladoleda. Uspeh je vendarle treba proslaviti. Vesela sem tudi, ker imam okoli sebe nekaj ljudi, ki dodajajo k zbirki. Nedavno me je prijatelj mimogrede izzval, naj ga v stavku s šestimi besedami prepričam, da mi nekaj pove. Za nekoga, ki je vajen razpredanja v daljših člankih, naloga ni bila lahka. Čeprav ne ravno z odliko, sem jo opravila.



K sreči pa nisem človek, ki bi se (predolgo) grizel, če se kaj sfiži. Ker z nekaj desetletji izkušenj pač vem, da se bo. Včasih so krive zunanje okoliščine, drugič usahne volja. No, če mi je izziv res pomemben, potem tako ali tako naredim vse, da ga izpolnim. Že to, da dam od sebe vse oziroma najboljše, kar imam, je dovolj za občutek zadovoljstva.

A res zmagoslavno je takrat, ko je treba čez samega sebe. Nekaj takega mi je uspelo lani. Bolj iz dolgčasa in radovednosti kot iz pravega navdušenja nad podzemnim svetom sem se vpisala na začetni jamarski tečaj, ki so ga pripravili v Jamarskem klubu Krka. Nekako se mi je svitalo, da verjetno ne gre za najenostavnejši konjiček, pa vendar hrčki v moji glavi niso niti v sanjah doumeli, da se bom morala v naslednjih mesecih soočiti z enim največjih strahov, ki mi krojijo življenje. Z vozli in začetno teorijo je nekako šlo, potem pa so nas izkušeni jamarji postavili pred steno z besedami: »Zdaj pa se s to opremo, ki jo imaš na sebi, spusti v globino.« Zavrelo je v glavi in menda sem na obrazu zamenjala nekaj odtenkov bele in zelene, saj z višino nisem bila nikoli na ti. Oh, kaj na ti, zmrazilo me je že pri postopanju po malo višjem balkonu.

Kot da bi bilo včeraj, se spomnim, kako me je grabila panika, ko sem škilila proti robu stene, kjer je vadbeni poligon. S solzavimi očmi sem stala v ozadju in razmišljala, da to ni bila ravno najboljša ideja in da sem čisto po nepotrebnem pred pretežkim izzivom, ki ga ne zmorem. Ne zmore ga telo, ki je zmrznilo, ne duša, ki je zaprla oči in upala, da bo nevarnost čim prej mimo. Ko sem bila že skoraj trdno odločena, da pač temu izzivu rečem ne, se je od nekod pritihotapil črviček ponosa in me opozoril, da bo zelo ranjen in užaljen, če se bom, po domače povedano, »usrala«.

Ne vem, ali je kdo na glas izrekel besede »ne upaš si«, ki so zame kot zažigalna vrvica za dinamit, ali je šlo za notranji glas. V naslednjih nekaj trenutkih sem visela na vrveh kakšnih 20 metrov nad tlemi. Ne, naravnost dol si pogledati nisem upala. A iz meseca v mesec je občutek strahu bledel, zbledel, menim (kar je zaradi moje lastne varnosti tudi prav), verjetno ne bo nikoli. Ko stojim na robu pečine, še vedno ne vriskam od radosti, če vidim dno prepada, jame pa imajo na moje veselje olajševalno okoliščino, da tema skriva njihovo globino. Po začetnem nenavdušenju so me jame začele osvajati, tudi ni vse samo v plezanju po vrveh, ampak skrivajo neslutene lepote, vidne le »izbrancem«, svoje so dodali še prijetne jamarke in jamarji, ki imajo vedno kakšno pozitivno na zalogi. Tudi za take, ki nas je strah in nam gre bolj počasi.

Naj sklenem z željo, da bi letos uspešno premagovali strahove in se sladkali z zmagoslavjem opravljenih izzivov. Vse se da!