Izdelajte svojo poslikavo z Aljo Sušnik

Kot maskerka je Blejčanka Alja Sušnik sodelovala pri nekaterih dokumentarnih in igranih filmih ter serijah, denimo pri nekoč priljubljeni televizijski seriji TV Dober dan, »odkar imam družino, pa sem si vzela nekaj premora in se ukvarjam skoraj samo z reklamami«. Njeno največje veselje je zdaj družina, zaradi katere bodo morali nekateri cilji in želje ustvarjalke, ki ves čas neumorno brska za novim znanjem, malo počakati.



Med najpomembnejšimi projekti Alje Sušnik je ta trenutek dokončanje unikatnih, ročno izdelanih pustnih mask za sinova. Z možem, ki je industrijski oblikovalec in s katerim sta se spoznala že na fakulteti, sta tudi tako našla skupno področje ustvarjanja. »Najprej narediva modele, nato natisneva in dele zlepiva skupaj, potem brusiva, barvava, patinirava …« da nastanejo nadvse izvirne pustne maske. »Jaz sicer navijam za indijance, otroka pa potem izbereta like, ki jih sama niti ne poznam.« Doma namreč družina nima televizorja – malo zato, da se izogibajo »aferam, slabim novicam, politiki«, predvsem pa je mogoče z otrokoma početi vse kaj drugega, namesto da bi ves dan brezplodno posedala pred risankami sumljive kakovosti.



»Televizije sploh nikoli nista imela, oddaje, ki jih želimo pogledati, lahko poiščemo na internetu, preostali čas pa porabimo bolj kreativno, skupaj z dvema kužkoma.« Če nič drugega, štiričlanska družina nadvse rada ustvarja pustne mojstrovine. A za to je treba imeti dobre zamisli in kanček iznajdljivosti: »Pust je za nas zelo velik projekt, ki ga začnemo že decembra, ko se otroka spomnita, kateri lik iz filma ali igrice bi bila. Takrat se začnejo priprave, da je vse narejeno pravočasno,« pove mama skoraj osemletnega Tiborja in devetletnega Leva. Izdelava takšne maske je tako dolgotrajna, da o ponudbi za trg ne razmišljajo.



»Starši lažje odštejejo 15 evrov za masko, uvoženo iz Kitajske, kot da bi denimo plačali 150 evrov za ročno narejeno, zato se množična izdelava nikakor ne bi izplačala,« izračuna Alja. Z veseljem izdela kostume za sinova, ker jih hitro prerasteta, pa jih potem podarijo tistim, ki znajo umetelno izdelane maske ceniti, pove umetnica, ki se v poklicu maskerke kali že dve desetletji.
 

Prvi koraki

»Zelo sem si želela tega dela in začela sem, ko se bila še študentka,« pove diplomirana grafična oblikovalka, ki pa se z grafiko nikoli ni ukvarjala. Študij je dokončala na ljubljanski likovni akademiji, kar ji je dalo veliko znanja, koristnega za njen posel, ki je povezan tudi z risanjem, kiparjenjem, pripravo materialov za odlivanje, vmes pa se je obrti tri mesece učila pri enem od mojstrov v Münchnu.

»Takrat se mi je zdelo, da znam ogrom­no, v resnici pa sem se naučila le osnov,« se spominja začetkov. Medtem ko je danes velika konkurenca in tudi veliko zasebnih šol, ki mladim obljubljajo posel, je bilo v času, ko je sama naredila prve korake, vse v povojih. »Danes je zelo težko začeti posel vizažista ali maskerja, tako da se z njim preživljaš. To je dolga pot, na kateri je treba imeti res veliko sreče,« opaža Alja Sušnik. Ko se je uveljavljala sama, trg ni bil tako zasičen, posla je bilo manj, obenem pa tudi izvajalcev, tako da je bilo veliko lažje dobiti kakšen projekt. »Imela sem srečo, da sem pred davnimi leti sodelovala pri filmu Poker Vincija Vogua Anžlovarja,« vendar ni ustvarjala maske, ampak tetovaže, s katerimi je bilo treba porisati cel igralkin hrbet. Risati, pravi, zna in re­žiser je bil zadovoljen, tako da je z njim potem sodelovala še v drugih projektih. Takrat je bila ravno poplava vseh vrst reklam, skoraj že umetniških filmov za mobilno telefonijo, ki je bila v vzponu.



»Srečo sem imela, da sem v ta posel vstopila pri velikih, dobrih projektih, kjer sem imela možnost samostojnega dela in nikoli nisem bila nikomur asistentka,« ugotovi Sušnikova in prizna, da ko se ozreš nazaj, opaziš tudi kakšno napako, saj si se moral učiti kar sproti. »K sreči to ni operacija srca, da bi komu povzročala trpljenje,« pove v šali.

Zadnji večji projekt, pri katerem je sodelovala te dni, je bil trailer za novo igrico, ki jo pripravlja Play Station – snemanje je bilo skorajda bliskovito, trajalo je pet dni, v Slovenijo je pripotovala cela ekipa sodelavcev iz Los Angelesa, prizorišče je bilo povsem filmsko in temu primerna je bila zahtevnost maske, saj je bilo treba prepričljivo pričarati bojevnike, z njihovimi ranami in vsem, kar sodi k takšnim igricam, vred.
 

Lepe tudi kot čistilke

»To delo je povsem drugačno od filmske maske, veliko manj je priprav, več je improvizacije, delovnik pa traja od 12 do 16 ur. Takšno reklamo, ki traja komaj eno minuto, snemamo pet dni, medtem ko se za snemanje uro in pol dolgega filma porabi kakšen mesec in pol.« Veliko bolj načrtno kot reklame nastaja tudi maska v domačih »žajfnicah«, pri katerih ima Alja Sušnik precej izkušenj: »Skupaj z režiserjem in igralci se določi, kakšen bo kateri lik, potem pa ga je treba vzdrževati vsa leta, ko serija nastaja.« Pomembno je namreč skrbeti za kontinuiteto videza igralca med snemanjem, saj to ne poteka linearno, kar pa se na malih zaslonih nikakor ne sme opaziti. Seveda je treba lik oblikovati tako, da ustreza scenariju, in hkrati ustreči želji igralca, tako da je njegov lik še razumljiv. Zlasti igralke »bi bile rade lepe, tudi če igrajo čistilko«, kar je včasih malce težje izvedljivo. »Na koncu vedno najdemo skupni jezik,« razlaga maskerka, ki bolj malo da na slavo in zvezdništvo. »Čisto vseeno mi je, ali delam z začetnikom ali dobitnikom oskarja, do vseh imam enak odnos.«

Medtem ko je pri snemanju filma ali serije vse vnaprej premišljeno, je pri nastajanju reklam in trailerjev veliko več improvizacije, treba se je na hitro znajti,« razlaga specialistka za najrazličnejše vrste mask. »Ne delam zgolj ran, ampak tudi vse drugo, saj je pri nas trg premajhen, da bi se vizažisti specializirali za določeno področje, tako kot se ponekod v tujini.« Vsi maskerji v Sloveniji delajo vse, pravi, le da imajo morda na kak­šnem področju več znanja ali izkušenj, medtem ko so v Hollywoodu, kjer je ogromna produkcija, posebni specialisti za lasulje, pa za odlitke, risanje, »pančanje« las in to počnejo vsak dan leta in leta. Če bi se slovenski ustvarjalci mask specializirali na ta način, od tega ne bi mogli živeti, saj dela za vse preprosto ne bi bilo dovolj.
Pri nas tudi ni agencije, ki bi posebej tržila njihovo dejavnost, tako da se informacije širijo bolj ko ne od ust do ust.

»Če se ujameš z ekipo, si dosleden, če dobro opraviš delo, so ti vrata odprta še za druge projekte, največkrat kar pri istih ljudeh. Bolj ali manj tako vsi sodelujemo s svojim krogom ustvarjalcev, ki nas pokličejo, ko dobijo projekt in sestavljajo ekipo,« razloži sogovornica. Dobro je seveda, da imaš pripravljen svoj portfolio in življenjepis, predvsem za tujce, ki se vse pogosteje odločajo za snemanje v Sloveniji – ne le zaradi nižjih stroškov, ampak tudi zaradi naše lege in lepega okolja.



»Letalsko je Slovenija zelo povezana z vso Evropo, lokacije so čudovite, pa tudi dovoljenja za snemanje ni težko dobiti, denimo v primerjavi z Manhattnom, kjer moraš zbrati cel kup dovoljenj, upoštevati časovne omejitve in podobno,« pravi Sušnikova. Slovenijo torej odlikujejo čudovite lokacije in zelo dobre storitve, zaradi katerih se tuje produkcijske hiše vedno znova vračajo. Ker razdalje niso velike, vse je pri roki, je mogoče reklame in trailerje posneti v zelo kratkem času, kar je v okoliščinah, ko je čas denar, zagotovo dobrodošlo, je prepričana.
 

Prihodnji izzivi

Pred seboj ima kar nekaj izzivov, projektov, ki bi se jih želela lotiti, nam še razkrije. Med drugim si želi posneti igrani dokumentarni film o starodavnem običaju, ko so katoliškim deklicam na območju BiH na telo ali obraz tetovirali verske simbole, da bi jih ubranili pred ugrabitvami Turkov. Danes je o tem bolj malo znanega, zato se prav zdaj odpravlja v Sarajevo, na pogovor z raziskovalcem, ki je o tem napisal doktorsko disertacijo, in dekletom, ki želi obuditi ta način tetoviranja. Ali pa razkošna tradicionalna poslikava in okrasitev obrazov nevest na bolgarskem podeželju, to je nekaj, kar vzbuja zanimanje umetnice.

»Ko začneš brskati, se ti drug za drugim odpirajo novi svetovi. Če te delo zanima, se moraš ves čas razvijati, spremljati novosti, to je nekaj normalnega,« pove Sušnikova, ki v ustvarjanju nadvse uživa. A zadnja leta, ko sta v njeno življenje vstopila otroka, je bilo treba druge cilje malo odložiti. Svoje delo ves čas nadgrajuje z novimi tehnologijami, kot je 3D-tiskanje, to pa je nadvse priročno za izdelavo rekvizitov, denimo za pustne maske, okoli katerih se v družini z dvema kratkohlačnikoma vse vrti te dni.

Izdelajte svojo masko

Starši se na pust praviloma spomnijo prepozno, zato lahko postane precejšnja nadloga. Najlažje se je seveda odpraviti v trgovino in kupiti cenen kostum, z malce truda pa lahko skupaj z malčki masko izdelajo tudi sami. Pomagati si je mogoče že s poslikavo obraza, ki ji, če smo količkaj iznajdljivi, dodamo še doma izdelan kostum iz raznih materialov. Pomembno je, poudarja Alja Sušnik, izbrati kakovostne vodne barve, ki ne bodo škodile otroški koži. O tem se lahko posvetujejo pri prodajalcih. Te barve se z obraza zlahka odstranijo, saj so vodotopne, na spletu pa kar mrgoli zamisli in napotkov, kako se lotiti poslikave. Skupaj z Aljo Sušnik predstavljamo primer poslikave, za katero z malo spretnosti ne bi smeli porabiti več kot 20 minut. Morda bo treba malce povaditi, a časa je do pusta še dovolj. Poslikavo in napotke je pripravila Alja Sušnik.



Takšno preprosto poslikavo lahko naredite na pustni torek v nekaj potezah. S kakovostnimi barvami – sama uporabljam vodne barve Kryopan Aquacolor – bo maska zdržala na obrazu ves dan, odstranili pa jo boste brez pretiranega drgnjenja. Na kos vate nanesite nekaj oljnega odstranjevalca ali mandljevega olja, obrišite in sperite z mokro krpico ali vatko. Barve so primerne za občutljivo otroško kožo. Fotografije A. S.





Koža naj bo čista, pred nanosom barv ne uporabljajte kreme.






S čopičem, najbolje ploščatim, nanesemo barve od svetle proti temni.






Rumeni barvi na robovih obraza dodamo oranžno in jo s čopičem zabrišemo v rumeno.






S tanjšim čopičem se lotimo črnih črt, smrčka, brčic in zob.