Iste knjige, druga poletja

Ko sem bila najstnica, so bila poletja v znamenju romanov, ki sem jih obsedeno brala. Viharni vrh Emily Brontë, Flaubertova Gospa Bovary, Jane Austen, Ernest Hemingway, L. P. Hartley … Ko sem brala Čarobno goro Thomasa Manna, ki se dogaja v zaprtem svetu sanatorija v visokogorju, kjer čas odteka čisto drugače kot drugje na zemlji, mi je bila najbolj všeč zapeljiva in skrivnostna Rusinja madame Chauchat, ki je vedno, ko je vstopila v jedilnico, tako glasno zaloputnila steklena vrata, da je hrana petičnim gostom padala z vilic. Imela je dolge kite, spletene okoli glave, in je nosila beli sweater – kot je napisal pisatelj. V sanatoriju so pljučnim bolnikom vsak dan merili vročino, in ker sem tako padala v roman, se mi je zdelo, da se je temperatura mojega telesa nekako izenačila s temperaturo glavnega junaka Hansa Castorpa, ki se je ves čas spreminjala.

Daleč od ponorelega sveta sicer ne velja za enega boljših romanov Thomasa Hardyja, meni pa je bil nekoč tako všeč, zaradi glavne junakinje Batšebe, ki je sama vodila svojo farmo in ki se je odločila, da se ne bo nikoli poročila. Seveda se je potem nesrečno zaljubila, poročila in skoraj umrla od žalosti in prevar, a se pobrala in spet našla ljubezen.

Poletja so se mi takrat zdela neskončno dolga, kot te debele in romantične zgodbe, ki so se v moji domišljiji odvijale resnično in živo, kot izjemno dobro posneti filmi. Junakov iz teh knjig nikoli ne bom pozabila, tako zelo natančno so jih opisovali pisateljski mojstri.

Že nekaj let vsako poletje spet preberem enega ali dva od teh klasičnih romanov. In slike iz najstniških let se vrnejo, celo občutki, čustva, vonji in okusi so isti. Morda se zdaj ob branju sprašujem druge stvari. Ko že ničkolikokrat spet berem Ano Karenino, se sprašujem, kako je Tolstoj lahko toliko vedel o notranjem življenju ženske, njenih strasteh, hrepenenjih, vročicah v njenem telesu. Sam je bil slab zakonski mož in se je žensk bal. Tako kot se je bal glasbe. Ko sem spet brala Balzacovega Očeta Goriota, sem se spraševala podobno – kako je možno, da pisatelj tako dobro opisuje odnos starega očeta s hčerama, čustveno dinamiko v družini, saj je bil takrat, ko je pisal ta roman, še precej mlad in ni bil poročen niti ni imel otrok. Kako je lahko vse to tako dobro in natančno opisal?

Podobno je s Flaubertom, ki je sicer rad povedal, da je gospa Bovary on sam. Znana je zgodba o tem, da je Flaubert pisal vse noči, in ker je luč v njegovi sobi, ki je gledala na obrežje Sene, neprestano gorela, so se mornarji, ki so pluli mimo, po njej ravnali kot po svetilniku. Kako mojstrsko in mimogrede opiše mlado gospo Bovary v trenutku, ko ji postane žal, da se je poročila. To dojame, ko gleda svojega psa. »Sprva so ji misli blodile brez cilja, tako kot njen hrt, ki je tekal v krogih, hlastal za rumenimi metulji, lovil poljske miši in na robu polja grizljal pšenične klase. Nato so se ji misli postopoma združile, in ko je sedela na krpi trave ter jo prebadala s konico sončnika, si je ponavljala: 'O bog, le zakaj sem se poročila?'« Hrt je metafora za njeno hrepenenje, za življenje, o kakršnem je nekoč sanjala, zato pes pobegne, ko se zakonca Bovary preselita, in nikoli več ga ne najdejo.

A bolj kot k francoskim ali ameriškim literarnim mojstrom se vedno znova vračam predvsem k Rusom. Turgenjev, Gogolj, Čehov, Tolstoj in nekje v prihodnosti me čaka Dostojevski, ki sem ga nekoč brala s takšno strastjo. Ne vem, zakaj s ponovnim branjem tako dolgo odlašam. George Saunders tako lepo zapiše, da romani teh pisateljev nikoli niso bili nekaj dekorativnega, ampak so svoje zgodbe dojemali predvsem kot vitalno moralno in etično orodje. Premišljujem, kako so me knjige, ki sem jih brala v najstniških letih, zaznamovale in spremenile. Se mi je zaradi njih zdel svet drugačen in bolj zanimiv, se mi je zdel to svet, v katerem imam drugačno vlogo, kot bi jo imela, če ne bi dolgih ur preživela v družbi posebnih in strastnih literarnih junakov? Da. To vem tudi zato, ker vedno znova stopim drugačna v isto knjigo.