In prišla je Popi ...

Morda bo naslov koga spomnil na pocukrano romantično komedijo In potem je prišla Polly (ali nekaj podobnega), a tokrat ne bo govor ne o ljubezenskem trikotniku ne o priljubljenem mesnem izdelku.

Ker menda bralce pritegnejo osebne zgodbe in tisto, kar prihaja iz srca, velja tokrat slediti namigu. In le kaj je človeku bliže od njegovih najbližjih, družine torej, in samega sebe (če si seveda ne gre prepogosto na živce). Kaj se dogaja z družino? Čeprav je menda že nekaj časa v krizi, se je pojem z leti močno raztegnil, podobno kot se je zgodilo s spolno identifikacijo. Saj veste, po neki klasificikaciji je spolnih opredelitev celo več kot 70. Tipov družin je manj, a tudi ta seznam se daljša: dvostarševske, enostarševske, reorganizirane, istospolnih partnerjev … morda pa bi lahko, malo za šalo in malo zares, dodali še družine s hišnimi ljubljenčki.

V vseh teh skupnostih se spletajo tesna, pogosto zapletena razmerja in vsaka išče svoj način za sožitje, za lepe ali vsaj znosne odnose. Ni brez razloga naslov ene od knjig Družine in kako v njih preživeti. Vsaka družinska skupnost ima za to svoj recept, in tudi v pasjih ni nič drugače.

Ko si človek že misli, da se je bolj ali manj uspešno prebil mimo vseh pasti starševstva in je naraščaj že na dobri poti v samostojnost, si – le zakaj – življenje znova zaplete kar sam. Namesto egocentričnega posvečanja samemu sebi, uživanja, razvajanja telesa in duha in morebiti partnerja, si nakoplje novega družinskega člana. Resda se znova sveže pečeni »starš« zdaj ne bo več obremenjeval s tem, kdaj bo »dete« shodilo in spregovorilo, a radikalni spremembi v življenju se ne bo izognil. Takšen vpliv imajo namreč repati in kosmati.

Zakaj hoče nekdo, ki je to že okusil, še enkrat doživeti vse pasje bridkosti?! V prvih dneh nočno vstajanje ob mladičkovem cviljenju, v naslednjih tednih stalno v nizkem štartu, da mu ne bi kaj ušlo na nepravem mestu. Sledi sprijaznjenje s sledmi umazanih tac, če je smola, tudi na tepihu, pa z vrtinčenjem pasjih dlak, ki jih ne moreš pravočasno skriti pred nenapovedanimi obiski. Ritem sesanja se zgosti, nekoč ležerna jutra in večeri pa se spreobrnejo v samoprepričevanje, kako luštni so sprehodi v dežju, mrazu, blatu in trdi temi. Vmes kepica postane mrcin(c)a, z njo pa se družini ponudi še ena priložnost, da se tesneje poveže, tudi ob vprašanju: kdo bo popoldne sprehodil psa? Takrat čutiš, da od strašne povezanosti čustva ne le prekipevajo, ampak prekipijo.



In ker je pes menda človekov najboljši prijatelj, mu človek to globoko naklonjenost zvesto vrača, v skrajnosti mu dodeli celo status »enakopravnega družinskega člana«. Nekateri si ga izborijo s simpatičnostjo, drugi z agresijo. Na spletu mrgoli bizarnih posnetkov, glas pa se širi tudi od ust do ust: mrcina ima pravico med kosilom z družino sedeti za mizo; mrcina vsak večer iz zakonske postelje izrine slabšo (človeško) polovico in se kraljevsko razkomoti na blazini; mrcina vztraja – tako kot najstniški otrok –, da se bo vozila na sprednjem sedežu. In če se sprašujete, ne, ne gre za primere iz prve roke.

Očitno je našteto le dokaz, da je mrcin(c)a slabo vzgojena (in da podobnosti s človeškim naraščajem niso naključne). Kakor povedo pasji strokovnjaki, za to ni kriv pes, temveč njegov lastnik. A tudi zanj je najbrž treba najti nekaj razumevanja. Zbegan od tisoče nasvetov o pasji vzgoji se hitro znajde v stiski, celo dvomu, ali se bo kot pasji starš dobro odrezal. Ga bo znal vzgojiti tako, da v odraslosti ne bo zafrustriran zaradi napačne vzgoje? Ni dvoma, duh permisivnosti je udaril tudi v pasji svet.
Zakaj si torej zapletamo življenje? Odgovor je preprost: ko te zjutraj točno ob uri vlažen smrček na tvoji koži opomni, da je čas za zajtrk in sprehod, veš, da bo danes vsaj en družinski član ves dan dobre volje. Tudi zato je pred časom v našo družino prišla Popi.