Iman, puščavska roža iz Somalije

Somalija spada med najbolj zavožene države na svetu. Trenutno je na lestvici, ki kaže to zavoženost, na drugem mestu. Pred njo je samo Jemen, za njo sta Južni Sudan in Sirija. Že vse od osvoboditve izpod kolonialne oblasti na začetku 60. let prejšnjega stoletja je Somalija drsela vse nižje, od začetka 90. let pa niti ne obstaja več kot država, saj je razpadla na fevde, ki jih obvladujejo razni gospodarji vojne. A vendar tudi na takšnih pogoriščih lahko zraste cvet, kot je nekdaj ena najbolj znanih manekenk Iman. Včeraj je praznovala 65 let.

Resnici na ljubo je treba povedati, da se je Zara Maxamed Cabdulmajiid – v Iman so jo preimenovali na zahtevo starega očeta, ker je bil prepričan, da bo lahko uspešnejša z moškim imenom – rodila očetu diplomatu in materi ginekologinji 25. julija 1955, torej še v času, ko je bila Somalija britanski protektorat in v primerjavi s poznejšimi časi v relativnem miru. Ko je bila stara štiri leta, je oče postal somalijski veleposlanik v Savdski Arabiji, hčer pa so poslali na šolanje v Egipt, ker dekleta v Savdski Arabiji niso smela v šolo.

Iz more ...

Večino odraščanja je Iman preživela v Egiptu. Po državnem udaru v Somaliji leta 1969 je hunta očetu zaukazala vrnitev. Iz Egipta je prišla tudi Iman, vendar jo je oče z mamo, sestrama in bratoma poslal naprej v Kenijo, kjer se jim je pridružil tudi sam.
Čeprav je bila družina, tako kot večina Somalijcev, muslimanska, deklet niso vzgajali tradicionalno. Menda sta starša njej in sestrama vcepila prepričanje, da so enakopravne z moškimi in da lahko dosežejo vse, kar hočejo.



V kenijskem glavnem mestu Nairobiju je začela študirati politologijo, vendar jo je na začetku bolj od študija zanimalo, kako bo šolanje plačala. Čeprav je bila družina v Somaliji dokaj premožna, so v Keniji pristali kot begunci, katerih edino premoženje je bilo tisto, kar so imeli ob begu oblečeno.

Njena manekenska kariera se je začela tako pravljično, da se zdi skoraj neresnično, vendar je menda vse res. Visokoraslo mlado študentko je v Nairobiju nekega dne ustavil neznanec in jo vprašal, ali jo lahko fotografira. Ker je mislila, da je kakšen perverznež, ga je ignorirala, vendar je bil neznanec vztrajen. Kmalu se je pokazalo, da je bil to svetovno znani ameriški fotograf Peter Beard, ki je v 70. letih pogosto delal v Afriki. Na koncu sta se sporazumela, da ji bo za fotografiranje plačal letno šolnino.

... v sanje

Vendar je bil uspeh po Beardovem fotografiranju tako hiter, da je Iman politologijo obesila na klin. Agencija Wilhelmina Models jo je takoj, ko so videli njene fotografije, povabila v New York. Seveda je Iman glede na ne prav rožnate razmere, v katerih je živela kot begunka, ponudbo brez zadržkov sprejela.

Obstajala pa je ena »malenkost«. Malo pred srečanjem z Beardom se je namreč poročila. O njenem možu, razen da mu je bilo ime Hasan, ni znanega nič. Menda pa niti starši niso imeli nič proti ločitvi, saj so hčerini poroki pri komaj 18 letih ostro nasprotovali.



Ko so bile formalnosti urejene, je Iman oktobra 1975 pristala v New Yorku. Da bi povečal zanimanje za svoje odkritje, je Beard napletel zgodbo, da jo je opazil, ko je pasla živino. Čeprav je Iman sama kmalu izdala, da je to samo pravljica za lahkoverne, je bila zgodba tako privlačna, da so jo številni ponavljali še leta.

Nekaj mesecev po prihodu v New York je že bila na naslovnici revije Vogue, na modnih brveh pa je predstavljala kreacije velikanov Halstona, Yvesa Saint Laurenta in Calvina Kleina, pozneje tudi Giannija Versaceja in Donne Karan. Predvsem Saint Laurent je bil prav nor nanjo. Čeprav je bil homoseksualec, jo je imel za svojo sanjsko žensko.

Stala je tudi pred objektivi velikanov modne fotografije Richarda Avedona, Irvinga Penna in Helmuta Newtona. Na dan je zaslužila dvakrat toliko, kot bi plačala šolnino za študij politologije v Nairobiju. Leto po prihodu v New York je bila ena najbolj znanih manekenk na svetu. V času, ko je bil modni svet bolj ko ne snežno bel, je bil bliskovit uspeh temnopolte manekenke še
bolj presenet­ljiv, kot bi bil danes.

A to ne pomeni, da Iman zaradi barve kože ni imela težav. Na začetku kariere so ji plačevali manj kot belim dekletom, čeprav so opravljala enako delo. Ko je postala vedno bolj iskana in zaželena, je začela odklanjati delo, če so ji zanj ponudili nižje plačilo kot belkam. Tako je odprla pot v supermanekenski svet drugim temnopoltim dekletom in jim pri preboju na vrh tudi aktivno pomagala. Zato jo je še danes ena najbolj znanih manekenk Naomi Campbell opisala kot materinski lik.

Preobrat

Njena družina je bila za muslimane sicer precej sproščena – starša sta se poročila iz ljubezni in ne zaradi dogovora, kakor je bilo v njuni mladosti v Somaliji običajno –, vendar po zahodnih merilih vseeno konservativna. Zato si Iman svojih golih fotografij ni upala pokazati, ko sta prišla na obisk v Ameriko. »Čeprav sem bila ponosna na gole fotografije, ki jih je posnel Richard Avedon, sem jih, ko sta prišla na obisk mama in oče, skrila pod posteljo. Nobene možnosti ni bilo, da bi očetu razložila, da je to umetnost. Ampak vedno pravim, da naj se Alah usmili moje duše, če sem storila kaj narobe,« je povedala.



Na začetku 80. let prejšnjega stoletja je bila Iman na vrhuncu slave. Toda leta 1983 se je pripetila nesreča, zaradi katere je na svoje življenju začela gledati drugače. V taksi, s katerim se je peljala po New Yorku, se je zaletel pijan voznik. Iman je počila ličnica, očesna votlina, ključnica in več reber. Zdravnik ji je povedal, da ne bo imela hujših posledic ali brazgotin, a je kljub temu
začela resno premišljevati o nadaljevanju kariere.

Po petih mesecih okrevanja se je sicer vrnila na modne brvi in pred bliskavice, vendar se je počasi umikala iz modnega sveta. Ker pa je bilo to pravzaprav edino življenje, ki ga je po selitvi na Zahod poznala, je trajalo dolgo, preden je dejansko sklenila to poglavje. Leta 1989 je napovedala, da je s poziranjem in manekenstvom opravila. Modni svet je bil šokiran.

Zvezdne zveze

Ker je Iman kmalu po prihodu v ZDA postala zvezdnica, so bili njeni partnerji vedno iz podobnih krogov. Leta 1977 se je začela dobivati z 18 let starejšim filmskim zvezdnikom in slovečim zapeljivcem Warrenom Beattyjem. Seveda zveza z lahkoživim ženskarjem ni mogla trajati dolgo in še isto leto se je Iman zaročila s košarkarskim zvezdnikom Spencerjem Haywoodom.
Njegova zvezda je takrat že zahajala, kar je bilo najbrž povezano tudi z odvis­nostjo od kokaina; na treningih med finalnimi tekmami ameriške profesionalne lige NBA leta 1980 je včasih kar malce zadremal. Zaradi neresnosti ga je ekipa Los Angeles Lakers odpustila, a ker je bil uradno še vedno njen član, je po njihovi zmagi nad ekipo Philadelphia 76ers Haywood vseeno dobil šampion­ski prstan.



Že pred tem debaklom sta leta 1978 z Iman dobila otroka, hčerko Zulekho Haywood. Vendar zakon ni bil posebno srečen in leta 1987 sta se ločila. To je bilo v času, ko se Iman odločila, da bo temeljito spremenila svoje življenje, in je tudi že končevala
manekensko kariero.

Kljub slovesu v modnem svetu pa je Iman najbolj znana po svojem zakonu z enim največjih glasbenih zvezdnikov vseh časov, Britancem Davidom Bowie­jem. Spoznala sta se na neki zabavi že po koncu njene manekenske kariere leta 1991. O tem srečanju je Bowie, ki je bil prej enkrat poročen, veliko pa se je govorilo o njegovih številnih zvezah z ženskami (in moškimi), povedal: »Takoj in popolnoma me je pritegnila. V sebi sem bil prepričan, da bo moja žena. Vedel sem, da je Prava.«

Poročila sta se že leta 1992 v Švici. Družino, ki sta jo poleg svežih zakoncev sestavljala še njuna otroka iz prejšnjih zakonov Imanina Zulekha in Bowiejev sin Duncan, sta želela razširiti, vendar jima kljub umetni oploditvi sprva ni uspelo. Ko sta začela načrtovati posvojitev, pa je Iman ugotovila, da je naravno zanosila in leta 2000 rodila hčerko Alexandrio Zahro Jones; Bowiejevo pravo ime je bilo namreč David Robert Jones.



Zakon Iman in Bowieja je veljal za zglednega, kar je v svetu, v katerem sta živela, prej izjema kot pravilo. Poskušala sta biti čim bolj zunaj soja bliskavic, kar jima je začuda kar dobro uspevalo. Tudi ko je Bowie leta 2014 zbolel za rakom na jetrih, jima je bolezen uspelo zadržati kot zasebno zadevo. Zato je bilo precejšnje presenečenje, ko je januarja 2016 umrl v njunem newyorškem stanovanju.

V letih po moževi smrti je Iman večkrat povedala, da ne bo rekla, da ne bo nikoli več v zvezi, vendar si tega trenutno ne želi. Povedala pa je tudi, da se ne bo nikoli več poročila. Zato o Bowieju ne govori kot o nekdanjem možu. »Za vedno bo moj mož,« je zatrdila v intervjuju pred slabima dvema letoma.

Uspešna poslovna pot

Zaradi uspešne manekenske kariere in potem zakona z bogatim rockerjem – Bowiejevo premoženje so ob smrti cenili na 230 milijonov dolarjev, kar bi danes zneslo približno 216 milijonov evrov – Iman najbrž ne bi bilo treba nikoli več delati. A je kmalu po odhodu z modnih brvi začela novo uspešno kariero.

Kot manekenka se je med pripravami na nastope ali poziranje večkrat srečala z zadrego maskerk, ker med svojimi pripravki niso našle primernega odtenka temno polt. Zato je začela sama preizkušati različne kombinacije ličil, da je odkrila prave. Leta 1994 je poslala na trg kolekcijo Iman Cosmetics, v kateri so tudi ličila, primerna za rjave in črne odtenke kože. Zdaj ima podjetje več kot 20 milijonov evrov letnih prihodkov.