Groza me je vrnitve v življenje

Pozdravljeni, stara sem 29 let in zaposlena v računalniškem podjetju. Sicer živim sama v Ljubljani. Ker me je bilo zaradi koronavirusa sprva zelo strah, sem se preselila nazaj k staršem. Najprej mi je šlo na živce, da spet živim doma, sčasoma pa sem se prav lepo vživela.

V bistvu je tako odpadlo veliko stvari, ki so mi bile zoprne. Od nekdaj sem bila bolj zaskrbljena. Nekako se mi zdi, da sem ves študij preživela v izolaciji. Veliko sem se učila, programirala. Za računalnikom sem se počutila dobro, pozabila sem na svet okoli sebe. Podobno je bilo potem v službi. Delo mi gre kar dobro. Stres so mi povzročali predvsem stiki s sodelavci. Druženja, skupna kosila, klepeti ob kavi …

Najhujše so bile predstavit­ve na timskih sestankih in razni timbildingi. Groza, še zdaj me kar stisne, če samo pomislim … Zdelo se mi je, da me ljudje opazujejo, da samo čakajo, da bom naredila kakšno traparijo in se osmešila. Pogosto sem potem razmišljala, kaj je šlo narobe, in se sekirala. Vse to je zdaj odpadlo. Spoznala sem, da je delo od doma za mene res idealna alternativa.

Nič več nadležnih družabnih dogodkov, govorjenja vpričo celotne ekipe, s šefi sem komunicirala zgolj po mailu, tudi časa s potjo mi ni treba izgubljati. Prav tako ni bilo več pritiskov, da je treba iti sem ali tja in početi ne vem kaj spektakularnega. Zdaj bo tega konec. Izolacija se končuje, ljudje spet hodijo ven, se družijo in se veselijo. Jaz pa sem čedalje bolj v krču, prestrašena in zamorjena.

S prihodnjim tednom moram spet v službo. Skrbi me, kako bo. Ves čas izolacije nisem šla iz stanovanja, tako da mi je zdaj precej čudno iti ven. Že ves teden se pripravljam, da bi šla vsaj do bližnje samopostrežne. Poleg tega sem se v samoizolaciji zredila. Zdaj se sramujem še zaradi tega. Vsi se veselijo, samo jaz doživ­ljam hude stiske. Kot da nisem normalna. Mi lahko svetujete, kako naprej? Patricija

Preberite še:
Še je čas, da popravite krivico
Po prevari mu ne morem spet zaupati​
 

 

Videti je, da ste se ujeli v mreže, ki jih je prinesla situacija z novim koronavirusom. Izredne razmere so pospešile in ojačale tiste vsebine, ki so že prej nekje tlele. Že prej ste imeli težave spričo povečane tesnobe. Plašnost in stiske, ki ste jih doživljali ob socialni interakciji, so vas privedle do precej izoliranega življenjskega sloga. Priporočila glede izolacije so vam prišla prav, da ste se še bolj odmaknili od družabnega življenja.

Torej lahko prepoznava vzorec izogibanja, težava pri njem pa je v tem, da deluje ojačajoče. Ko se izognemo neprijetni situaciji, namreč doživimo olajšanje. Zato naši stari, »plazilski« možgani povežejo izogibanje z ugodjem in tendenca po izogibanju se veča. Priporočila NIJZ so se neugodno povezala s prejšnjimi simptomi in ti so se ojačali, zato je zdaj strah pred socialnimi stiki še večji. Naraščata negotovost in strah pred druženjem, srečanji s sodelavci in javnim življenjem.

Dogajajo se vam zelo razumljive, zelo »normalne« stvari. Vsi smo v teh tednih svoj način življenja prilagodili razmeram. Ob ponovnem odpiranju bodo za marsikoga nastopile nove težave, nove stiske. Če smo bili nekaj tednov sami v stanovanju, se nam bo, ko pridemo v poln lokal, seveda zdelo glasno, morda celo moteče. To ni nič čud­nega. Podobno je s socialnimi stiki. Če so vam bili že prej izziv, velja pričakovati, da ste se jih nekoliko »odvadili«. Zato je razumljivo, da so se stari anksiozni vzorci prebili v ospredje.

Rešitev je v postopnem prakticiranju. Predstavljajte si gozd in jaso. Če želite povečati jaso, posekate nekaj dreves in tako pridobite več prostora na travniku. Da bi ta prostor vzdrževali, ga morate kositi in negovati. Če to za nekaj časa zanemarite in prenehate kositi, se bo gozd spet zarasel. Podobno je pri tesnobi v socialnih stikih. Velja, da je druženje treba »vaditi«. Ker to nekaj časa ni bilo mogoče, se je tes­noba povečala.

Podobne stvari se dogajajo tudi drugim. Marsikatera težava, od partnerskih odnosov do obsesivno-kompulzivne simptomatike in odvisniških vedenj, se je intenzivirala. Stanje povečane tesnobe je ob opuščanju varovalnih ukrepov normalno. Dobro bo, da začnete postopoma delati korake v smeri večje odprtosti. Gre za trdovratne težave, zato ne pričakujte, da se bodo rešile v enem dnevu. Še kar nekaj časa boste shajali s povečano tesnobo.




Pomembno pa je, da se prenehate izogibati in se začnete postopoma zavestno usmerjati v aktivnosti, ki so povezane z drugimi ljudmi. Začnite z majhnimi izzivi, morda s sprehodom po domačem naselju ali obiskom trgovine, in postopoma stopnjujte zahtevnost. Neprijetni občutki, ki jih boste doživljali, so normalni, pomembno pa je, da ne postanejo središče življenja. Raje se ukvarjajte s stvarmi, ki vas veselijo, osredotočajte se na pozitivne vsebine.

Pogosto gledamo na svet črno-belo. Mislimo si, da nas nekaj veseli ali žalosti, dejstvo pa je, da nas ista stvar lahko naredi srečnejše in mizerne. Pomembna je naša interpretacija.

Imate družino, ki vam stoji ob strani, dom, kamor se lahko zatečete, in službo, ki vam ustreza. Doslej ste uspešno pluli in verjamem, da boste ob ustrezni podpori kmalu premagali to krizo. Zavedajte se, da gre za kratkoročno stanje. Ne obupujte, stvari včasih potrebujejo čas.

Poiščite podporo prijatelja, ki vas spodbuja, koristne bi bile lahko tudi kakovostne knjige za samopomoč, premagovanje socialne anksioznosti. Vsebine s področja terapije, usmerjene na sočutje, ali na čuječnost usmerjeni vedenjsko-kognitivni pristopi bi bili lahko zelo koristni. Predvsem pa imejte v mislih, da bo ta izredna situacija minila.

Vaša naloga je, da jo preživite, po možnosti tako, da boste z njo zrasli. Za vse nas bo povratek zahteven, za vsakogar po svoje. Želim vam pogum za življenje, da boste to staro novo realnost doživeli čim bolj izpolnjujoče.