(KOLUMNA) Potovanje na morje je neskončna nočna mora

Na svoj najlepši otok, na katerem ni avtomobilov, se ponavadi odpravim z različnimi prevoznimi sredstvi – z vlakom, avtobusom in na koncu s katamaranom ali z ladjo. Na dolgih vožnjah ponavadi berem knjigo, opazujem ljudi ali pa poslušam zanimive podkaste. In pot se mi zdi zanimiva, ker ni enostavna, ker ni za razvajence, ki se do vsakega vhoda pripeljejo z avtomobilom, ker me vodi nekam, kjer neskončno rada preživljam počitnice, saj vem, da je junija ta otok skoraj brez turistov in da vsa njegova lepota in divjina zasijeta v modrih in zelenih barvah. Vem, da bom na pol poti, ko bom čakala na katamaran, v gostilni blizu pristanišča jedla najboljšo pašto z vongolami in da bom v dobro založenem antikvariatu, ki je le nekaj vrat stran, obvezno kupila še kup knjig, čeprav se moja potovalna torba že šibi od njih. To so moji obvezni rituali, brez katerih ni dopusta.

Za poletne užitke in modrosti

Ena od mojih letošnjih počitniških knjig je tudi zgodba o Sahalinskih otokih Antona Pavloviča Čehova, ki so nekoč, saj so na koncu sveta – v severozahodnem delu Tihega oceana – bili ruska kazenska kolonija. Dramatik, ki je bil tudi zdravnik, je tam naredil pogovore s tisočimi obsojenci, popisal je izpovedi, da bi ljudem približal njihove zgodbe in trpljenje. Pisal je o žalostni usodi otrok in o nesreči prvotnih prebivalcev otokov. Kazenska kolonija je bila, kot je zapisal – pravi pekel. Knjiga spominja na dela nobelovke Svetlane Aleksijevič in je reportažna mojstrovina. Kasneje je na otoke poslal več kot 2000 knjig in veliko medicinske pomoči.

A vedno me preseneti, kako je takrat že precej bolan Čehov – trpel je za jetiko – leta 1890 sploh odpotoval čisto na konec neskončne Rusije. Nenavadno je bilo, da so vsi simptomi njegove smrtonosne bolezni med potovanjem izginili. Iz Moskve je čez Sibirijo do daljnega vzhoda dva meseca in pol potoval z vlaki, kočijami. Reke in jezera je prečkal z ladjami in splavi. Na poti je srečeval nenavadne ljudi. Vsakič znova, ko preberem kakšno delo Čehova, naj bo to kratka zgodba, drama ali obsežno delo, kot je to pripoved iz Sahalinskih otokov, se znova zaljubim vanj, kot v kakšnega usodnega moškega. Ljubim njegov globoki humanizem, talent za pripovedovanje zgodb, njegovo iskrenost in pogum, zaljubljam se v žalostne stavke, v njegovo željo, da bi ljudi prepričal, da bi lahko živeli boljše življenje, v njegovo strast do narave, zapletene odnose z ženskami. Nihče ne piše tako kot Čehov.

In kadar začnem sama pisati o njem, očitno ne morem nehati, saj sem ga želela v tem zapisu le omeniti, povedati le to, da je vlak, ki tudi med sezono samo enkrat na dan iz Ljubljane pelje do Reke, tudi še iz časov Čehova, čeprav sem prepričana, da so bili celo tisti vlaki, ki so takrat pod svojimi kolesi mleli sibirski sneg, elegantnejši in manj škripajoči kot ta. To potovanje je tudi neskončno dolgo, vlak je umazan in v njem je vroče kot v razbeljeni pečici.

Na vlaku

Pot na morje iz glavnega mesta je zapletena. Če se recimo na Reko odpravimo z avtobusom, ki so sicer zelo redki, ne gre drugače, kot da potujemo z enim od prevozniških monopolistov, ki so v sezoni cene navili do neba. Ko sem osuplo zavila z očmi, ko mi je prodajalka kart za okencem v barakarski avtobusni postaji v Ljubljani povedala za ceno enosmerne vozovnice, me je potolažila, rekoč, da avtobusna karta iz Ljubljane do Rovinja stane krepko čez 100 evrov. Uporabna novica za bodoče potnike je tudi to, da na avtobusni postaji ne morete plačevati z bančnimi karticami, le z gotovino. Avtobus je natlačen do zadnjega kotička, šoferji oziroma sprevodniki niso prijazni.

Tudi na slovensko miniaturno obalo je iz glavnega mesta z javnim prevozom zapleteno potovati. Znanca iz tujine sta pred dnevi nekajkrat poskušala vstopiti na avtobus, ki bi ju odpeljal do Pirana, a so bili vsi polni in ker nista mogla verjeti prerivanju in skorajda pretepom pred vrati, sta na koncu najela avtomobil. Saj vem, če bi se Čehov toliko pritoževal, ne bi prišel do Sahalinskih otokov, a on je imel vsaj zgodbe. Potovanje iz Ljubljane z vlakom ali avtobusom na morje pa je postalo stresna in neskončno dolga nočna mora.