Gostilna s kmetijo za pojesti

Tako je pri Hribu! Vse se da opisati v nekaj stavkih, pa še od tega se med cmokanjem kaj izgubi. Pri hribu se hrana ne slika, temveč je. Pod tem (Velikim, 583 metrov) hribom so, namreč, le lačni, ne pa všečkani. Tu se govori s polnimi usti in vsevprek. Hrib ne kuha za to, da se secira, temveč da se vse poje, da ostanejo zgolj tiste zgoščeno balzamične vijuge na robovih, ki pa so le zato, da veš, da si v gostilni, ne pa (pri njih) doma.

Vzdušje za apetit

Ker pa vidim, da še ne verjamete, vseeno povejmo, kako je (bilo). Hladna morska predjed je bila tako klasična, z jakobovo pokrovačo, kozico, bakalarjem in mariniranimi sardelami, kot drugod. Podložena z rukolo, začinjena z limono, zložena tako, da je bil še prostor za kos domačega kruha, čeprav oljčnega olja v klasični rinfuzi na vsaki mizi ne bi hvalili. Lahko bi tudi pršut, a potem bi lahko že zmanjkalo pečenke … Gospa pri sosednji mizi jo je tako z užitkom in natančnostjo glodala, da je tudi klasična morska predjed dobila apetit. Zdaj že veste, za kaj gre pri Hribu? Za to, da ni pomembno, kaj naročiš. Pomembno je, da tukaj vsi le – jedo! Dobro ni (le) zaradi kuharja, temveč zaradi gostov. Prav to pa je tudi največje priznanje kuharici.



Zato je bilo treba kar dobro premešati široke rezance, da so se prepojili tako s škampi kot jurčki, in pri tem pozabiti, da je v omaki preveč drobtin. Toda bilo je ravno zato tako iskreno, ker se ni kitilo z ničimer, kar sem ne sodi. Okusilo se je, da so škampi morali čez hrib, a da so se na poti obirali le toliko, da so spotoma pobrali še nekaj gob.

Tris zato ni potreboval kaj več od treh pomladnih cvetov na robu krožnika. Še to, da so se rezanci z jurčki ponovili, se jim ni štelo v zlo, saj so med mizami tekali in v kuhinji mešali sami domači, gostje, ki niso rezervirali, pa so se čudili, zakaj zanje ni nič več ostalo. A njoki so bili tako ročno posvaljkani, da so potrebovali prav takšno gosto paradižnikovo omako, in ajdova polenta je bila tako groba, da se je lahko ujela le s takšnim divj(ačinsk)im golažem.



Če bi bilo boljše, bi namreč potrebovali tako na klopi kot na mizi več prostora, a potem ne bi bilo takšnega pogleda za šank, na katerem je bilo tako naloženo, okrog njega pa tako nagneteno, da smo bili vsi na istem. Vsi smo le jedli in zaradi tega smo bili tudi vsi dobre volje!

Pečenka za glodanje

Kdaj sva si nazadnje (lahko) naročila ocvrte lignje in škampe na rukoli, se ne spomnimo, kajne, ne vi ne mi. Če pa je povsod treba nekaj pokušati … Tukaj pa je to povsem normalno in pri Hribu imaš tako vedno občutek, da si nekaj (še) boljšega zamudil. Ravno zato pa moramo priti spet. Zato, ker je ocvrto ravno zdaj, zato je hrustljavo, a ne ješ moke, temveč mehke in dišeče lignje, zrezane na dovolj iskrene kolobarje, da si ne delaš utvar, od kod so, in sladke ter sočne škampe, za katere pa veš, da so izza hriba. Če ne bi bilo rukole, ne bi bilo tako pristno, in če si ne bi cvrtja sproti kapali z limono, ne bi bilo tako dobro.

Vse skupaj in prej je bilo tako namenjeno kostem, ob katerih se potem tudi nam ni nikamor več mudilo. Takšna jagnjetina je le s hriba in takšno pečenko da le gospodar peči. To je tisti okus, ki te čaka v topli pečici, zato je skorja vedno temnejša, sredica pa še vedno tako diši. To so tiste kosti, ki jih je treba oglodati, pa čeprav te pri Hribu izpod vsake mize gledajo kosmate oči. A vseeno, če ne bi bilo zraven le solate z vrta, mladega graha le na maslu in očetovega le restanega krompirja, ne bi bilo tako pričakovano.

Panakota potem ni imela težkega dela, glede na to, da so pri nas večinoma iz vrečk. Ta, rahla, penasta, kot z beljakom, ne le s (kuhano) smetano, ni bila! Ker je jagodne omake, saj še ni bilo dovolj zrelih, že zmanjkalo, smo dobili teranovo, likersko, a se nismo nič zmrdovali. Pomagala je pri tem, priznam, tudi rulada, ker je z njo pri nas ravno obratno kot s panakoto. Skoraj nikjer je (več) nimajo. Tukaj pa je na izbiro, z orehi ali bučnimi semeni, in po njej verjameš gospodarju, ko prizna, da je za praznik, ki podaljša vikend, že pošteno utrujen. Zjutraj je nam­reč zarana treba zamesiti kruh in dati peči pečenko, potem pa šele začeti, že tristo let.

Zakaj obiskati?

Pri hribu je tako stara in vedno tako polna gostilna, da je prav neverjet­no, da ni še bolj znana. A to je zaradi njenih stalnih gostov, ki se nočejo hvaliti naokrog. Parkirišče je polno in dva dni v tednu morajo drugam, zato kmetija ne more vseh samooskrbeti.
Prihodnjič: Tsnim, Kamnik