Ena nedelja, mnogo dilem

Slovenci radi debatiramo o politiki in neradi hodimo na volitve. Še posebej to velja za volitve v evropski parlament, ki bodo letos pri nas potekale hkrati s tremi posvetovalnimi referendumi. Na zadnjem glasovanju pred petimi leti je bila povprečna volilna udeležba v EU 50,6-odstotna, najbolj zagreto so volili v Belgiji, kjer je glasovalo kar 88-odstotkov upravičencev, slovenski odziv pa je bil medel. Svoj glas za prihodnjo sestavo parlamenta v Strasbourgu jih je oddalo manj kot 29 odstotkov, za nami so bili le še Čehi s podobnim rezultatom in Slovaki, ki so svoj odnos pokazali s komaj 22-odstotno udeležbo.

In vendar obstaja upanje, da bo tokrat pri nas kanček bolje, saj bodo ljudje prišli na volišča tudi zato, da se bodo izrekli o treh pomembnih družbenih vprašanjih, od katerih je eno tudi globoko intimno. Povedali bodo mnenje o ureditvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah ter o gojenju in posedovanju konoplje za medicinsko in omejeno osebno uporabo. Ko se bomo znašli na volišču, ne bi smela prevladati indiferentnost ali odločitev v zadnjem trenutku. Ne nazadnje eno od zastavljenih vprašanj odpira dilemo o življenju in smrti. Pa četudi gre le za posvetovalni referendum, katerega izid ni zavezujoč.

Razprava o evtanaziji v družbi poteka že nekaj let, bolj v ospredje pa je prišla aprila lani, ko je pod okriljem Srebrne niti, združenja za dostojno starost, nastal predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že julija so predlagatelji zbrali pet tisoč podpisov in predlog zakona vložili v državni zbor. Zavzemajo se za to, da bi na smrt bolnemu ob asistenci pooblaščenega zdravstvenega delavca omogočili, da se dostojanstveno poslovi od življenja, kraj in čas tega končnega dejanja pa bo izbral sam. Potem ko so poslanci predlog zavrnili kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo, je zdaj pred nami posvetovalni referendum. Vsak pri sebi si lahko odgovori na vprašanje, s katerim se bo soočil na volišču: Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Tema, ki sama po sebi odpira še vrsto drugih vprašanj, je močno razdelila javnost in skorajda ne mine teden, da se ne bi kresala mnenja. A to je le dobro, saj se končno pogovarjamo na glas. Medtem ko predlagatelji zakona zagovarjajo pravico, da bolniki, ki nimajo upanja na ozdravitev in jih čaka trpeče umiranje, sami odločajo o svoji usodi, zdravniške organizacije takšnemu pristopu odločno nasprotujejo. V tem so si enotni v Zdravniški zbornici, Slovenskem zdravniškem društvu in tudi na komisiji za medicinsko etiko. Sklicujejo se na ustavno nedotakljivost človeškega življenja in poudarjajo, da so zdravniki zavezani zdravljenju bolnikov, ne pa nudenju pomoči pri končanju življenja.

Ljudje, ki delajo z umirajočimi, pravijo, da ti nikoli ne izrazijo želje, da bi končali življenje, le da bi se radi od sveta poslovili brez bolečin, zato je treba okrepiti predvsem paliativno oskrbo. Sprožajo pa se tudi pomisleki, da bi lahko prišlo do zlorab, ker bodo starejši takšno pot morda izbrali zato, da ne bi bili v napoto svojcem. A predlagatelji pomisleke zavračajo kot populistični trik, ki naj bi ljudi prestrašil, in zagotavljajo, da je v predlog zakona vključenih dovolj varovalnih mehanizmov, da se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi. Dokler je človek zdrav in nima osebnih izkušenj z dolgotrajnim trpljenjem, se mu vprašanje zdi le hipotetično. A Andrej Pleterski, eden od pobudnikov zakona, pravi, da bo na referendumu vsak glasoval o svoji usodi.

Manj osebnih dilem in travmatičnih razmislekov bo verjetno sprožilo dvojno vprašanje, povezano s konopljo. Volivci se bodo izrekli o tem, ali naj Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene in ali naj dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo. Medicinska stroka večinoma nima dilem, njeni predstavniki so večkrat posvarili pred negativnimi učinki konoplje na razvoj mladih možganov in tudi na delovanje odraslih.

Še nekaj časa imamo, da pretehtamo različne argumente in po temeljitem razmisleku prisluhnemo tudi svojemu notranjemu glasu. Vsaj glede konoplje se bo marsikdo najbrž oprl tudi na lastne izkušnje, pa naj bodo dobre ali slabe. In tudi tokrat velja, da raje dajmo svoj glas, kot da drugi povedo namesto nas.