Eden sanjari, drugi se mi smeji v obraz

Zadnje čase prevečkrat izgub­ljam živce in ne vem, kako naj postopam … Moja fanta – mlajši bo kmalu dopolnil dve, starejši pa štiri leta – sta na trenutke tako divja, da imam občutek, kot da nimam nikakršnega nadzora nad dogajanjem …

Pri starejšem ne najdem pravih načinov motivacije. Vedno si vzame čas za vsako stvar, in medtem ko si, na primer, v vrtcu obuva čevlje, opazuje svet okoli sebe ali pa počne 15 drugih stvari. V predsobi tako pogosto prebijemo zelo veliko časa – razen kadar se mu mudi od doma in se obuje v pol minute! Pogosto se zamoti z drugimi stvarmi in pozabi, kaj naj bi tisti trenutek naredil ali delal. Ne najdem prave rešitve, kako ga potegniti v tu in zdaj.

Še bolj pa me moti, ker ne znam reagirati v situacijah, ko se ne potrudi dovolj, da bi naredil, kar želi, in tako pogosto že vnaprej reče, da ne (z)more. Ko, na primer, želi zgraditi nekaj iz kock, si obleči majico ali zlesti na stol, pravi, da ne zna, kar seveda ni res, in mu to tudi povem, a sam vztraja in mi celo pokaže, nalašč tako, da mu ne uspe. Ali pa vseeno poskusi, in ko ne gre že v prvem zamahu, vse skupaj v ihti vrže daleč stran od sebe. Zdi se mi, da samo išče pozornost, ampak četudi se mu tisti trenutek popolnoma posvetim, noče narediti sam in vztraja, naj mu pomagam, potem pa vse skupaj preide v jok in se lahko zelo zavleče, preden se loti sam oziroma ugotovi, da to ni tako pomembno, in raje počne kaj drugega. Kako naj se odzivam na to?

Potem pa je tu še naš malček, ki se že od šestih mesecev meče po tleh, če ni tako, kot si je zamislil. Kadar nekaj želi in mu odgovorim, naj malo počaka, ker moram dokončati to ali ono, plane v jok in vztraja tako dolgo, dokler se ne uklonim, spustim drugega iz rok in mu ugodim. S tem mu verjetno dajem potrditev, da z jokom na koncu dobi, kar želi ... Kako naj se izognem tuljenju za vsak »ne« ali »počakaj«?

Kako naj ravnam ob izzivanju, ko nalašč naredi nekaj, česar ne sme, na primer polije malo vode po mizi. Ko mu rečem, naj neha, me pozorno gleda in polije še malo, ob tem pa se smeji z velikim užitkom. Če začnem kričati, se smeji še bolj, če ga odstranim iz prostora, pride takoj nazaj in spet začne nagajati, vse skupaj pa seveda pospremi z glasnim nestrinjanjem … Prosim vas za namig, kako naj motiviram in krotim fanta, da bo dolgoročno zaleglo, saj zdaj res preveč kričim. Hvala, Tina

Tina, pozdravljeni. Hvala za tako slikovit opis vaših fantov. Gre za zelo pričakovano stanje z dve- in štiriletnikom, ko otroka vzgajata starše in ne obrat­no. Dejstvo je, da ne znate postaviti jasnih meja s kratkimi in odločnimi navodili. Otroka vesta, da sta lahko v danih situacijah neposlušna, naredita po svoje, sama odrejata čas in se vam smejita v obraz. Ko začnete kričati, kričita nazaj. Kar je logična posledica. Otroci pač ne potrebujejo kričanja, pogajanj in čakanja. Ne motite se, ne gre le za občutek, ampak res nimate nadzora nad dogajanjem.



Težave v vzgoji nastanejo vedno, ko ni jasno postavljenih mej. Te pa postavljamo kratko in jedrnato. Vi ste odrasli, vi veste, koliko časa imate na razpolago, kje lahko dopustite malo odlašanja, kje pa je treba stvari rutinsko pospešiti. Vi razporejate čas aktivnosti z otrokoma in za dnevna opravila, iz vašega zapisa pa je razbrati, da tistega, kar si zamislite, otroka ne upoštevata, ignorirata, se prepirata z vami oziroma se vam rogata v obraz. Zakaj je tako? Ker to lahko delata in ker se, kakor večina staršev danes, pri postavljanju meja bojite otrokovih čustvenih izbruhov.

Prav je, da ima otrok na voljo nekaj manevrskega prostora oz. časa, ni pa prav, da ga je potem treba čakati, ko počne vse drugo, le tistega ne, kar mi moral. Če ste omejeni s časom, boste morali v proces vključiti precej igre, za otroka je namreč pot od sobe do predsobe, kjer naj bi se obul, podobno kot Disneyland. Vse vmes je zanimivo, ne zaveda se posledic zamujanja. Če pa ga vedno čez vsako mero čakate in potem v navalu hitenja preganjate in kričite nanj, pričakujte trojni učinek, in to tak, ki si ga ne želite.

Torej, štirilet­niku lahko že postavite časovno omejitev, na primer: čez deset minut gremo, obuj se in obleci. Po petih minutah ga še enkrat opomnite in povabite v igro. Ta ima ponavadi zelo dobre učinke, ker sicer otrok že dobro ve, kako manipulirati s pozornostjo, in raje nič ne zna. Dati mu morate prostor in se ne vtikati v prav vsako stvar, mu pustiti, da izrazi čustva, po drugi strani pa dati jasna navodila, z igro spodbujati k raziskovanju.



Vaš mlajši sin pa je značajsko še na potenco starejšega, ker se mu je in se mu popušča še bolj. Kako se lahko zgodi, da nalašč polije malo vode in potem še naprej poliva? Vam je to všeč ali pa čakate, da bo otrok pri dveh letih kar pustil kozarec, ko išče pozornost, rekel: »Mami, razumem, ne bom te več obremenjeval,« in potem še pospravil? Tega ni. Če se igra s pijačo, hrano, mu to nemudoma vzamemo in ga pošljemo od mize. Brez besed in parlamentiranja.

Ker ve, da z jokom doseže vse, vztrajnosti pa ima najmanj desetkrat več kot starši, se potem tudi zgodi, kar hoče. Obrnite zgodbo, ne odzivajte se na izsiljevanje z jokom. Ko kričite, se mu zdite že smešni, saj s kričanjem ne sporočate ničesar zdravega. Otroka nimata prave avtoritete, obnašata se po svoji volji, vi pa kričite in dopuščate stvari, ki vam niso pogodu. Postavite mejo! Ne bojte se otrok, četudi kričijo, ne kričite pa vi. Vsak zdrav, razumen človek hitro razume jasna in kratka navodila, ki so podana z odločnostjo. Je pa res, da potrebujete veliko goro vztrajnosti. A to je pomembno in lepo je, da smo utrujeni od vzgoje, ki zaleže in je učinkovita. Srečno!

***
Tjaša Kočevar, parents life coach, CIMI, več na: Šola za vzgojo staršev