Ebola: Virus iz džungle spet straši

Ebola se je pojavila tudi v mestu Mbandaka, velikem rečnem pristanišču s pogostimi povezavami z rečnimi čolni z glavnim mestom DR Konga, več kot desetmilijonsko Kinšaso, zato je skrb zaradi mogoče širitve bolezni več kot upravičena. Iz Združenih držav Amerike so sporočili, da bodo v Kongo poslali eksperimentalno cepivo, s katerim bodo poskušali omejiti širjenje. Ebola je zelo nalezljiva smrtonosna bolezen, zanjo ni pravega zdravila.



Plen pokonča lovca

Kako se je virus ebola pojavil med ljudmi, ni jasno. Raziskovalci domnevajo, da je bil točka prenosa lov na divje živali v Afriki.
V Afriki je lov na divje živali precej razširjen. Na Zahodu napačno domnevamo, da na črni celini lovijo predvsem veličastne živali, kot so sloni, nosorogi, levi, leopardi, bivoli. Petični lovci da jih streljajo predvsem za trofeje, s katerimi potem krasijo svoja domovanja na Zahodu. Takšen lov je že dolgo prepovedan ali vsaj strogo reguliran.

Druga vrsta lova v Afriki v predstavi povprečnega zahodnjaka je seveda krivolov. Deli nekaterih živali, predvsem rogovi nosorogov in okli slonov, so namreč iskano blago za različne namene. Po izumu plastike se je povpraševanje po slonovini za izdelavo krogel za biljard ali tipke za klavir zmanjšalo, ampak slonovina in rogovi nosorogov so ostali zaželeni, predvsem na vzhodu Azije. Prve uporabljajo za razne prestižne izdelke, druge pa kot pomembno sestavino v tradicionalni kitajski medicini. Ker so nosorogi znani kot zelo obdarjeni samci, velja njihov zmleti rog za afrodiziak, kar je seveda popolnoma nepodprto s kakršnimikoli dokazi.

S krivolovom so skoraj iztrebili marsikatero vrsto, vendar je glavnina lova v Afriki lov na živali za hrano. Lovijo različne vrste sesalcev, tudi opice, plazilce, dvoživke, ptiče ... Ker so predvsem opice zelo podobne ljudem in jih pestijo podobne bolezni, predvidevajo, da je ebola iz živalskega sveta med ljudi »preskočila« prav med lovom na opice oziroma njihovo pripravo za hrano.



Ebola se prenaša s telesnimi tekočinami, zato je jasno, da stik med krvjo okuženih opic in ranami na koži lovcev v džungli ni samo mogoč, ampak vsakodneven. Raziskovalci bolezni domnevajo, da je na podoben način, s stikom krvi okuženih opic in lovcev, prišel med ljudi tudi virus hiv, povzročitelj aidsa. Naravni rezervoar virusa ebole sicer niso opice, saj za ebolo umrejo, ampak najbrž sadjejedi netopirji. Pri teh so našli viruse, bolezni pa nimajo, zato domnevajo, da so se rastlinojede živali okužile s sadeži, ki so jih prej nagrizli ti netopirji.

Izbruh

Prva izbruha te srh zbujajoče bolezni sta se zgodila na območju današnjega Južnega Sudana in današnje Demokratične republike Kongo poleti 1976. Bolje dokumentiran je drugi. Avgusta 1976 je v kraju Yambuku blizu reke Ebola na severu takratnega Zaira zbolel ravnatelj šole Mabalo Lokela. V bolnišnici tamkajšnjega misijona so mislili, da ima malarijo, vendar zdravljenje s kininom ni obrodilo sadov in ravnatelj je kmalu umrl.

Bolezen se je razširila po bolnišnici, ki so jo kmalu zaprli, saj je umrlo 11 od 17 članov osebja, tudi dve belgijski nuni. Med prvimi žrtvami je bilo še 18 Lokelovih sorodnikov in prijateljev, ki so njegovo truplo pripravili za pogreb; zbolelo je 21 pogrebcev, vendar so trije preživeli. Vsega skupaj je takrat v Zairu zbolelo 318 ljudi, od katerih jih je 280 umrlo. V Sudanu je od 248 obolelih umrlo 151 ljudi.



Ker domačini niso vedeli, kaj se dogaja, jasno pa je bilo, da gre za bolezen s strahovito visoko smrtnostjo, so pomoč poiskali tudi na Zahodu. Zdravnik mikrobiolog na inštitutu za tropsko medicino v Antwerpnu – Belgija je bila nekdaj kolonialna gospodarica Konga – Peter Piot je v vzorcu krvi ene od nun odkril neznani virus. S kolegi je odpotoval v Zaire in po približno treh mesecih so epidemijo virusa, ki so ga po bližnji reki poimenovali ebola, ob sodelovanju oblasti ukrotili. Zdaj 69-letni Piot je pozneje postal velik strokovnjak še za eno bolezen, za katero domnevajo, da je med ljudi prišla na območju tropske Afrike, aids.

Krvava smrt

Kdaj sta se ebola in aids razširila med ljudi, ni jasno. Čeprav so virus hiv odkrili pozneje kot ebolo, v 80. letih prejšnjega stoletja, je aids svoj pohod najbrž začel prej. Vzrok za poznejše odkritje je, da od okužbe z virusom hiv do izbruha aidsa minejo leta, pa še takrat bolniki umrejo zaradi kakšne druge bolezni, ne neposredno zaradi aidsa. Virus HIV se je tako po Afriki najbrž širil že desetletja, preden so ga prenesli v Evropo in ZDA, pa tudi tam je trajalo leta, preden so opazili nenavadno oslabelost imunskega sistema pri številnih homoseksualnih moških, med katerimi se je razširil najprej.



V nasprotju z aidsom je inkubacijska doba pri eboli zelo kratka. Od okužbe do izbruha bolezni mine od samo dveh dni do treh tednov. Bolezen se začne s simptomi, podobnimi gripi, vendar se znaki dramatično in hitro stopnjujejo, torej spet povsem v nasprotju z aidsom, kjer so dolgo časa blagi. Pri eboli so simptomi diareja, kožni izpuščaji, bruhanje, tudi krvi, izkašljevanje krvi, kri v blatu, krvavitev v očesno beločnico in notranje krvavitve, tudi podkožne.

Smrt nastopi po tednu ali dveh od pojava prvih simptomov. Od okužbe do smrti torej lahko mine manj kot deset dni, največ pa manj kot dva meseca. Tako dramatično hiter potek bolezni, grozljivi in zelo opazni simptomi in izjemno visoka smrtnost, umre od četrtine do devet desetin okuženih, povprečno pa približno polovica, so srečna okoliščina za človeštvo. Čeprav je virus ebola zelo nalezljiv, so njegovi izbruhi tako opazni, da jih je mogoče razmeroma preprosto preprečiti. Poleg tega je okužba mogoča samo s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami, zato jo je mogoče z dobro higieno uspešno zamejiti. Do zdaj namreč ni podatkov, da bi se virus širil po zraku.

Najhuje v zahodni Afriki

Od leta 1976 do zdaj so zabeležili kakšnih dvajset večjih izbruhov ebole. Vsi, razen daleč največjega v letih od 2013 do 2016, so bili v Afriki, prej omenjeni pa je segel tudi zunaj črne celine. Poleg večjih izbruhov je bilo še nekaj manjših oziroma osamljenih primerov okužb v Evropi, ZDA, Rusiji in na Filipinih.

Pri tem je treba pripomniti, da gre za registrirane primere. Povsem mogoče je, da je ebola pobijala že pred letom 1976, vendar takrat niso vedeli, za kaj gre. Tudi po letu 1976 je povsem mogoče, da zaradi odmaknjenosti krajev, kjer se je pojavila, kakšnega izbruha sploh niso uradno zaznali.

Najdaljše zatišje med večjimi izbruhi je trajalo desetletje in pol, od poletja 1979 v Sudanu do konca leta 1994 v Gabonu. V prvem je umrlo 22 od 34 okuženih, v drugem desetletje in pol pozneje 31 od 52 okuženih.

Daleč največji izbruh, tako po trajanju kot številu okuženih in mrtvih, je bil v letih od 2013 do 2016, predvsem na območju zahodne Afrike oziroma Liberije, Sierre Leone in Gvineje. Najprej se je ebola pojavila v gvinejskem mestu Guéckédou, blizu meja z Liberijo in Sierro Leone. Tam imajo vsak teden veliko tržnico, na katero prihajajo trgovci in kupci iz vseh treh držav. Gre tudi za območje, opustošeno od vojn na začetku tega stoletja.

Zaradi velike frekventnosti v mestu in slabih razmer kot posledice vojn se je virus od konca leta 2013 hitro razširil po celotnem območju. Obravnavali so več kot 28.000 primerov ebole, več kot 11.000 ljudi je umrlo. Poleg treh držav začetnega širjenja so se manjši, povezani izbruhi pojavili še v afriških državah Nigeriji, Maliju in Senegalu in tudi na Zahodu. Od štirih okuženih v ZDA je en bolnik umrl, v Italiji, Španiji in Veliki Britaniji, kjer so zabeležili po en primer ebole, pa jim je bolnike uspelo rešiti. Izbruh se je po številnih sprejetih ukrepih uradno končal šele poleti 2016.

Vsi drugi registrirani ukrepi skupaj niso dosegli obsega tega. Ebola in še bolj aids, ki je zaradi prej omenjenih razlogov do zdaj pobil že milijone, pa dokazujeta, kako nevarne so lahko za svet virusne bolezni iz džungle.