Dr. Tanja Šeligo Drame: »Po koncu karantene bomo najbolj potrebovali družbo«

Tanja Šeligo Drame je tudi članica štaba civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah. Skupaj z drugimi požrtvovalnimi kolegi se je čez noč znašla na prvi bojni črti v vojni z zahrbtnim koronavirusom.
 

Kakšne so trenutno razmere v Šmarju in kako poteka vaš krizni delavnik?

Razmere v naši občini so kar napete, iz običajne delovne rutine smo nenadoma prešli v krizne čase, ki jih doslej nismo po­znali. Kljub temu se na ravni zdrav­stvenega doma in civilne zaščite po najboljših močeh trudimo, da zadeve obvladujemo.

Pacienti zaradi reorganizacije dela trenutno žal ne morejo priti do osebnega zdravnika, zagotavljamo pa jim 24-urno zdravstveno oskrbo v urgentni službi. Ob tem deluje administrativna ambulanta, kjer urejamo recepte, napotnice, bolniške staleže, ažurno odgovarjamo na maile in rešujemo zdravstvene težave po telefonu, seveda, kar se da rešiti.

Paciente, ki potrebujejo pregled in hkrati nimajo simptomov infekcijske narave, sprejmemo v splošni ambulanti, kjer tudi prevezujemo rane. Vse s kašljem, vročino, bolečim grlom pregledamo v infekcijski ambulanti v zabojnikih pred zdravstvenim domom.

Ob tem imamo še enega zdravnika posebej za teren in enega za Dom upokojencev Šmarje. V času kriznega delovnika smo vsak dan posebej razporejeni na eno od naštetih delovišč.
 

Koliko časa, menite, lahko vi in drugi zdravstveni delavci v Šmarju še delate v takšnem, predstavljam si, zelo hudem tempu?

Vsi si srčno želimo, da bi se razmere čim prej normalizirale in da so ukrepi na državni in lokalni ravni zalegli. Kako smo bili uspešni, bomo videli v prihodnjih tednih. Problem nastaja, ker covid-19 tudi nam ne prizanaša. Vsak sodelavec, ki bo v prihodnosti pozitiven, pomeni večjo obremenitev za druge, kar hitro nam lahko zmanjka kadra.

ZD Šmarje pri Jelšah pokriva zelo veliko območje šestih občin, skrbimo za približno 33.000 prebivalcev. V prednosti smo, ker smo navajeni veliko in trdo delati, naše ambulante so že v predkriznih časih pokale po šivih.
 

Kako je trenutno z zalogami zaščit­ne opreme, imate dovolj zaščitnih oblačil, mask in razkužila ali vam česa primanjkuje?

Oprema je pri našem delu nujno potrebna. Če bomo zbolevali mi, ostanejo naši prebivalci brez zdrav­stvene oskrbe. Za danes jo sicer imamo, a ne vemo, ali je bomo imeli dovolj tudi za jutri.

Z zaščitno opremo dobesedno životarimo iz dneva v dan. Zbiramo jo tudi sami, prek civilne zaščite so nam priskočili na pomoč številni podjetniki in smo jim izjemno hvaležni. Na tem mestu res računamo, da nam država zagotovi tisto, kar že dolgo obljublja. Saj veste, varno delo, zdravi zaposleni, pozdravljeni pacienti!


 

Eno od žarišč okužbe je v Šmarju dom starejših občanov. Kakšne so razmere tam in kako dobrodošla je pomoč v osebju iz Splošne bolniš­nice Celje?

Žarišče v domu upokojencev je posebno zaradi ranljive populacije, zbrane na enem mestu. Čeprav so zaposleni naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, je virus močnejši. Pomoč osebja SB Celje je seveda zelo dobrodošla.

V zdravstvenem domu smo zaposleni družinski zdravniki, ki delamo v ambulantah družinske medicine in na terenu. Dom upokojencev je specifika, delo je bolnišnično, zato nam pomoč specialistov s sekundarne ravni pride še kako pride prav.
 

Kako se držijo prebivalci Šmarja in okolice, kako se spopadajo z dejstvom, da živijo v enem od slovenskih žarišč okužbe s koronavirusom?

Najprej bi se rada zahvalila vsem, ki so se odzvali predčasnemu pozivu civilne zaščite za zaprtje lokalov. Tudi #ostanidoma v večini upoštevajo. Med prebivalci je prisoten strah, trenutno še ni alarmantno, a nihče ne ve, kaj bo. Ko se pogovarjamo s kolegi v službi, se večinoma ukvarjamo z infekcijsko simptomatiko, a zavedamo se, da bo virus slej ko prej načel tudi duševno zdravje.

Na ravni civilne zaščite in zdravstvenega doma smo zato že na začetku epidemije vzpostavili kontakte za psihološko pomoč. Ker so ljudje doma, nas skrbi, da bo sčasoma več družinskega nasilja, zato vse pozivamo k strpnosti in razumevanju. Vse ima svoj začetek in konec, tudi ta virus!
 

Kako vi osebno doživljate epidemijo koronavirusa, ki je paralizirala tako našo državo kot ves svet? Vas skrbi zase, za otroke, morda starše? Kako se mentalno ohranjate v dobri formi, ki je v teh časih zelo pomembna?

Še vedno težko verjamem, da se to res dogaja. Po službi sem šla v trgovino, ob večerih sem vsakodnevno vodila treninge v domači telovadnici, za vikend sem šla na kakšen izlet … Vse mi oziroma nam je bilo dosegljivo. Z danes na jutri se je vse spremenilo, ostala mi je samo še prva služba – medicina.

Da smo lahko »vojaki« na prvi bojni črti, moramo dati strah zase na stran. Lagala pa bi, če bi rekla, da me ne skrbi za starša, ki sta kronična bolnika, in seveda paciente. Še vedno se zanašamo, da je to bolezen »starih« ljudi, ki imajo več pridruženih bolezni. Ni res, vidimo tudi mlajše, brez pridruženih bolezni, ki jih covid-19 zelo zdela, celo tako, da potrebujejo bolnišnično obravnavo.

Kadar mi je hudo, se spomnim pozitivne energije vseh mojih vadečih iz telovadnice, s katerimi smo se družili več let in nabirali kondicijo za hude čase. Pogosto smo se hecali, da potrebujemo formo, če morda na dopustu pademo s palube in bi morali več dni skupaj plavati, zdaj potrebujemo kondicijo in pozitivne misli, da izplavamo iz bolezni. Šport je definitivno prava izbira za premagovanje slabih misli.
 

Nekateri pravijo, da se jim zdi, kot da gledajo slab film, druge vse skupaj spominja na nočno moro, spet tretje skrbi, da stvari nikoli več ne bodo takšne, kot so bile prej. Kaj mislite vi: bo svet po pandemiji še kdaj enak, kot je bil pred njo?

Vedno omenim stigmatizacijo obolelih. Če v tem trenutku poveš, da si iz Šmarja, ljudje podzavestno odskočijo in se te izognejo v največjem mogočem loku. Ko bo pandemija minila, se bojim, da bodo ti podzavestni vzorci ostali v ljudeh. Mi smo na udaru, ker smo covid-19 odkrili, po drugih krajih pa se za zdaj samo zahrbtno in tiho širi, poglejte si samo primer Amerike.

Kaj bomo na koncu kazali drug na drugega s prstom, ker smo iz Slovenije? Imejmo v mislih, da smo ljudje družabna bitja, material­ne dobrine nas ne bodo osrečile, po koncu karantene bomo najbolj potrebovali to, kar nam trenutno najbolj manjka – družbo.