Dovolimo otrokom, da poletijo

Če na otroka dvainsedemdesetkrat v tednu zakričimo »Pazi, padel boš!«, »Ne plezaj, zdrsnilo ti bo!«, je zelo velika verjetnost, da se bo to zgodilo. Tudi če ga označujemo, recimo »Kako si lahko vedno takšen pacek?!?« ali »Zakaj me nikoli ne ubogaš?«, je zelo malo verjetnosti, da ne bo tudi naslednjič najbolj umazan in najbolj neubogljiv od vseh otrok, ker bo s tem prigovarjanjem svojo vlogo sprejel.
 

Verjamem vate

Kaj pa, če mu rečemo: »Vem, da si pameten fant, in zato vem, da boš pazil«, »Zaupam ti, vem, da se znaš lepo obnašati« ali »Verjamem vate, da boš znala poskrbeti zase«? V takem primeru otroku vlivamo samozaupanje, da poskusi sam in se potrudi po svojih najboljših močeh tudi upravičiti naše zaupanje in vero vanj. Namreč, ko te nekdo vidi visoko, želiš izpolniti njegova pričakovanja in sežeš višje. Pomislite, kako se počutite, ko partner opazi vašo novo pričesko ali kako dobro kosilo ste skuhali ali kako ste popravili pralni stroj … Ali ko vas spodbudi: »Vem, da te danes čaka tista pomembna predstavitev, verjamem vate, da ti bo uspelo in jih boš navdušil.« Kakšna je takrat vaša samopodoba?



Boste rekli, da preveč pohvale ali pohvala za nesmiselne stvari škodi. Da, če pohvalimo preveč na splošno, zaradi pohvale same, česar pravzaprav ne mislimo resno, a bi se radi nekomu prikupili ali se odkupili, ker smo ga malo prej grajali, to res ne bo padlo na plodna tla. Pohvala mora biti na mestu. Pohvalimo dejanja, ki so pomembna za otrokov razvoj, pohvalimo poseben trud, ki ga je vložil v neko dejavnost, ali pohvalimo tisto, kar mu običajno ne gre od rok. Razlogov za pohvale je več, ključno pa je, da smo dosledni. Če želimo otroka pripraviti do tega, da nas uboga na prvo besedo, moramo biti na to pozorni in ga vsakič, ko se takoj odzove, pohvalimo, ker upošteva navodila.
 

Majhna pohvala s čudežno močjo

Posebno je pohvala pomembna pri problematičnih otrocih in mladostnikih, ki se znajdejo v stiski. Razlogi za stisko so številni, a pogosto otrok razvije negativno samopodobo prav zaradi številnih kritik, ki jih v kratkem obdob­ju sliši od staršev ali skrbnikov, vrstnikov ali vzgojiteljev in učiteljev. Zato mu moramo pomagati iz te črne luknje, do katere smo ga, če smo vsaj malo samokritični, zagotovo deloma pripeljali tudi sami, kot starši. Prav v takih primerih lahko pozitivna spodbuda pomaga, da spet najdemo pot do svojega otroka. Pohvalimo prvo stvar, ki jo naredi prav, in to ga bo spodbudilo k drugi, tretji, četrti. Razumel bo, da smo tu, na njegovi strani, začutil bo našo podporo in nam podal roko, da se mu približamo v njegovi stiski.

Pa boste spet rekli, da ne morete ignorirati, če vsakič znova določene stvari naredi narobe. In ko mu vse to poveste in razložite, kako bi moral narediti, in ga sprašujete, kako ne more tega že končno dojeti, v hiši izbruhne prepir. Vse to je res. Ampak kar naenkrat se znajdemo v pasti negativnih kritik, ki jih otrok dojema kot kritiko sebe, ne pa svojih dejanj. Zato vas vabim, da naredite preizkus. Ko se zjutraj zbudite in opazite, da je spet naredil to in to, in to narobe, se vam seveda stemni pred očmi in dvigne tlak. Takrat malo počakajte s kritiko, kaj vse je narobe.



Osredotočite se na tisto eno drobno stvar, ki pa jo je naredil prav, točno tako, kot je treba, in ga pohvalite, mogoče celo potrepljajte po rami in se mu, če v svoji jezi zmorete, tudi nasmehnite. Počakajte še trenutek in opazili boste, da bo sam popravil tudi tisti preostali dve stvari, ki ste ju prej opazili, da sta bili narobe. Namreč majhna pohvala, ki je na mestu, lahko povsem spremeni negativno usmerjen tok dogodkov že zgodaj v začetku dneva in nam prinese upanje na boljše razumevanje in bližino z našim otrokom ves dan ali teden.



Prav tako ga ne moremo hvaliti, kadar koga udari ali se pretepa zaradi neke igračke. Ne, lahko pa pristopimo k njemu, ga pobožamo po glavi in spodbudimo k razmišljanju, kako bi lahko dobil želeno igračko. Za vsak konstruktiven odgovor, recimo, »lahko bi ga vprašal, ali se lahko igram zraven, lahko bi ga prosil za to igračko ali lahko bi se igrala izmenično«, ga spet lahko pohvalimo. Če pa je jeza pri otroku, ki ne želi igračke deliti, prehuda, ga seveda ne hvalimo, ampak počakamo, da se pomiri. V tem času pohvalimo drugega otroka, ki se mirno igra zraven in svojo igračko deli s tretjim otrokom. Opozorimo ga, kako je tega otroka razveselil, in to spet pohvalimo. To bo spodbudilo tudi prvega otroka, ki je bil razburjen, ker ni želel svoje igračke deliti, da bi mogoče sam lahko naredil enako. Takoj ko tudi on poskuša svojo igračko z nekom deliti, pa ga nemudoma pohvalimo. S tem, ko je opazoval želeno vedenje, se je naučil, kako lahko ravna drugače in mogoče igračko drugič pridobi, ne da bi izgubil
prijatelja.
 

Med odgovornostjo in krivdo

Bistveno pri vzgoji je učenje sprejemanja odgovornosti našega otroka. Če ga vzgajamo z iskanjem krivde, krivca in kazni, potem izhajamo iz kritike otroka kot osebnosti. Če pa izhajamo iz otroka brez negativnih konotacij, mu lahko privzgojimo, da je neka naloga njegova dolžnost, kar pa nima nič z njegovo osebnostjo. Prepričamo se, da nas posluša, in mu razložimo, kaj je njegova dolžnost. Razložimo mu, da mora takrat in takrat to dolžnost opravljati. Ta naloga je torej njegova odgovornost. Če jo naredi, je svojo odgovornost opravil.

Če pa je ne, ga lahko nanjo sicer enkrat opomnimo, ampak če je ne opravi, sledi posledica, da na primer ne sme k prijatelju. Prosimo ga, da ponovi, kaj se od njega pričakuje in kakšna bo posledica, če tega ne stori. Ko to ponovi in tudi razume svojo dolžnost, je njegova odgovornost, da jo opravlja. Vprašamo ga, čigava odgovornost je, ali bo smel k prijatelju ali ne. Tudi če mladostnik, ki se že upira, odgovori, da naša, mu je jasno, da ima možnost obiskati prijatelja. A je od njega odvisno, ali bo tja lahko šel ali ne. To je razlika med odgovornostjo in krivdo, kaznijo in krivcem, hkrati pa med učinkovitostjo ali neučinkovitostjo vzgoje.

Pri majhnem otroku lahko izdelamo plakat spodbud, na primer v obliki žigov ali nalepk, za vsako opravljeno nalogo ali domače opravilo, ki ga naredi vsak dan. Če želimo, lahko več tako izpolnjenih seznamov nagradimo z večjo nagrado, ki ni nujno povezana z denarjem. Otroku dovolimo, da se gre igrat k sosedu, odpravimo se na izlet v hribe ali v kozorogovo deželo, gremo v gozd po kostanj ali na igrišče, izberemo nekaj, česar že dolgo nismo počeli, pa si otrok želi. Zelo pomembno je, da se dogovora res držimo in ga izpolnimo.
 

Ne besede, dejanja so ključna

Pozitivna spodbuda je še zlasti pomembna, ko poskušamo otroku vcepiti samozavest, da si tudi sam upa poskusiti kaj novega, si dovoliti napake in se zmotiti. Spet je pomembno, da ga ne hvalimo ali nagrajujemo za napake, ampak za poskus, pogum, vztrajnost pri njegovih poskusih. To je zelo pomembno pri mladostnikih, ki jim pogosto primanjkuje motivacije za različne obveznosti, ki so jih dolžni opravljati v svojem okolju. Če čutijo, da so sprejeti in imajo našo podporo, bodo lažje našli motivacijo za doseganje svojih ciljev, predvsem pa starši, skrbniki in vzgojitelji ne bomo izgubili stika z njihovim svetom, mogoče bomo tu in tam celo vanj povabljeni.

Otrok namreč ne bo sprejemal naših besed. Spremljal bo naša dejanja. Če mu rečemo, da nekaj od njega pričakujemo ali zahtevamo, in na njegov zakaj odgovorimo z zato ali »ker sem jaz tako rekel«, se bo najverjetneje upiral, vsaj večji otrok, mladostnik. Če pa bo videl, da tudi mi tako ravnamo, bo to brez veliko upiranja sprejel, sploh če bo razumel, čemu je potrebno. Otrokovo spoštovanje ali zaupanje si moramo pridobiti.

Če bomo mi spoštovali njega, se zanj zanimali, se od njega učili, se bo z zgledom naučil, kako je spoštovanje videti, komu lahko zaupa in podobno. Ne uči se le iz tega, kar neposredno vidi, uči se tudi iz našega sprejemanja svoje samopodobe, našega delovanja, našega dojemanja določenih vidikov življenja. Kako se lotimo težave, ko nastopi, kako sprejemamo bolečino, kako ljubimo, kako svojo ljubezen in naklon­jenost izkazujemo bližnjemu, kako si prizadevamo in dovolimo živeti svoje sanje. Smo ujeti v neke okvire ali se borimo proti samoumevnosti in ustvarjamo svoje zgodbe?

Zato, če naš otrok želi leteti, ga usmerjajmo sicer z našega gledišča k lažjim, verjetnejšim rešitvam, a k njegovim potencialom, prednostim. Ne k njegovim hibam, češ, tega pa ti ne moreš, loti se raje česa drugega! Spodbudimo ga, a ne režimo mu kril, ker da se nekaj ne da ali pa ne sme. Letimo z njim, vprašajmo ga, kako si to predstavlja, in presenetil nas bo s svojim realnim, a odprtim dojemanjem sveta!

Dojemanje našega sveta je prekratko in preozko za dojemanje sveta skozi oči našega otroka, ki pripada drugačnemu obdobju, drugačnim okoliščinam, drugačnim izhodiščem, drugačnemu svetu. In če pade, če si polomi krila, mu ne govorimo »saj smo ti rekli«, ampak mu bodimo uteha, zavetje, kamor se lahko varno vrača po zalet za nov podvig, polet in široko naročje brezpogojne ljubezni.