Doma je le toliko, da rastline ne umrejo od osamljenosti

Bogdan Benigar je že lep čas na zelo visokih vrtljajih: komajda so se pod njegovim vodstvom končali Cankarjevi torki, že se je ta veliki poznavalec najrazličnejših glasb (sveta) kot programski vodja ubadal s 35. Drugo godbo po vrsti. Zdaj ima kot direktor pred vrati ljubljanski Jazz festival, ki letos slavi že 60 let in bo zato prihodnji teden, ko bo petdnevni praznik potekal, postregel z imenitnimi nastopajočimi, z Johnom Zornom na čelu. Vendar zna sicer neumorni organizator tudi konkretno lenariti: sam s sabo, še bolje ob nogometni tekmi Liverpoola.

Benigar je tisti človek iz ozadja, za katerega se pred slehernim začetkom koncerta zdi, da so ga v zadnjem trenutku potegnili na oder, naj pozdravi publiko in napove nastopajoče, a po navidezno zmedenem pozdravu začne o glasbenikih povsem spontano in privlačno nizati dejstva, drugo za drugim, na način, kot bi predstavljal svoje prijatelje, in mnogi od njih, čeprav gre za zveneča tuja imena, to dejansko so.

Nekdanji član glasbene redakcije na Radiu Študent stika po vseh koncih sveta in raziskuje drugačno, manj konvencionalno glasbo, tisto, ki razkriva dušo tradicionalnih ljudstev ali izstopajočih posameznikov improvizatorjev, in jo že dolga leta kot vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu, še bolj pa na mednarod­nem festivalu Druga godba užitkarsko deli s slovenskim življem.


Njegov okus in izbor zaznamujeta tudi zadnje desetletje Jazz festivala Ljubljana, pri čemer mu zadnji dve leti pomaga Edin Zubčević. Osrednja zvezda bo tokrat zagotovo John Zorn, o katerem si bo v torek mogoče najprej ogledati dokumentarna filma, nato bo zvečer zasedel Gallusovo dvorano (Hermetic Organ), v sredo pa sledi njegov maraton z množico bendov in posameznikov, ki zagotavlja res noro slušno izkušnjo.

Z vsemi nastopajočimi – med njimi so Mats Gustafsson & Ken Vandermark, grammyjevci Snarky Puppy in še mnogi drugi, tudi vrhunski slovenski jazzisti – se, skratka, obeta program, zaradi katerega bi morali imeti ljubitelji jazza prihodnji teden pravico do izostanka iz službe.

Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice in konce tedna?

Imam zelo lepe spomine na mladost, ko smo z očetom in sestro hodili pomagat stricu na kmetijo v Novo Sušico na Primorskem. Takrat sem postal nor na konje, postali so moji najboljši prijatelji in zelo mlad sem jih že znal sam vpreči in oditi z njimi po seno. Kmetijo pa so imeli tudi mamini starši v Zgornjih Mladetičah na Dolenjskem in tam sem preživel na stotine ur s psi, s katerimi se verjetno še danes bolje razumem kot z ljudmi (smeh).

Kako pa konce tedna preživljate zdaj? V čigavi družbi najraje, kaj vas najbolj sprošča, vam najbolj napolni baterije?

Če sem sam, vedno gledam tekme Liverpoola in še kakšne zanimive športne prenose, še rajši pa sem seveda v družbi najdražjih oseb. Kjerkoli, a če je le mogoče, ne v Ljubljani.

Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?

Lani poleti mi je prijateljica odstopila hišo v Tinjanu. Tam sem sam preživel dva tedna, kar mi je zelo ustrezalo. Seveda sem vabil tudi prijatelje in jim ob večerih stregel z jedmi z žara. Najlepši čas zase je, če ga lahko deliš z ljubimi osebami.

Ali radi potujete? Katero potovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?

Ja in vsako potovanje je lepo. Najraje se spominjam obiska festivala v puščavi blizu Timbuktuja v Maliju in desetdnevnih počitnic v Cape Townu, ki je najbrž res najlepši urbani konec tega planeta, vpet v neverjetno lepoto narave.

Potujete večinoma zaradi dela – na tuje festivale oziroma koncerte, da spoznavate sceno in podobno –, povsem po svoje ali pa izbirate lokacije, kjer lahko združite prijetno s korist­nim?

V zadnjem času predvsem prvo, poskušam pa to povezati z lokacijami, kjer še nisem bil. Tako rekoč po vsem svetu imam prijatelje, s katerimi lahko preživim del časa. Tradicionalno pa se vsako leto poleti vračam v Istanbul, kjer si s prijateljem, ki je tudi v glasbenem poslu, privoščiva nekaj dni oddiha ob turških specialitetah. Letos sva spremenila načrt in bova našla destinacijo v Turčiji, ki ni tako turistična.

Pa se vam uspe ob vikendih res umak­niti od delovnih obveznosti?

To, kar delam, je zame življenje. Nemogoče je popolnoma ločiti delovne obveznosti od drugih aktivnosti. Kako, recimo, opredeliti piknik s sodelavci po festivalu? Del delovnih obveznosti je ne nazadnje tudi, ko si privoščiš počitek po naporni koncertno-festivalski sezoni. Poslušanje glasbe, branje knjig, gledanje filmov ... Vse to je navdih, ki ga uporabljaš v vsakodnevnem življenju. In seveda tudi nenehno izobraževanje, ki ga nujno potrebuješ, če želiš nadgrajevati svojo strokovnost, a tudi zasebno življenje. Več ko veš, več zgodb imaš, ki jih lahko deliš z drugimi.

Glede na to, da ste najbolj povezani z glasbo, katero si potem najraje privoščite, kadar ste prosti, kaj takrat najbolj prija?

Včasih je najboljša glasba tišina, včasih Machine Gun Petra Brotzmanna. V zadnjem času se največkrat vrtijo Mammal Hands, ki tudi pridejo na Jazz festival. Ko poslušaš glasbo še z nekom, ti lahko postane zelo všeč (smeh).

Tudi sami igrate kak inštrument, ga vzamete v roke, ko vas zagrabi?

Končal sem nižjo glasbeno šolo, za harmoniko. Ni mi bilo všeč, kar sem moral igrati po notah, rajši sem improviziral po svoje. Zdaj si včasih kaj zapojem med vožnjo z avtom, lani pa sem v stanovanju pri prijateljih v New Yorku za tri mačke odigral sonato na klavirju. Ker so poslušale ves koncert, predvidevam, da ni bilo tako slabo. Harmoniko pa bom najbrž aktiviral na stare dni in v kakšnem kraju, kjer je mogoče slišati le ptice in čričke (smeh).

Ali sicer konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?

Oboje. Sem zelo delaven organizator, hkrati pa neskončno rad lenarim. Lenarjenje je pravzaprav najboljša priprava za prihajajoče aktivnosti.

Vas kdaj kaj, denimo slabo vreme, odvrne od načrtov? Če vas, kaj počnete doma?

Se mi zdi, da ne odpovedujem dogovorov zaradi slabega vremena. Doma sem pa res samo toliko, da rastline ne umrejo od osamljenosti. Takrat skupaj lenarimo (smeh).

Predvidevam, da ste kar nočni ptič oziroma to od vas zahteva že vaše delo. Si potem čez vikend privoščite daljše spanje?

Ja, ampak res zgolj za vikend, če je le mogoče. Trenutno sicer obnavljajo Dvorakovo ulico tudi čez vikend, tako da odpade še to (smeh).

Kaj bi bil torej za vas sanjski konec ted­na?

Sanjski mi je vsak trenutek, ki ga lahko delim z najdražjo osebo, vikend tu nima posebnega statusa. Zato pa nekatere vikende, če je le mogoče, izkoristim za obisk svoje mame v Krškem, ki ima že 86 let, a še vedno mladostno avro. In srečanje je vsakič znova sanjsko, ker se zavedam, da bo prišel čas, ko jih več ne bo.