Dobrosrčno gonjenje

Še nikdar nisem bil tako zgodaj v velikem mestu malih nakupov, če ni malo mesto velikih nakupov, s kratico BTC, v Ljubljani. Ob pol šestih je bilo zoprno, ker je bilo še vse, celo tržnica, zaprto, in pozitivno, da ni bilo nobenega prometa in težav s parkiranjem. Niti pred Športnim centrom Millenium.

Iz zakmašne obleke sem se prelevil v takšno, ki naj bi približno ustrezala cestnemu kolesarju, le da si mi ni bilo treba nadeti ne čelade ne rokavičk, tudi proti opeklinam se nisem nažavbal. Čeravno mi komaj pričakovano bicikliranje ni šlo v škodo, tokrat v absolutnem smislu nisem vrtel pedalov zgolj za svojo rit. Na njej pač.

V nadstropnem fitnesu, v tričetrtinski temi, je šumelo, trije kolesarji na sobnih kolesih. Z napačnimi čevlji sem stopali zrinil v pedalni košarici, vključil štoparico in pognal. Zakaj, čemu?

Dveh sotekmovalcev v mrakobi nisem poznal, enega pač, 52-letnega ultrakolesarja Marka Baloha, ki se je petnajstič spravil na kolo in 24 ur dobrodelno kolesaril. Tokrat so zbirali živila z daljšim rokom trajanja za otroke iz socialno ogroženih družin, v podporo humanitarni organizaciji, Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje.



Ker zadnjih deset let na cestnem, kaj šele sobnem kolesu nisem preživel pretirano veliko časa, desetletje prej na eksteriernem morda preveč, sem si tokrat odmeril enourno normo. Sliši se malo, zlasti v primerjavi z Balohovim celim dnem, ampak namen je bil dober, forma malo slabša.

Na lahko

Na spinning kolesu sem imel nastavljeno najlažje razmerje, le redko sem si športanje otežil, Baloh je bil tedaj na kolesu 18 ur. Težko bi rekel, da sem bil videti bolje od njega, ampak glede na prevoženo on sploh ne slabo. »Štiriindvajset ur na kolesu me ne gane več!« je povedal udeleženec najzahtevnejših ultrakolesarskih preizkušenj na svetu.

Od petkovega do sobotnega poldneva se je v živo, realno, ob Balohu, zvrstilo več kot sto kolesarjev, eden je menda, s spalnimi presledki, ob njem vztrajal 20 ur. Ponoči je bil nosilec akcije bolj osamljen, v soboto dopoldne se je spet začelo gostiti. Čeravno se s sobnim kolesom težko z mesta prestaviš, razen Chucka Norrisa, ki je z njim zmogel Tour de France, sodobna tehnologija Balohu pove, da je v 24 urah prekolesaril 873,9 kilometra in 1200 višincev.

Spil je 20,5 litra tekočine, energijske napitke, kokakolo, navadno vodo in red bull. Zaužil je 11.000 kalorij, porabil jih je 14.600. Z nasmehom. Imel je četrt ure postankov, enkrat je bilo treba iti na veliko, dvakrat na precej manjšo potrebo. Med četrto in šesto zjutraj ga je izraziteje zaspanost dajala, torej približno v času, ko sem hvalil njegov videz. Samo za neokusno primerjavo, rekreativec, ki je Marka spremljal eno uro, je medtem spil tri deci mlačne vode, drugih parametrov nisem meril.

To, da je realnosti več, vemo že kar nekaj časa. Recimo, že sobno kolo je derivat realnega, s katerim dirkaš po asfaltu. Potem pa me Baloh, ko sva bila oba že zdavnaj umirjene sape, seznani še z aplikacijo Zwift. To je v kolesarskem svetu zelo priljubljena videoigra, kolesar svoje kolo na trenažerju poveže z računalnikom in nato s poganjanjem pedalov v domači dnevni sobi ali fitnesu ali bogvekje v virtualni resničnosti vozi z drugimi kolesarji z vsega sveta. Torej, progo, ki jo je Marko Baloh gledal na računalniku, je moral premagovati z realnimi nogami. Če je videl klanec, je šlo teže, če ga je čakal spust, je lahko nehal goniti.

Ja, in v vseh 24 urah je le 20 minut virtualno kolesaril sam, sicer ves čas v skupini, v zavetrju, v skupini navdušencev, podpornikov iz Slovenije, ZDA, Avstralije, Belgije, le sosedov, kolesarsko mahnjenih Italijanov, ni bilo. Torej bi lahko za ZPM Moste - Polje švical tudi doma, sem pomislil, pa si misel takoj spodmaknil s spoznanjem, da aplikacije pač nimam. Mi je pa malo bolj jasno, v katerih svetovih se giblje eden mojih sorodstvenih naslednikov, ko s prijatelji z vsega virtualnega planeta zganjajo fortnite.

Pol tone

Na kolesu sem torej zdržal uro in še nekaj minut, nato razsedlal in se lotil tako imenovanega novinarskega dela. Čeravno sem tudi spinning gonil službeno. Dobro sem se počutil, dobrega srca, če se malo ven mečem. Gotovo ni zanemarljivo, da se je v dveh ducatih ur zbralo več kot 500 kilogramov hrane. Meni se to zdi hvalevredno.

Marko Baloh je poudaril, koliko mu pomeni, da lahko kot športnik s svojim imenom pritegne množice dobrih src. Seveda je takšno kolesarjenje tudi dobrodošel trening za še eno v težko pregledni vrsti njegovih ultrakolesarskih sezon, ampak v srži je bila skrb za otroke iz socialno šibkejših družin.

Pri kolesarjenju so se mu med drugimi, torej nami, dosežkovno popolnoma nepomembnimi rekreativci, pridružili tudi vrhunski športniki Sašo Bertoncelj, Mitja Petkovšek, Rok Klavora, Teja Belak Tjaša Kysselef, Luka Terbovšek, Samo Jeranko, Grega Kališnik, Nejc Žnidarčič, Andraž Jereb, Tim Toplak, Jure Košir, rokometašice Krima, mladinske kolesarke ekipe BTC City Ljubljana, pa z radia Aktual so švicali in iz ekipe Alive Step Up ... Verjetno ne bo težko ugotoviti, kdo naštetih ne sodi v izbrano družbo.

Še eno spoznanjce – je pa tole spinning kolo do trenirajočega bistveno prijaznejše kot trenažer, v katerega vpneš specialko. Ni trenja, ni nevarnosti, da kaj raznese, skratka, bile so jutranje urice, v katerih sta se združila prijetno in koristno.
Za otroke je šlo.