Dežela šinkansena, tradicije in starcev

Tako so mi razlagali premožni znanci s Tajvana, za katere je smučanje na strminah nad Saporom običajna zimska zabava. Za popotnika, ki se po Saporu klati s podzemno železnico, je porcija rakovih klešč, ki se razprejo do metra v širino, za kakšnih 100 evrov na osebo, lahko pa tudi nekajkrat več, predraga avantura. A to ne pomeni, da po deželi vzhajajočega sonca ni mogoče potovati razmeroma poceni in udobno, niti da je hrana najpomembnejša posebnost te nenavadne dežele.

 

Sesti v japonski taksi pomeni peljati se po gosposko. Brezhibno urejen voznik, gospod v obleki in kravati ter z belimi rokavicami, se najprej trikrat prikloni, nato zloži vašo prtljago v prtljažnik in vas nazadnje z obveznimi prikloni povabi na zadnjo klop. Napit­nine ne vzame; tega tam ne poznajo, saj vsakdo opravlja svoje delo skrajno vestno in odgovorno, pa če je še tako neznatno.

Prav tako gosposko se po Japonski vozi v slovitih superhitrih vlakih šinkansen; ti so že postali sestavni del japonske kulture, vsaj toliko kot omen­jeni raki. Sprevodnik se vsakič, ko vstopi v prostoren, čist vagon, globoko prikloni in predstavi. Prav tako globok priklon uprizori, ko na drugi strani izstopa. Ko vlak na končni postaji zavzamejo delavci s krpami, da ga, čeprav je brezmadežno čist, saj potniki za seboj odgovorno pospravijo vse odpadke, vrnejo v brezhibno stanje, se sprevodniku, ki se s pozornim očesom sprehodi med praznimi sedeži, prav tako globoko priklanjajo oni.
 

Prijaznost na obrazu in ljubeznivost v izražanju

Japonska je še vedno dežela statusov. Vsakomur pripada določen položaj ter z njim povezane dolžnosti in pravice. Na podzemni železnici, denimo, nihče razen upravičencev ne sede na sedeže, namenjene starostnikom, nosečnicam in invalidom. Prekršiti status ali konvencijo na Japonskem ni šala; razen za turiste, ki si lahko privoščimo, da nas imajo za nevzgojene, morda celo malo otročje in neodgovorne, kadar prehlajeni kihamo v prenatrpanih prostorih in vsepovsod stresamo svoje viruse.



Japonec ne bo nikoli pokašljeval z roko pred usti, ampak si bo z medicinsko masko zakril usta in nos. Povsod se bo postavil v vrsto, in to tako, da ne bo zaprl prehoda ali pločnika, nikoli ne bo glasen, kaj šele, da bi bili priča kakšnemu prepiru.

»Prijaznost na obrazu in ljubeznivost v izražanju« je celo v angleškem, seveda tudi v japonskem, jeziku oglaševal velik pano pred nekim budističnim samostanom v Kjotu. Res, spoštljivost in prijaznost, pa tudi naklonjena pozornost, ki je je od domačinov deležen zahodni popotnik, se izražajo na prav vsakem koraku povsod po deželi.
 

Spoštljivo do sopotnikov

Sedeži na šinkansenih so izjemno udobni in čeprav je vlak pogosto skoraj poln, imate občutek, da ste na njem popolnoma sami, saj vsi spoštujejo tudi povsod zapisana opozorila, naj z glas­nim govorjenjem ne motijo sopotnikov. Potniki telefonske pogovore opravljajo v medprostorih vagonov, moteče je celo tipkanje in tega se, opazimo, držijo celo običajno glasni kitajski turisti – ti postajajo med kakšnimi 22 milijoni tujih turistov, ki na leto obiščejo Japonsko, največja skupina – in s prsti na ustih opozarjajo drug drugega na spoštljivo tišino.



Ti vlaki, ki s hitrostjo do 320 kilometrov na uro zelo na gosto povezujejo vsa velika mesta štirih glavnih otokov, imajo le eno slabo lastnost, pa še to samo za domačine, namreč, da niso prav poceni. Kar pa ne velja za tujce, če kupimo tako imenovani Japan Rail Pass, pavšalno vozovnico, s katero se je mogoče teden dni prevažati po vseh japonskih želez­nicah za komaj 240 evrov. Ta vozovnica je eden izmed številnih prijemov, s katerimi japonska vlada spodbuja turistično dejavnost, za katere razcvet ima izvrstne danosti. Poleg številnih futurističnih novotarij z avtomatiziranimi in sprogramiranimi hi-tech okolji hkrati s ponekod že patološkim tradicionalizmom premore Japonska predvsem izjem­no pisano in raznoliko naravo.

Ta raznolikost se dramatično izraža na Hokaidu s številnimi še delujočimi vulkani in hkrati obilico snega, ki ga vreme skupaj z mrazom iz Sibirije zanese prek Ohotskega morja.
 

Otok ognja in ledu

Hokaido je s šestimi milijoni prebivalcev tudi najmanj naseljen med štirimi glavnimi otoki arhipelaga. Kljub tej, za 125-milijonsko Japonsko, redki poselitvi je Saporo spodobno velemesto. Večerni vrvež v Susukinu, središču mesta s skoraj dvema milijonoma prebivalcev, je fascinanten, ne pa tudi šokanten kot v kakšnem Tokiu. V območju, zaprtem za avtomobilski promet, so med stotinami trgovinic pomešane majhne restavracije s pestro ponudbo japonske hrane, kot so juhe ramen, suši ali različne morske jedi.



Najbolj tipična morska hrana je, tako je tudi v drugih mestih, ne le na Japonskem, pač pa tudi v sosednjih azijskih državah, na voljo na ribji tržnici. Povsod so veliki akvariji ali bazeni, v katerih gomazijo drugo prek drugega tesno natrpana različna morska bitja. V Saporu so to predvsem raki, večinoma iz Ohotskega morja, nekatere pa pripeljejo celo z daljne Kamčatke. Vse prodajalne morske hrane imajo tudi manjše restavracije, kjer lahko kupci použijejo pravkar skuhanega raka, školjke, ribo ali nežno rožnati lososov kaviar. Med znamenitimi produkti otoka so še koruza, gojeni šparglji in seveda melone. Japonci dobro vedo, katere so prave in najbolj okusne, in kakšne na borzah dosežejo tudi večtisočevrske cene. A to je še malo v primerjavi z izjemnimi primerki kraljevih rakov; eden takšen je bil pred kratkim prodan po rekordni ceni 41 tisoč evrov. Za kilogram.
 

Namesto na suši na čokolado

V primerjavi s temi ekstremnimi cenami je čokolada poceni in Saporo je, po zaslugi družine Išija, ki je po drugi svetovni vojni začela najprej peči biskvite, zdaj po vsej Japonski med drugim znan po svoji čokoladi. Tu turiste namesto na tradicionalne sušije ali sašimije vozijo v tovarno čokolade v parku Široi Koibito. A ne pričakujte tovarne v klasičnem smislu. Družina Išija je poleg velikanske hiše v angleškem tudorskem slogu, v kateri je tudi eden najbolj razkošnih muzejev igrač z vsega sveta, postavila čaroben vrt z bitji iz pravljic, ki jih upravljajo vzvodi in elektronika in se z lahkoto kosa z vsakim Disneylandom.



Japonci vedo, da je čokolada veliko več kot le sladkarija, tako kot so cvetoče češnje zanje veliko več kot le drevesa. In kdor obišče Hokaido spomladi, se skoraj gotovo ustavi v mestecu Hakodate, približno enake velikosti je kot Ljubljana, ki slovi po velikih nasadih češenj. Jeseni je kraj brez tega rožnatega pajčolana bolj siv in pust, a pred restavracijo nasproti železniške postaje je pred izakajo, japonsko restavracijo, ki slovi po dobrem sušiju, vedno dolga vrsta domačinov, ki potrpežljivo čakajo na prosto mizo.

Nedaleč proč je 54-kilometrski, najdaljši podvodni železniški predor na svetu, ki povezuje Hokaido z osrednjim japonskim otokom Honšu. Šinkansen skozenj zdrvi kot blisk s povprečno hitrostjo 260 kilometrov na uro, in šele ko skozi okna uzrete vse pogostejša in vse večja naselja, ugotovite, da ste na Honšuju. In ta je, kot največji in s 104 milijoni prebivalcev najgosteje naseljen japonski otok, čisto druga pesem od goratega Hokaida.
 

V vasi samurajev

Skoraj tretjina te človeške mase prebiva na širšem območju Tokia, ki ima eno najgostejših poselitev na svetu. Ima pa tudi učinkovit metro s 179 postajami, ki je izjemno pregleden in logičen celo za tujca. To postane človeku dragoceno šele, ko se denimo izgubi v še nekajkrat večjem podzemnem labirintu korejskega Seula. A tudi Tokio ni od muh in turista nehote posrka za vsaj teden dni, preden ga izpljune v kakšen Kjoto ali Osako.



Predvsem je v Tokiu na dosegu metroja vse, kar si turist predstavlja, da je Japonska. Ni se mu treba denimo izgub­ljati po podeželju, da si ogleda dediščino samurajev, budistične templje, zenovske vrtove hkrati s tradicionalnimi in sodobnimi trgovskimi centri ter vseprisot­nimi okrepčevalnicami. Ker vsega tega človek ne ve, preden ne vidi, izstopi iz šinkansena »sredi ničesar« v malem Kakunodateju, kjer so pred 300 leti živeli sami samuraji. Kakunodate je tako majhna vasica, da ima poleg železniške postaje le pošto in eno samo okrepčevalnico z ramenom. A ker kraj opevajo vsi mogoči turistični vodniki, med drugim zaradi češnjevih dreves, se v njem tudi jeseni ustavlja na stotine turistov, da vidijo samurajsko ulico z ducatom tradicionalnih lesenih hiš, v kateri še živijo potomci nekdanjih bojevnikov in poznejših cesarskih uradnikov.
 

Stari še vedno delajo

V veži hiše klana Išiguro se moramo sezuti, takšna je navada povsod na Japonskem in velja tudi za svetišča, ter seveda kupiti vstopnico. Mladenič, potomec klana, tujcem s pomočjo nekaj angleških izrazov in rok bliskovito razkaže v muzej konzervirano bivališče prednikov, dominirajo predvsem razstav­ljeni ženski kimoni in, seveda, moška samurajska oprema z oklepom, šlemom ter z eno samo katano in bodalom vazikašijem, medtem ko njegov ostareli oče prešteva denar in sprejema domačine. Skoraj identična slika se ponovi tudi drugod, nekatera samurajska bivališča pa so preurejena v prodajalne spominkov. Med dežjem, ki se po japonsko počasi in vztrajno zliva z neba, se pretikajo mladeniči z rikšami, ki za nekaj drobiža vozijo evropske in kitajske turiste sem ter tja po ulici, medtem ko starejši posedajo v trgovinicah in med čakanjem na stranke krasijo spominke.



Ročna obrt je na Japonskem izjemno cenjena in tudi izjemno kakovostna. Z njo se ne ukvarjajo le starejši, so pa v veliki večini, kar za državo z največ­jim deležem starega prebivalstva na svetu – 27 odstotkov je starejših od 65 let – ni nič nenavadnega. Stari ljudje, ki opravljajo vsa mogoča dela, so prva posebnost, ki jo opazite, ko pristanete na Japonskem. Skoraj vsi pomožni urad­niki, ki potnikom jemljejo prste odtise in fotografirajo očesne šarenice, imajo krepko čez 60 let. Prav tako je z osebjem na parkiriščih, z urejevalci prometa na ulicah, taksisti ali v velikih trgovskih centrih. Ljudje, ki bi po naših standardih že zdavnaj sodili za zapeček, še vedno delajo v lekarnah, pometajo hotelske lobije in celo strežejo gostom v kakšnih manjših kavarnah.
 

Delali bi do smrti

V državi s povprečno starostjo 45 let je to pravzaprav nujno. V zadnjih šestih letih se je zaradi upadanja prebivalstva delovna sila skrčila za 4,5 milijona in Japonci so jo nadomestili z zaposlovanjem žensk, predvsem pa starejših prebivalcev, katerih delež je v skupni delovni sili že 12-odstoten. Vlada se pripravlja tudi na uvoz delovne sile iz tujine, je letos napovedal premier Šinzo Abe, a vsega skupaj le 345 tisoč delavcev. Zagotovo med njimi ne bo temnopoltih, ker tudi zdaj ni videti nobenega in jih Japonci, takšen je vtis, ne marajo. Prav tako niso navdušeni nad Kitajci in Južnimi Korejci, s katerimi so prav zdaj v srditi trgovinski vojni. Prikriti rasizem se zdi še ena tipična značilnost države, katere prebivalci se v 98 odstotkih prištevajo med Japonce.



Če ne bi bilo med upokojenimi prebivalci, kot je spomladi poročal The Japan Times, kar 42 odstotkov takšnih, ki so pripravljeni delati še tudi po upokojitvi – in to, vse dokler bodo zmogli –, bi se gospodarstvo države hitro znašlo v škripcih. Zanimivo je, da želje po delu pri starejših ne zmanjšajo niti izjemno slabi zaslužki. Ti se jim namreč po upokojitvi, pa čeprav ostanejo na istih delovnih mestih, zmanjšajo kar za polovico ali celo več, ker so plačani po dejanskem učinku, ne pa tako kot prej, ko so bili del plačnega sistema, ki temelji na seniorskem principu in zvestobi podjetju.

Zanimivo, da je tudi med tujimi turisti, ki jih srečujete po hotelih, na postajah in pri znamenitostih, zelo malo mladih. Morda mislijo, da je Japonska zanje predraga, čeprav ni tako. Če se izog­nemo ekstremom, je lahko spodobno popotovanje po Japonski skoraj primerljivo z našimi cenami, kakovost storitev pa je na višji ravni.
 

Najbolj oblegano križišče na svetu

Če kje, potem lahko mlade srečate v tokijski četrti Šibuja. Tam jih je v vsakem trenutku dneva na tisoče. Zdi se, da je to edini kraj na Japonskem, kjer ima odštekana moda prednost pred tradicionalnimi kimoni, in ko nepripravljeni izstopite iz istoimenske podzemne postaje, udari v vas ogromna človeška masa in vas dobesedno utopi. Stopili ste na menda najbolj gomazeče in z neonskimi lučmi ter tv-monitorji najbolj zasičeno križišče v tem delu vesolja, in preden vas množica odnese v eno izmed ulic s trendovskimi trgovinami, restavracijami in nočnimi lokali, s kotičkom očesa lahko ugledate steno, na katero so domačini vklesali zgodbo o najbolj znanem psu na svetu, Hačiku.



V 30. letih prejšnjega stoletja, ko še ni bilo takšnega kaosa, je prijazen pes pasme akita vsako jutro pospremil svojega gospodarja, profesorja na tokijski univerzi, na delo in ga popoldne tam pričakal, ko se je vračal z dela. Nekega dne se lastnik ni več vrnil, ker ga je v službi zadela možganska kap in je umrl. Hačiko pa se je devet let, vse do svoje smrti, vsako popoldne vračal na postajo in čakal na vlak, ki bi mu vrnil gospodarja. Po zgodbi so posneli film z Richardom Gerom v glavni vlogi, nočne luči Šibuje pa so bile tudi prizorišče kultnega filma Iztrebljevalec (Blade Runner).

Na drugo stran mesta vodi pot proti Asakusi, kjer sta zelo blizu skupaj najsodobnejši in še vedno drugi najvišji stolp na svetu, tokijski Skytree, in najstarejše budistično svetišče v mestu. Vmes so številna stara mestna jedra s tradicionalnimi pubi, starimi trgovinami in zenov­skimi vrtovi, pa tudi nekaj velikanskih postaj metroja, takšna je denimu Sinjuku, v katerih se zlahka izgubite za pol dneva. Tempelj Senso-ji ima korenine v letu 628, ko sta ribiča v reki Sumida našla kipec bodisatve. Okrog njega je v naslednjih stoletjih zraslo duhovno središče s številnimi svetišči, ki ga obišče 30 milijonov ljudi na leto, med drugimi se je pod največjim lampijonom na svetu ob obisku cesarja pred nekaj tedni slikal tudi slovenski predsednik Borut Pahor.
 

Slabe prerokbe zavržejo

Gneča je sredi dopoldneva nepopisna, trgovina s kadili in spominki cveti, prav tako gredo v promet oraklji na papirčkih, ki jih obiskovalci za majhen denar lahko potegnejo iz posebnih kovinskih tulcev ali škatel, za podrobnejše preiskave usode so tam tudi za to specializirani menihi. Dobre prerokbe spravijo v žep, slabe pa zavežejo na vrvi v za to postavljene regale, kjer bodo izgubile svojo moč. Papirčke vlečejo na svetlo z nasmehom, a jih jemljejo presneto resno. Povsem enaka podoba je tudi v šintoističnih svetiščih, v katerih se prebivalstvo namesto Budi ali poleg njega priklanja še silam narave in to počne, tako kot vse, kar je v zvezi s tradicijo, sila resno.

Bolj kot Tokio je pravi naslov za občudovanje te tradicije nekdanja prestolnica Kjoto, kjer stojijo eni najlepših templjev in se jih druga svetovna vojna ni dotaknila.
Tokijski Senso-ji pa so morali po bombardiranju letu 1945 precej obnoviti, marsikateri kip Bude, ki so razmeščeni po prostornem tipičnem japonskem vrtu s potokom, slapovi, mostički in krapi v vodi, je bil postavljen na novo. Le spokojnost na njihovih obrazih je stara že tisočletja – tako kot želja teh ljudi, da bi znali vsakič znova mirno prenesti udarce usode.