Dežela sadja, mitov in prijaznih ljudi

Kot nalašč za družinski vikend izlet v naravi, na katerega smo se tudi tokrat odpravili z našim testnim mercedesom razreda B. Sadje, predvsem jabolka in češplje, je prvo, na kar marsikdo pomisli ob omembi Brkinov. A to še zdaleč ni vse, kar ponuja razgibana pokrajina, ujeta med dolino reke Reke na severu, Snežnik na vzhodu in gozdnato kraško Čičarijo na jugu. Brkine še najbolj zaznamujejo flišna tla in posebno podnebje na prehodu med celinskim in sredozemskim. Kraji zaradi svoje odmaknjenosti delujejo zasanjano, brkinsko življenje pa upočasnjeno.

Kulinarika, miti in legende

Raziskovanja Brkinov se lahko lotimo z več koncev, a če prihajamo iz glavnega mesta, je morda še najbolje primorsko avtocesto zapustiti pri Divači in se usmeriti proti Rodiku, ki leži na skrajnem zahodnem delu Brkinov. Vas bi lahko mirno poimenovali tudi kulinarično središče Brkinov, saj tu najdemo na kupu kar štiri restavracije, med katerimi se ena lahko pohvali z Michelinovim priznanjem.



Sicer pa so Brkini, kot smo že uvodoma zapisali, od nekdaj najbolj poznani po sadju. Nekoč so jabolka iz tukajšnjih sadovnjakov uživali tudi na cesarskem dvoru na Dunaju, znamenita vladarica Marija Terezija pa je kakovost brkinskega sadja nagradila celo s posebnim zlatim priznanjem. Danes ob Brkinski sadni cesti najdemo številne pridelovalce.

Mnogi med njimi znajo po tradicionalnih receptih pripraviti sloviti slivovec, žganje iz sliv, in druge vrste sadnih žganj, v zadnjih letih pa se predvsem mlajša generacija brkinskih sadjarjev spogleduje s kuho džina. Na kmetijah vam z veseljem ponudijo tudi odličen jabolčni sok, jabolčni kis in suho sadje. Obilje sadja je v Brkinih zaznamovalo tudi tradicionalne lokalne jedi. Najbolj poznani so češpovi njoki, sladki cmoki iz krompirjevega testa.



Rodik pa ne slovi le po kulinariki, tu je tudi izhodišče v svet, kjer je vse drugače. Govorimo o Mitskem parku, edinstveni čezmejni mitski krajini krajev Rodik (Hrpelje - Kozina, Slovenija) in Trebišća (Mošćenička Draga, Hrvaška), mesta praslovanskih in slovanskih verovanj in pripovednega izročila.

V mitski krajini je materializirano ljudsko ustno izročilo, s katerim so si ljudje osmišljali svoj prostor in vlogo v svetu. V teh izročilih se odražajo nekdanje doživljanje sveta, razlage izvorov sebe in svoje skupnosti, nastanek sveta, živ­ljenjskega okolja, živih bitij, življenja in smrti. Izhodišči za spoznavanje starodavnih tradicij in obisk mitske krajine, označene s kamnitimi oznakami, sta centra za obiskovalce – eden je v Rodiku, drugi na Hrvaškem, v Trebišćih.



Kot pravi predstavnica Mitskega parka Valerija Pučko, ki nas je pospremila na našem raziskovanju Brkinov, velja obis­kati obe mesti, saj v Trebišćih domuje nebeški bog groma Perun, medtem ko lahko v Rodiku najdete praslovansko boginjo Babo (Mokoš). Njuna ljubezen povezuje Mitski park v edinstveno doživetje kulture in narave.

Mitski park nas z dvanajst mitskofolklornimi točkami ponese v svet naših prednikov, k mitski babi, kultnemu kačonu, šembilji – kot hudiču na gorečem vozu, k ajdom, enigmatičnim mestom vstopa v svet mrtvih skozi jame in »mrtva počivala« in do krščanskih oblikovalcev krajine.

Na izbiro sta dve poti, primerni tudi za otroke: med drevesi po zgornjem Lintverjevem krogu (dve uri in pol, 6,5 kilomet­ra) po flišnem brkinskem grebenu ali po spodnjem Babinem krogu (tri ure, 8,5 kilometra) po trdih kraških tleh na apnenčastem delu, kjer se krasno pelje tudi s kolesom. Sledite zemljevidu in oznakam rdeče in sive barve. Kamniti označevalec pa vas bo opozoril na novo točko, in ko prestopite kamniti prag, vstopite v mitski svet.



Ob pripovedi na aplikaciji poiščite edinstveno izklesane skulpture z motivom pripovednega izročila na tisti točki. Tam rešimo uganko in rešitve nas na koncu pripeljejo do babe v Interaktivnem centru v Rodiku. Ko rešimo uganko, se lahko tudi fotografiramo in posnetek objavimo na družbenih omrežjih s ključnikom #mitskiparkrodik. »Najbolj izvirni motivi bodo nagrajeni,« pravijo v Mitskem parku. Seveda na pohod ne pozabimo vzeti nahrbtnika s pijačo in jedačo.

Najvišja točka

Nas je čas preganjal, zato smo obiskali le točko ali dve in nato nadaljevali proti Artvižam, ki veljajo z 817 metri nadmorske višine za najvišjo točko Brkinov, od koder se odprejo prelepi razgledi na okoliško pokrajino. Na najvišji točki stoji cerkvica sv. Socerba, ob kateri v zadnjem času organizirajo različne prireditve. Sama cerkvica je potrebna obnove, zato je vstop vanjo prepovedan.



Sicer pa so Brkini kot ustvarjeni za pohodništvo in kolesarjenje. Številne lokalne ceste, po katerih se lahko podate tudi v gozdnato Čičarijo, so odlična izbira za vse, ki radi kolesarite po manj prometnih cestah in uživate v pristni naravi. Na kolesarski karti je zarisanih kar 15 poti, od tistih, primernih za vse kolesarje, do tistih, ki zahtevajo veliko več kondicije. Slikovite cerkvice na gričih in stare vasi ob poteh kar vabijo k postanku in spoznavanju lokalnih zgodb.

Potepanje po Brkinih smo nadaljevali v Tatrah, brkinski vasici, ki ima takšno ime kot slovaško gorovje. Ustavili smo se na ekološki kmetiji Mahne, ki je daleč naokoli znana predvsem po sirih. Napovedanim skupinam pripravijo ogled sirarne in degustacijo sira. Kmetija se sicer ukvarja še s sadjarstvom ter žagarstvom in prodajo lesa, a kot nam je ob kozarcu domačega jabolčnika povedala gospodarica, bo letošnji pridelek sadja zelo majhen.

Grajski duhovi in skrivnostna jama

Z brkinskih vrhov smo se spustili v dolino reke Reke, v Prem, kjer na vzpetini stoji istoimenski grad, katerega zgodovina sega v začetek 11. stoletja. Zdaj je obnovljen v slogu, ki ga je vanj vnesel zadnji lastnik, tržaški zdravnik Bruno Zucculin, ki ga je leta 1927 kupil kot razvalino in si tu uredil poletno rezidenco. Obnovil ga je po načrtih slikarja Maria Lannesa.



Ob vhodu v pritlični prostor pod kapelo je Zuccolin dal vzidati več kamnitih fragmentov grbovnih plošč in sklepnikov, ki izdajajo beneško poreklo, s starejšo zgodovino gradu pa nimajo nič skupnega. Takrat so najbrž v zidec arkadne lože v nadstropju vzidali tudi dve kakovostni konzoli v obliki poznorenesančnih herm, ki sta prav tako prineseni z območja nekdanje Beneške republike. Grad Prem je bil v zdravnikovi lasti do nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Med letoma 1970 in 2008 so na njem potekala večja obnovitvena dela, saj je v povojnem obdobju spet močno propadel.

Grad Prem lahko obiščemo od pomladi do jeseni. Septembra in oktobra je med tednom odprt od 10. do 15. ure, med vikendi in prazniki pa od 10. do 18. ure. Za lažji ogled so ga opremili s posebnimi QR-kodami, ki jih poskeniramo in tako izvemo več o samem gradu, njegovi zgodovini in razstavljenih predmetih.



Turistično ponudbo so nedavno obogatili z Grajskim pobegom. V napeti pustolovski igri obiskovalci ob reševanju zabavnih nalog odkrivajo resnično grajsko zgodovino in spoznavajo kulturno dediščino. Igra je primerna za manjše skupine vseh starosti, družine, družbe prijateljev ali sodelavcev.

Po raziskovanju gradu smo si privoščili pozno kosilo na eni od bližnjih turističnih kmetij. Obed smo zaokrožili z jabolčnim zavitkom in jo nato mahnili nazaj proti izhodišču, Rodiku. Spotoma smo naredili še postanek pri prav posebni jami, jami Dimnice v bližini vasi Slivje in Markovščina, ob cesti Kozina–Reka.

Tam sta dve okoli 40 metrov globoki brezni, povezani z rovom. Hladen zrak, ki pozimi vstopa v eno od brezen, na drugi strani iztiska toplejši jamski zrak in tako nastaja značilna meglica, ki spominja na steber dima. Po tem pojavu je jama dobila ime. Gre za okoli osem kilometrov dolgo in 180 metrov globoko pretočno jamo z rovi v dveh nadstropjih. Zgornji so suhi, polni lepih kapnikov in so po njih urejene turistične poti.



Po spodnjih se pretaka ponikli potok, ki se steka v izvir Rižane. Jama in njena okolica sta prava zakladnica značilnih kraških pojavov. Obiskovalce najbolj navdušijo kap­niške tvorbe, ki bi se lahko uvrščale v Guinnessovo knjigo rekordov. Obisk je mogoč vsako nedeljo ob 15.30, za druge dni pa se velja obrniti na lokalno jamarsko društvo.

Naše potepanje po Brkinih, ki še zdaleč ni odkrilo vsega, kar ti kraji ponujajo, zaokrožimo s škoromati, ki veljajo za najstarejše tovrstne maske v Evropi. Slikovita in zelo barvita oprava tradicio­nalnih pustnih likov je prava paša za oči, njihovo preganjanje zime pa nepozabno doživetje in še en dokaz več, da so Brkini zanimiva destinacija vse leto. Ne nazadnje pa smo tu od morja oddaljeni samo približno 20 minut vožnje z avtomobilom.