Desničarski bog se manifestira v programskem svetu

Pogovori s komiki so po navadi resni, Sašo Hribar, radijski voditelj, novinar ter predvsem oče satirične oddaje kristusovskih let Radio Ga Ga, ni izjema. Več kot tri desetletja dela od doma, v večni karanteni je obremenjujočim materialističnim postulatom slave, oblasti, denarja, moči in vpliva nasproti postavil čast, ugled, ponos, dostojanstvo in poštenje. Dolgoletni programski svetnik na RTV Slovenija razmere na nacionalki primerja s porušenim Berlinom leta 1945, upajoč na vstajenje iz pepela, iz razmer, ki nikoli niso bile bolj bedne. Dogajanje na sejah programskega sveta je vredno najbizarnejših uprizoritev, tam vlada lojalnost, absolutno obratno sorazmerna s sposobnostjo, kjer je vse odločeno vnaprej. Svobodo Hribar živi med dolgimi pohodi, ljubi makadam, stik z vero pa je v mladih letih izgubil v samostanu Pleterje, kjer bojda opravilno tako nesposobnega človeka še niso srečali. Se je pa kot mladenič srečeval s sekularnimi, tudi grosupeljskim bogom.

Naključje je hotelo, da sva zadnji dve desetletji oba pritepenca na istem delu planeta, do kraja srečanja, nekoč smo mu rekli grosupeljski motel, do pred časom imenovan Kongo, zdaj, vsaj tako je bilo še v sredo, Admiral, sva imela eden sedem, drugi enkrat več minut vožnje. Sam motel pomnim predvsem po opozorilih staršev, da se v takih obcestnih zgradbah dogajajo nečednosti, sogovornik pa je natakarici takoj povedal, da je bil ob motelu nekoč bazen, on pa že zjutraj sila veseli bademajster. Ampak eno so spomini, drugo sedanjost in, sva ugotovila, vse krajša prihodnost. In sva se je lotila.

Preberite še:

Sašo Hribar za uvod v Komedijo pod zvezdami

Zaradi klovna na sodišče

Sašo Hribar: V karanteni živim že približno 40 let

 

Ustavno sodišče je z rezultatom pet proti tri sprejelo zadržanje novele zakona o RTV Slovenija. Kako ste sprejeli to dejstvo?

Odločitev je bila pričakovana, to smo vedeli, govorilo se je, da na nekoga pritiskajo in so dobro pritisnili, pa ne bom povedal, na koga.

Glede na znane rezultate se zdi, da je bila odločitev izrazito politična.

Čisto politična.

 

Rad bi, da se ga s Petrom Gregorčičem nekoč nažreva do nezavesti, ker bi si želel prodreti v njegovo dušo.

Hkrati je izrazila spolno razliko, na eni strani sodnice, na drugi sodniki.

O spolni razliki nisem razmišljal, bolj o tem, kakšne glorije z desnice je bilo deležno ustavno sodišče, še preden je bila odločitev javno znana.

Kdo je pritiskal na ustavne sodnike?

Ja, desnica. A da je vse skupaj prišlo na ustavno sodišče, je posledica tega, da je programski svet RTV, odkar ga vodi Peter Gregorčič, diskurz o dogajanju na RTVS spremenil v pravni jezik z različnimi mnenji, ki imajo na voljo svoje pravne svetovalce. Trije v programskem svetu smo popolnoma drugače usmerjeni kot ostali, smo profesionalci. Vseh ostalih 26 je amaterjev.

Kar zadeva medij.

Tako. Glede na to, da se je Slavko Kmetič izdal in povedal, da se njihovih 21 svetnikov vse zmeni že en dan prej in so seje programskega sveta le formalnost, je bilo vse skupaj najbolj izraženo s tem, ko nam je predsednik sveta cinično rekel, da itak nimamo drugega kot besedo. Malo vas je tistih, ki ste tukaj zaposleni, zato vam dam veliko možnosti, da govorite, je bilo rečeno. Larifari, govorite, kar hočete, vse je odločeno vnaprej.

Zadeve so postale tako bizarne, da sem se sam začel bizarno obnašati. Delam ponižujoče, ekscesne stvari, a kljub temu vedno dobim feedback. Naredim provokacijo, ker jih ne prenašam, recimo, gremo koitirat na mize ... In potem mi zaupajo svoje tovrstne izkušnje.

To je konkretnost, kaj pa pravni jezik?

To je jezik, s katerim te lahko po določenih točkah, členih, glede na člen, ki se nanaša na člen, glede na okoliščine, v katerih si postavil vprašanje ... vedno onemogočijo, da karkoli rečeš.

 

V kratkem bom star 63 let, pa še zmeraj sanjam, da se povrnejo časi, ko sem v to hišo prišel in so zanjo nekateri živeli.

Kaj posledično pomeni odločitev ustavnega sodišča?

Nastala je pravna praznina, bo sedanje vodstvo RTVS vedrilo še naprej ali ne, zdaj je čas za zunanje svetovalce, pravne službe, ki bodo razpravljale, ali smo stari svetniki še verodostojni ... Novi svet zavoda bo konstituiran, pojavilo se bo vprašanje, kaj je vedejevstvo generalnega direktorja, kaj lahko določa, česa ne, pa njegov odnos z direktorjem. Pravna mnenja so vedno v korist naročnika, recimo, da vršilec dolžnosti lahko počne isto kot generalni direktor.

Kje ste ta čas vi?

Sem še član starega programskega sveta, kot predstavnik zaposlenih kulturnoumetniškega segmenta kandidiram tudi za novi svet.

V novem svetu zavoda bodo imeli zaposleni ...

Šest predstavnikov. Če se vrneva na odločitev ustavnega sodišča, jemljem jo kot razmere v Berlinu leta 1945. Mesto so zbombardirali do konca, a je v kratkem spet postalo eno najlepših. Kar se zdaj dogaja na RTVS, mi zbuja spomine in daje upanje, da se dvignemo in zgradimo nekaj novega, to je največja priložnost za RTVS v zgodovini. Tako razsuti, nemotivirani, nismo bili še nikoli.

Kaj vam povzroča najhujše bolečine, ideologija, nestrokovnost?

Nestrokovnost. Saj veva oba, tudi v preteklosti se v tej bajti niso dogajale lepe stvari.

Ideološke nevtralnosti ni bilo nikoli, Janez Kocijančič na čelu programskega sveta ...

Nikoli, nikoli je ni bilo. Tisti, ki je imel politično moč, škarje ...

Si je urezal hlače.

Drži. A tako močne ločnice med lastno osebnostjo, lastnim videnjem, ideologijo, metafiziko ... V trenutku je novo vodstvo to institucijo označilo kot nadaljevanje enoumja, ostankov preteklosti.

Česar očiščevalci naj bi bili.

Ja. In največja bizarnost, možakar v novem vodstvu je imel nekoč partijsko izkaznico, večina ljudi v informativnem programu, ne nazadnje zaradi staršev, starih staršev, pa ima zakramente. In nekdo, ki ima partijsko izkaznico, nekoga, ki ima zakramente, ki je bil celo ministrant, obtoži partijske kontinuitete.

Torej ne gre samo za ideologijo?

Ne, gre za vprašanje ločitve, si ali nisi na naši strani.

Če ne gre za ideologijo, gre mar za običajno zlobo?

Temu rečem genom. Antropologi bi morali začeti razmišljati, da človek ni en. Že Ježek je rekel, da človek ni en, človeka sta dva.

Razcep znotraj posameznika?

Ne, znotraj civilizacije. Ljudje z najvišjo stopnjo lojalnosti niso kompleksni, potrebujejo voditelja in enostavnost informacij. Včasih meščani, ki so se vračali na vas, niso hoteli naravnost govoriti o razliki med ruralnostjo in urbanostjo, ampak da na vasi živijo preprosti ljudje. Hoteli so reči ne najbolj bistri, a zadevo so omilili in dodali, da so pa srčno zelo dobri.

So po vašem mnenju v programskem svetu zelo preprosti ljudje?

In dobri ljudje, v njihovih očeh. A če bi govorili o ideologiji, levici, desnici, kako je mogoče, da sta na RTVS SDS in SD sodelovali z roko v roki? Na eni strani imaš tigra, na drugi leva. Ko je plena dovolj, si ga razdelita. Ko plena ni več, se gledata kot dve nasprotujoči si kategoriji.

Nastopi najprimitvnejši, goli interes?

Tako je. Ko je pred leti na vrh RTVS prišla gospa, ki je veljala za totalno levičarko, jo je desnica v celoti volila. Torej, deli in vladaj. Sprega med SD in SDS je bila neizmerna.

Če se vrnem v 60., 70., 80. leta prejšnjega stoletja, ko je partija ustanavljala mladinske klube, tedaj smo vedeli, da je na eni strani partija, na drugi Cerkev, ampak o tem nismo razpravljali. Klube je partija ustanavljala, da je videla, kaj mejni ljudje, ki so lahko nevarni režimu, delajo. Dopuščali so tematske večere, pa da se je kadila trava ... Šef mladih partijcev v Grosuplju je bil Janez.

Misliva istega?

Gotovo. Mladim partijcem ni bilo jasno, kaj se dogaja, protestna pesem Boba Dylana, Joan Baez, v klub so prišli otroci z Magdalenske gore, kjer so imeli hipači komuno, pojavljale so se različne verske skupnosti, recimo harekrišnovci, govorili smo o filozofiji hinduizma, budizma. Župnik se je spraševal, kaj se vendar gremo, in spoznal sem, da sta bila partija in Cerkev, oba totalitarna, enoumna sistema, zelo povezana. Ideologija totalitarizma ene in druge strani je bila na nasprotnem bregu z nami, ki smo bili uganka za vse.

Vsestransko nadzorovano življenje torej.

Bil sem nadzorovan, govoril sem proti komunizmu, bil kantavtor, ena pesem je šla takole: Milo prosil sem boga, da sprejet bi bil v Zeka, mi prošnja žal uspela ni, fant, si še premlad, zato morda drugič, ko starejši boš ... Na policiji so me zasliševali celo noč. Prepovedali so mi, mladi komunisti, nastopati v grosupeljski občini, v drugih pa sem bil premalo poznan. Nadzorovali so me mladi miličniki, 18-letniki, ki so hoteli žurirati in jim je bilo v mladinskem klubu ful prijetno.

Torej ima vaša zavest o tem, da med ideologijami ni razlik, že dolgo brado?

Ja, naj se vrnem k programskemu svetu, k izvirnemu grehu, pomenu lojalnosti. Zakaj so izbrani lojalni ljudje, obratno sorazmerni z njihovo sposobnostjo? Kaže, da je človekov genom takšen, da manj ko si sposoben, bolj si lojalen.

Lojalnost pomeni, da je v tvojem imenu sposoben nekdo drug.

Ugotovil sem, da sta si zelo blizu filozofija religije in individualizma. Levice ne jemljem kot ideologijo, gre za sindrom individualizma. Skozi zgodovino so vsi levičarji delovali na individualen način.

Ste izrazito politično opredeljeni?

Ne, ne. Živim na obratni strani. Če navežem na prejšnjo misel, desnica je pa religija, kjer imajo onstran singularnosti svojega boga. In imajo ga tukaj. Tu ni samo papež, ampak imamo, če gre za sekularno družbo, v političnem smislu, še enega boga. V Sloveniji je desničarski bog Janez Janša, kar se zelo lepo manifestira v programskem svetu. Kjer se lojalni kadri ne zavedajo svoje nesposobnosti, se pa svoje moči. In na tej točki mi je čisto vseeno, ali gre za janšizem ali kak drug -izem, če televizija cveti, če je polje ustvarjalnosti nedotaknjeno, če jo lahko izraziš – a ne, ne moreš je, če nisi njihov. Saj tudi v prejšnjih časih ni bilo dosti drugače, bilo pa je bolj svobodno. Čeprav so te, polnega idej, ravno tako odjebali.

Zdaj pa?

Zdaj pa je prišlo do izraza lakajstvo. Vedel sem, da se bodo najprej lotili informativnega programa, nisem si predstavljal, da bodo tako zanemarili ostale segmente. Za določene projekte, prenovo druge TV-mreže, so ad hoc nastavili ljudi. Valentinu Arehu se je iz oči videlo, da nima pojma, ponudil sem mu stavo, kosilo pri Ani Roš z vsemi hodi in pijačo, da projekt ne bo uspel. In priznal mi je, da zadeve verjetno res ne bo mogel speljati. Novačili so ljudi, luštne punce, ki niso vedele, kdo je Janez Janša, kaj programski svet, samo željo so imeli mladi delati. In ko na programskem svetu opozoriš na te bizarnosti, te vprašajo, če je morda kaj narobe. Sprašujem se, kdo stoji za njimi, Janša, Branko Grims, ki je napisal prejšnji zakon o RTVS. In ugotovim, da nihče, da taki so.

Napovedovali so velike spremembe, načrte ...

Naredili so nestrokovno erotizacijo programa, vanj vlagali enormna sredstva, in ko so ugotovili, da ne gre, so šli v jumbo plakate z napovedmi, kdaj se bodo novosti začele, ki pa se seveda niso. Česarkoli so se lotili, se je spremenilo v sranje.

Je Kolodvorska 2 do 4 kot Berlin leta 1945 utopija?

Kolodvorska je zdaj utopija in distopija hkrati. Distopična scena iz najbolj konservativnega dela življa, desnice. RTVS in politika, ne samo zdaj, tudi prej, samo z drugim predznakom – ta scalina, srednji menedžment, ljudje, ki so bili blizu vodstva, so s svojimi plačilnimi razredi še vedno skriti pred sosedi na erteveju. Ogromno jih je, so radioaktivni odpadki, največji strup za našo hišo, ker takoj, ko se pojavi najmanjša možnost, da spet pridejo na oblast, spet zasijejo, sevajo. In če se bodo taki ljudje spet vrnili, ne bo novega Berlina, Dresdna, Hamburga, zadeva se bo porušila. Priti morajo novi ljudje, z odgovornostjo.

Ampak kdo so ti novi ljudje, ljudje tretje vrste?

Ustanovil sem komisijo v svetu delavcev, zbralo se nas je šest, sedem, pod maksimo ustvarjalnost, propulzivnost, inovativnost in ekskluzivnost. Delali bomo nekaj, česar drugi ne delajo, nekaj, kar bo pripomoglo k revitalizaciji blagovne znamke RTV Slovenija. Delali ali izbrali bomo ljudi, ki bodo ustvarjali projekte iz čistega entuziazma. In jih nagradili. Če bomo dobili priložnost, bomo prevzeli tudi odgovornost. Nekateri me že sprašujejo, zakaj ste se pa ravno vi zbrali ... Pa saj se nam lahko pridružijo, na programskem svetu vpijem, da nekaj takega potrebujemo. V vsaki uspešni firmi vlagajo v razvoj, mi tega nimamo.

Ljudje, ki bodo prišli na ruševine RTVS, bodo morali prevzeti odgovornost, ne bodo več papirnati šefi. In že poslušam, da ne bo nobene odgovornosti, da se nič ne bo zgodilo ...

Ni, z vašega vidika, za to že malo pozno?

V kratkem bom star 63 let, pa še zmeraj sanjam, da se povrnejo časi, ko sem v to hišo prišel in so zanjo nekateri živeli. Ne bom pozabil svoje šefinje Nataše Dolenc, ki me je ob štirih zjutraj klicala, da sem narobe govoril. Simona Juvan, Janez Dolinar, to so ljudje, ki so zasebno življenje podredili službi.

Vi ste radijec. Tam imate mir. Je to okej?

Še pod prejšnjim programskim svetom je nekoč nekdo dvignil roko, se predstavil kot direktor radia Miha Lampreht in obljubil, da ne bo več govoril ... Odločevalci imajo občutek, da je radio popolnoma nepomembna institucija. Predvsem pa je zdajšnje vodstvo prepričano, da imajo vse radijske oddaje zanemarljivo odmevnost. Za radio velja, da je daleč od oči, daleč od srca.

Od oči in srca zdajšnjega vodstva?

Andrej Grah Whatmough še ni prišel k nam. Ni srčnih bolečin, ni travm, pravzaprav zanje ne obstajamo. Programski svet je kot meteorit, ki pade na Jukatan 60 milijonov let nazaj, radio je pa Luna, na katero padec ne vpliva.

Je vaš Radio Ga Ga kdaj na tnalu?

Nikoli. Zdaj ima 33 let, v TV-dokumentarcu ob tridesetletnici pa mene ni. Pozabili so name, a se nisem sekiral.

Kje se počutite bolj ekscesno, na seji programskega sveta ali med oddajo Radio Ga Ga v živo?

Na programskem svetu.

Ker so tam boljši imitatorji?

Ker je tam ogromno znanja, védenja z različnih, neprogramskih vidikov, ki se implicirajo v neznanje programskega segmenta. Največja uganka je zame Peter Gregorčič, izjemen intelektualec, pragmatik, zavezan aksiomom, definicijam, izrekom, njemu je popolnoma jasno, da je treba vse zadeve dokazati. Tu pa uporablja izključno pravna mnenja, zaplete, nobene rešitve še ni dal. Kako lahko fizik, ki je vse življenje iskal rešitev, išče zgolj zaplet? Rad bi, da se ga nekoč nažreva do nezavesti, ker bi si želel prodreti v njegovo dušo.

Radi besedujete, tako ali drugače, torej so seje programskega sveta za vas idealne, ko imate besed, kolikor hočete.

Ja, seje so velikokrat inspiracija za Radio Ga Ga, boljšega si ne bi mogel želeti.

Kako se novinarji, reciva temu z nasprotnih bregov, različnega genoma, vedete, ko se srečate ne hodnikih?

Jaz delam od doma, na hodnikih RTVS pa mislim, da različno misleči ne komunicirajo. Gre za informativni program, kjer je točno določeno, kdo je lakaj, kdo je nastavljen na osnovi lojalnosti, in kdo so tisti od prej, tisti, ki imajo občutek, da vedo, kaj informativni program je, in da so to oni.

Napetost v hiši ne pojenja.

Kako se bo vse razrešilo, ne vem, če bo feniks vstal iz pepela, se bodo zadeve zgladile, če se bo gledanost primerjala z gledljivostjo. Monty Python ni imel niti procenta gledanosti, a so o njih govorili vsi, imeli so veliko odmevnost. Lahko imaš pa harmonikarja na lojtri, gledanost bo velika, odmevnost nikakršna.

Ampak RTVS je trenutno Monty Python, vsi govorimo o vas.

Ja, imamo zelo majhno gledanost, gledljivost, odmevnost pa zelo veliko.

Se vam ne zdi verjetno oziroma mogoče, da bo ob novem svetu zavoda, z novo prevetritvijo, prišlo do maščevalnosti?

S čigave strani?

Čez prst rečeno Golobovih.

Mislim, da RTVS ni prioriteta Roberta Goloba. In mislim, kot je bilo po drugi svetovni vojni, da je treba obsoditi ta glavne, da se zgodovina ne ponovi.

Bodo zdajšnji novinarski, no, nastavljenci, ostali?

Mislim, da bodo, da bo novo vodstvo moralo zmoči obilo asertivnega diskurza, sicer bo vsega konec. Zato delamo na tem, da bodo vse sile usmerjene v ustvarjalnost. Novo vodstvo se bo moralo zavedati, da je potreben korak naprej.

Nazaj na Ga Ga, ki za zdajšnje vodstvo ni zgaga. Kako se pripravljate na petkove oddaje?

Na svojem telefonu iz 90. let, nove tehnologije ne uporabljam, imam v letošnjem in lanskem letu posnetih 24 ur svojih misli. Zjutraj preberem, kaj je novega, potem grem v naravo, na pohode. Za oddajo imam vedno koncept treh tem, napišem, kaj bom delal, a ne vem, če se mi bo med hojo odvil film o Radiu Ga Ga, lahko se mi bo o mojem otroštvu. Razmišljam tudi o svojih inovacijah, ki se mi zdijo izjemne. Lahko se mi med hojo naenkrat zgodi pet oddaj, lahko nobena.

Ampak ko se vam zgodi, pokličete sodelavce ...

Tudi če koga v petek ni, nič hudega, tudi če ni nobenega, jo bom speljal sam, s svojimi liki.

Načeloma ste torej radijski človek, delali ste na televiziji, kaj vam je bližje?

Konec koncev je zame oboje enako, problem je, da televizija mojih uslug ne potrebuje.

In idej? Jih imate?

Avtorsko zaščitenih imam 42 medijskih projektov. Ko sem enega poslal vodstvu, so mi rekli, da sem zelo priden, odgovorili pa na pobudo niso. Televizija na ustvarjalnost od nekdaj ne da nič. V sistemu, kot je RTVS, je bistveno, da se izpolni, kar je zapisano v poslovno-programskem načrtu.

Veliko ste v naravi.

Ves čas. Zdaj se je zaradi pandemije vpeljevalo delo na domu, jaz tako delam od leta 1991. Tedaj sem bil spiker, novinar in imel Radio Ga Ga, pa so se me hoteli rešiti. In sem šel domov in se začel razvijati drugače kot kolegi, imam drugačno evolucijo. Nisem v kontaktu z ljudmi, ne morem si izboriti privilegijev. Imam pa svobodo. Kot v kapitalizmu so me nekoč zamikali slava, oblast, denar, moč in vpliv. Fajn bi bilo imeti dober avto, jahto, vilo na Beverly Hillsu. V začetku devetdesetih sem bil relativno znana osebnost, zadeve bi si lahko privoščil, a sem ugotovil, da me to ne zanima, da je vse materialno zame obremenitev. Že v prvem razredu, ko smo pred poukom vzkliknili Za domovino s Titom naprej, učiteljice pa so nam govorile, da so se partizani borili za našo svobodo, te svobode nisem dojel – če moram hoditi v šolo, iti za mamo v trgovino ... Takrat sem se vprašal, ali sem totalno len ali bi rad bil svoboden. Odgovoril si še nisem.

Torej stran od materialnega.

Slavi, moči ... sem zoperstavil čast, ugled, ponos, dostojanstvo in poštenje. Politika te parametre izpostavlja, da z njimi blefira. Da se lahko v resnici oklepa oblasti, denarja ... V matematiki imaš enico in minus ena kot nasprotno vrednost, levica-desnica, vas-mesto in tako naprej. Obstaja pa še ena, ulomljeno z a, to je pa obratna vrednost. V Vrhu pri Višnji Gori sem obratna vrednost, ni moči, denarja, slave, je pa absolutna svoboda. In ko sem ugotovil, da mi je glas enega muca, ki mi zjutraj zamijavka, lepši od zvoka kitare Davida Gilmourja, za katerega bi umrl, da mi je jutranji pogled skozi okno lepši od pogleda na vse manekenke tega sveta, vem, da sem z življenjem v tem kraju storil prav. V petek pa grem na drugo stran, v Ljubljano, pač moram preživeti.

Ljubljana ...

Meni se je svet spremenil, ko sem iz osnovne šole v Grosuplju šel na poljansko gimnazijo v Ljubljano. Bil sem in sem ljubitelj makadamskih cest, privlačijo me, kaj je na koncu ... Že dolgo vem, da ni nič, ampak – nekoč je bil iz Grosuplja do Škofljice makadam, tam sem se počutil doma. Ko sem prišel do asfalta, sem se izklopil, nisem bil več Sašo Hribar. Nisem pripadal ne Ljubljani ne urbanosti. Tudi zdaj se v mesto nikdar ne peljem po avtocesti, vedno skozi vasi. In vem, da se bom po eni uri oddaje vrnil domov.

Ampak pred leti, desetletji, ste bili precej v javnosti, bili ste videti zelo družabni.

Ne, pa nisem bil. Malo več je bilo morda popivanja.

Se dobro počutite s, kot sva rekla, preprostejšimi, dobrimi ljudmi?

Se, a ne z vsemi. V vaseh je hierarhija, nekaj nas je, ki v Vrhu pri Višnji Gori nikoli ne bomo domačini. Smo tujci, vikendaši.

Torej, če bi šli po vasi in na glas imitirali opozicijskega liderja?

Ne bi šlo.

Je imitacija vedno karikatura?

Ne, kje pa. Ni pomembno, kako nekoga imitiraš, če je javna osebnost. Najboljše so imitacije imaginarnih ljudi, moje imitacije so bratje Martelanc, šest jih je, vsem je ime Jože. Realni ljudje so zanimivi, ker sprožijo asociacijo, a vedno jim daš osebno noto, to si zmeraj ti, z vsemi frustracijami ...

Kdaj je nekdo vreden imitiranja?

Imitator mora začutiti, da v nekem liku lahko izrazi svoje misli, vsak lik izraža del tvoje osebnosti. Kar o oponašanem vem, mu dam, uporabljam pa ga tako, kot se meni zdi. Ne dovolim si, da neki lik postane karikatura človeka. Janši denimo lahko pripneš lastnosti najbolj simpatičnega človeka, odvisno, kako se v tistem trenutku počutiš. Marjan Šarec pa je šel obratno pot. Liku ni hotel dati osebne note, ampak se mu približati, on je bil Drnovšek, v imitacijo ni dal ene stvari, ki je Drnovšek ne bi rekel.

Kaj je z novinarji, ki gredo v politiko?

Pač grejo, kam pa češ iti, če ti dopizdi. Jaz v politiko ne grem. Branko Gradišnik in še nekdo, mislim, da šef Ljubljanskega maratona Andrej Razdrih, sta me nekoč poklicala, če bi šel za župana Ljubljane, da mi bosta vse zrihtala. Od novinarjev sem dobil vprašalnik za županske kandidate – čistilna naprava, odlagališče odpadkov ... Od šestdesetih vprašanj nisem znal odgovoriti niti na eno in z Brankom sva ugotovila, da ne bi šlo.

Ampak politika je vseprisotna.

Preziram jo iz dna duše. Za to, da nekomu postrežeš kavo, rabiš higienski minimum, da postaneš poslanec, ne potrebuješ ničesar. Si predstavljate, da bi v kliničnem centru kirurga izvolili? Takih stvari se ne grem. Politika je zame nujno zlo, ki mora obstajati, da vse ne razpade. Jemljem jo kot potres, vulkan, cunami, meteorit, ki lahko na zemljo pade, a name ne vpliva.

Prenos podelitve Prešernovih nagrad?

Zgodba pač. O Makarovičevi se je pred praznikom ves čas govorilo, o nagrajencih skoraj nič. Zgodbi moraš dati poudarek. Podobno je bilo z evolucijo viktorjev. Najprej so bili nagrajenci bog in batina, vsi nominiranci, potem samo zmagovalec, nominirana poraženca poden, potem so dali večjo veljavo podeljevalcem, potem so pomen dobile glasbene skupine, nagrajenci so postali nepomembni, potem je prišel Jurij Zrnec, ki je naredil performans, potem so šov ukinili in je postalo pomembno, kdo sedi v prvi vrsti, kako je kdo oblečen. Tudi pri Prešernovih nagradah bodo drugo leto nagrajenci zgolj povod, da se bo manifestiralo nekaj drugega.

Na začetku ste mi namignili nekaj o samostanu Pleterje.

Ko sem imel prepoved kantavtorskega nastopanja, sem si hotel razčistiti odnos partija-Cerkev, pa tudi, kaj Cerkev je, bilo je leta 1980. Šel sem v samostan Pleterje in si rekel, če bom ugotovil, da nadnaravno, metafizika obstaja, bom tam ostal. Kot gost sem šel v sila preprosto sobico. Potem so me dali delat in mi nikakor ni šlo, prokurator je rekel, da česa takega še ni videl, prav nadrl me je, da nisem za nič in da me nimajo kam dati. Do stika z menihi nisem prišel, hotel pa sem odgovore na fundamentalna vprašanja. Potem so mi rekli, da nisem izbran, da bi bil med njimi. In spoznal, da bog kocka. Si izbran, nisi izbran. Spoštovani nadnaravni sili sem se dal na razpolago, pa ji nisem bil všeč in sem z religijo končal.

Drži, da so na zunaj zabavljači v resnici zelo resni, velikokrat zamorjenci?

Jaz se v življenju zabavam, a najraje sem sam. Na teh pohodih.