»Danes ljudje živijo boljše. Razen lenuhov.«

Pogoj za članstvo v klubu je dopolnjena stotica, čeprav sprejmejo medse tudi mlajše člane. V Nedelu boste lahko prebirali njihove zgodbe.

Začenjamo z gospo Katarino Šeruga, ki je bila rojena 26. marca 1919 v Svetem Juriju pod Donačko goro.

»Kmalu bom stara sto eno leto, ampak raje rečem, da bom začela šteti od začetka in bom spomladi praznovala prvi rojstni dan,« začenja svojo pripoved.

Na otroška leta nima najlepših spominov: »V mladosti moje življenje ni bilo bog ve kaj. Zem­lje smo imeli dosti, pa ni bilo ljudi, da bi na njej delali. Mama se je matrala, oče pa je rad pil in tako smo se mučili. Je pač šlo, kaj pa smo hoteli drugega,« pove o odraščanju v družini z enim bratom in dvema sestrama.

Na zgodnjo mladost ima tudi lepe spomine. »Spomnim se, ko sem kot punčka pasla živino. Prišel je oče in mi prinesel prekajeno klobaso. Rekel je, da je to zato, ker imam danes rojstni dan. Tista klobasa se mi je zdela nekaj najboljšega, kar sem dobila v življenju. Še zdaj imam klobase zelo rada, take fine, suhe,« se nasmehne.
 

Dobri angel varuh

V že tako težko mladost je neusmiljeno zarezala druga svetovna vojna: »Ko je bil na oblasti Hitler, so me pri osemnajstih poslali na prisilno delo v Avstrijo. Prišel je befehl, da moramo iti v Avstrijo, drugače nam bodo starše odpeljali v Sibirijo.

Na začetku je bilo hudo, ker nisem znala nič nemško, ampak imela sem srečo. Prišla sem k zelo dobrim ljudem, k družini Pihler. Partijci so bili, ampak dobri. Nimam kaj slabega reči o njih, pri njih se mi ni slabo godilo. Nisem stradala, imela sem vsega.

Že pred vojno sem naredila tečaj za kuharico. Tam sem začela kot sobarica, pa so videli, da znam zelo dobro kuhati, in kmalu sva s kuharico zamenjali vlogi. Celo vojno sem preživela pri njih. Domov nisem šla rada, ampak nismo imeli nobene besede pri tem. Pridite, gremo, so nam rekli in smo šli.«

Posebno živo se ji je v spomin vrezala noč sredi vojne, ko je skoraj izgubila življenje: »Ko so me preselili v Avstrijo, sem vmes šla domov na obisk, potem pa sem morala nazaj. Sedeli smo v živinskih vagonih in sredi noči je prišel k meni neki velik moški, me stresel za ramo in hotel, da grem z njim. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo, da me je pustil pri miru, nisem se dala. Samo žalostno sem ga pogledala in je šel naprej. Pozneje sem slišala, da so tiste ženske, ki so jih pograbili po vagonih, najprej grdo izkoristili, potem pa ubili, jaz pa sem ostala. Kakšno srečo sem imela! Vedno sem si govorila, da sem imela dobrega angela varuha, ki me je varoval.«


 

Po vojni

Angel varuh ji je na pomoč priskočil tudi po koncu vojne. Ob prihodu Rusov se ji je slabo pisalo, saj so mislili, da je Avstrijka. V hiši je bila sama z dojenčico Elzo, in ko je ta zajokala, jo je gospa Šeruga potolažila z besedami: »O, moj otrok!« Ko je vojak ugotovil, da je »Slovakinja«, sta obe ostali živi.

Med vojno je v Avstriji spoznala moža, Franca Šerugo iz Ljutomera, ki je tam delal. V šali pravi, da ga je izbrala tudi zato, ker je bil eden redkih, ki je znal slovensko, in se je lahko pogovarjala z njim.

»Po vojni sva šla v Maribor in nekaj časa živela pri sestrični, potem pa sva si uredila stanovanje v centru in pozneje začela graditi hišo na Melju. Pri 24 letih sem rodila hčerko, pri 26 pa sina. Pozneje sem rodila še dva otroka, a sta umrla.« Mož, ki je bil po poklicu tesar, ji je umrl leta 1999, vdova je torej 20 let.

»Bila sem kuharica, v centru Melja sem imela menzo. Vsak dan sem kuhala kosila za 30 ljudi, najprej sama, potem mi je pomagala še ena punca. Krompirja smo imeli v kleti več kot premoga. Premog se je dalo vedno naročiti, krompirja pa ne,« pripoveduje o povojnih letih, ko je v menzi delala vsa družina.

Dolga leta je na tržnici v Mariboru prodajala zelenjavo. »Imeli smo lep vrt in vsega nismo mogli sami pojesti. Odločila sem se, da grem na trg in poskusim zaslužiti nekaj denarja. Tako sem začela, potem pa mi je prišlo v kri in nisem mogla nehati. Fajn je bilo, veste, na kup smo prišli kmetje in prodajalci, pa smo si kakšno zapeli,« se lepih časov spominja gospa Katarina.

»Enkrat sem v sosednjem lokalu kupila celega prašiča, pa smo imeli potem koline doma v pralnici. Tako smo se presmejali, res je bilo luštno, bolj kot danes. Ni bilo toliko mašinerije, vseh teh strojev. Pa tudi mudilo se ni vsem tako, kot se jim mudi danes,« se nasmehne. Rada se spominja tudi družinskih dopustov v Poreču, kamor so se odpeljali s stoenko.


 

Svet skozi stoletne oči

»V Domu Danice Vogrinec sem od leta 2016, prej sem živela pri sinu in snahi. Dobro se razumemo, včasih, ko smo živeli skupaj, smo se tudi kdaj skregali, zdaj pa se ne. V domu se mi zdi v redu, vsi so prijazni in nimam kaj slabega reči,« pripoveduje o življenju v domu, ki je bil nedavno izbran za najboljši dom upokojencev v Evropi. Konec marca je tu v družbi vseh sorodnikov tudi bučno proslavila stoletnico.

»Rada gledam televizijo, gledam vse. Včasih, ko vidim vso to norijo, se mi res zdi, da gre vse skupaj k vragu,« pripoveduje gospa Katarina, ki zato raje kot poročila gleda glasbene oddaje, posebno tiste, ki jih vodi Boštjan Romih. Najraje posluša slovenske popevke in Modrijane.

Vedno je rada plesala in sin Peter pripoveduje, kako se je na lanskem tradicio­nalnem domskem pikniku zavrtela z direktorjem doma Markom Slavičem, ki jo je lastnoročno dvignil z vozička, da sta zaplesala. »Rada tudi berem in pletem nogavice. Zdaj berem biografijo Jackie Kennedy,« pove gospa Katarina o svojih hobijih.

Ljudje, se strinjava z našo stoletnico, se zelo radi pritožujejo nad življenjem. Je bilo tako od nekdaj ali je vedno slabše? »Veste kaj, eni so že prevzetni, eni pa tudi ne. Jaz nisem nič jamrala. Ni bilo takega dela, da ga ne bi naredila. Saj mi je mož rekel, ko smo imeli za postaviti fižolovke, češ, kaj boš ti, to je pretežko zate. Pa sem si mislila: čakaj, boš že vedel. On je odšel, jaz pa sem s štango v rokah šla delat luknje, zabila sem kole, in ko se je vrnil, sem rekla: 'Kaj je zdaj, ali stojijo ali ne?!' Ni mogel verjeti, da sem res vse sama naredila,« pripoveduje z nasmeškom.

In kaj misli o pohodu računalnikov in mobitelov, ki so uročili številne generacije? »Meni se to ne zdi v redu. Vse je preveč razvajeno in zdi se mi, da mladi ne bodo znali nič. Človek ceni tisto, kar ustvari s svojimi rokami,« odločno pribije. Kaj pa meni o pritoževanju mladih, da je danes težko najti življenjskega sopotnika? »Mladi so občutljivi in razvajeni, ne morem drugače reči. Mi nismo bili taki.«



Zdravje ji kljub stotim križem odlično služi. »Zdaj malo kašljam, ampak to je jesenski čas, drugače pa sem v redu,« se ne pritožuje. Pri hoji si pomaga s hojico, sicer pa večino časa preživi v invalidskem vozičku. »Kolena me res bolijo, ampak tega sem že vajena. Me že dolgo,« se zna pošaliti iz tegob, ki jih prinesejo leta.

Razveselijo jo obiski otrok, vnukov in pravnukov. »Radi pridejo na obisk, zlati so,« se ji zasvetijo oči. »Ko sta prišla včasih majhna pravnuka na obisk, sta mi vse preobrnila. Bila sem v zgornjem nadstropju, pa mi je sin rekel, naj pridem dol. Vse so mi postavili na glavo,« se smeje. Vnuke in pravnuke je tudi veliko in rada pazila.

Katarina Šeruga je v življenju zamen­jala več držav, več režimov in več voditeljev. »Se mi pa zdi, da je, odkar imamo samostojno Slovenijo, vseeno boljše, zagotovo,« pravi in hudomušno pristavi: »Ljudje zdaj živijo boljše. No, razen lenuhov.«
In kdaj ji je bilo v življenju najlepše? »Ves čas je bilo hkrati lepo in nelepo. V življenju gre vedno eno z drugim.«