Cesarstvo mesa

Kitajci še vedno proslavljajo začetek tradicionalnega novega leta. In čeprav je v vseh hišah, restavracijah, parkih, zasebnih avtomobilih in mestnih avtobusih na vidnih mestih pritrjeno ali obešeno znamenje svinje, ki od 5. februarja predseduje letošnjemu ciklusu horoskopa, bodo ljudje v teh dveh tednih, kolikor bo trajalo proslavljanje, pojedli neizmerno veliko svin­jine.

Eno od znamenj, ki pričajo o uspešnosti gospodarskih reform, je prav dejstvo, da se v tej državi na leto poje okoli 74 milijonov ton mesa. Dvakrat več kot v ZDA. In politično vodstvo je na to pravzaprav ponosno, kar je povsem razumljivo, če vemo, da je bilo pred štirimi desetletji, ko se je začela velika preobrazba, meso zelo redko v skledah, v katerih je prevladoval riž, če govorimo o južnih pokrajinah, oziroma rezanci, če govorimo o severni Kitajski. Najpogosteje je bilo zraven še malo zelen­jave ali kakšen košček posušene ribe.

V skupni količini mesa, ki ga zaužijejo Kitajci, je več kot polovica svinjine. Ker je za novo leto svinjsko meso ena od obveznih »jedi za srečo« (ker gre svinja, ko išče hrano, vedno naprej, to pa pomeni splošni napredek), se med prazniki občutno poveča njegova poraba.
 

Prava smer je odrekanje

A potem ko je Kitajska prehodila dolgo pot k boljšemu življenju, se je začelo kot merilo razvitosti nenadoma upoštevati – ne uživanje mesa, temveč odrekanje tej hrani. Prav vse večje število vegetarijancev pa je znamenje, da se kitajska družba giblje v smeri tiste vrste zavesti in odgovornosti do zdravja posameznika in njegove okolice, kakršne si še do nedavnega ne bi mogli zamisliti in ki je skorajda v nasprotju s tradicijo.



Čeprav med Kitajci prevladuje budizem, ki od menihov zahteva popolno odrekanje mesu, od vernikov pa pričakuje vsaj disciplino pri uživanju mesa, je bilo v deželi, ki je še v tako rekoč bližnji preteklosti prestajala hudo lakoto, biti vegetarijanec do nedavnega podobno disidentstvu. Skoraj civilizacijski subverzivnosti. Tisti, ki ni jedel mesa zaradi svojega prepričanja, ne pa zato, ker bi mu to prepovedali zdravniki, je vnašal zmedo v družinske obrede, spodkopaval tradicijo in stoletne običaje ter kvaril družbeno komunikacijo.

Kitajska kuhinja je namreč zasnovana na kolektivnem uživanju v hrani. Več ko je mizo ljudi, bolj družabno je kosilo, saj si vsi, ki sedijo za mizo, med seboj delijo prav vse jedi, in več ko je na mizi skled, bolj popolno in zanimivo je gurmansko doživetje. Nato pa nekdo izjavi: »Ne jem mesa!« In vse pade v vodo. Celo v stročnicah, pripravljenih po receptu za »gan bian dou«, mora biti malo svinjine, čeprav so na jedilniku vpisane v rubriki zelenjavne jedi. Kako torej sestaviti kosilo, da ne bo v nobeni jedi prav nič mesa, niti v sledeh, in kako deliti priprav­ljene specialitete, če je v družbi vegetarijanec?

Izraz nove zavesti

Pa vendar je vegetarijancev vse več. Po splošnih ocenah živi od štiri do pet odstotkov Kitajcev življenje »brez krutosti« – do živali, seveda. To pomeni, da je na Kitajskem od 54 do 68 milijonov vegetarijancev, kar je veliko manj kot, denimo, v Indiji, kjer po zadnjih ocenah mesa ne uživa blizu 500 milijonov prebivalcev. Je pa indijsko vegetarijanstvo v glavnem versko, medtem ko je kitajsko predvsem izraz nove zavesti.



Res je, da se del Kitajcev k sadju in zelenjavi nagiba zaradi zdravja. V življenje tukajšnjih državljanov, ki se lahko pohvalijo, da so jim reforme »koristile«, so namreč skupaj z udobnimi zofami, velikimi televizorji in luksuznimi avtomobili vstopili tudi visok krvni tlak, čezmerna telesna teža in povečano tveganje možganske ali srčne kapi. Hkrati so se pojavile slike prenatrpanih piščančjih in svinjskih farm, pretresljivi prizori množičnega pobijanja goveda s kiji in noži, vse skupaj pa se je logično izoblikovalo v nov odpor proti vsem vrstam mesa, ki je nezdravo zaradi obilice antibiotikov, ki jih na veliko vbrizgavajo živalim, nemoralno zaradi trpljenja, ki ga te živali doživljajo, in politično nekorektno zaradi škode, ki jo zaradi povečanja vzreje trpi okolje.

Kitajci pojedo 28 odstotkov svinjskega, govejega in piščančjega mesa, kolikor se ga poje po vsem svetu, hkrati pa njihova država povzroča 27 odstotkov globalnih izpustov ogljikovega dioksida. Nihče ne ve točno, kolikšen del izpustov škodljivega plina nastane pri vzreji živali. Ko je kitajska vlada leta 2005 zadnjič objavila te podatke, je bilo v njih navedeno, da znaša ta delež več kot polovico izpustov vseh kmetijskih dejavnosti.

Znanstveniki so pred nekaj leti izračunali, da se bodo kmetijski izpusti ogljikovega dioksida do leta 2050 povečali za 80 odstotkov. Tako naj bi zadostili povečanemu povpraševanju po mesu, to pa pomeni, da bi bila Kitajska, kar zadeva izpuste, pomembna postavka. Celo če se bo najštevilčnejša država sveta bolj usmerila v uvoz mesa, bo treba to nekje pridelati, ozrač­je pa je samo eno. Če se bo zviševanje življenjske ravni na Kitajskem pokazalo kot kontrast glede na nedavno preteklost, ki je bila zaznamovana prav s tem, da je mestno prebivalstvo jedlo meso dva- do trikrat na mesec, ljudje na podeželju pa dva- do trikrat na leto, bo postala posvečenost države boju proti podnebnim spremembam hudo negotova.
 

(Ne)tradicionalno

Del tukajšnjega srednjega razreda, ki si lahko privošči luksuz na vse mogoče načine, si je izdelal tudi svoj ekskluzivni jedilnik, na katerega je uvrstil redke vrste divjih živali, kot so luskavci (vrsta mravljinčarjev, prekritih z luskami, ki so tudi dragocena sestavina v kitajski medicini), veliki salamander, kače, sove in različne druge živali.

Strast do divjačine izvira na Kitajskem iz prepričanja, da sta medicina in kulinarika tesno povezani, da je mogoče bolezni preprečiti s pravo prehrano in da lahko uživanje mesa divjih živali vpliva na izboljšanje delovanja določenih organov. Tako so uživanje tigrovega penisa povezovali s potenco, uživanje tigrovih kosti pa s čvrstostjo človekovih kosti. Ne glede na to, da nutricionisti ne verjamejo, da je koristnost uživanja divjačine kaj več od mita, moškost še danes povezujejo s pripravljenostjo oziroma pogumom, da se zaužije spolni organ nevarne živali ali popije kri kraljeve kobre. Vegetarijanci so po mnenju kitajskih mačistov feminizirani izrodki herojske civilizacije.



Mladi rodovi pa vse manj ozirajo na zahteve tradicije. Leta 1991 je bila na Kitajskem registrirana ena sama organizacija za zaščito živali. Zdaj jih je najmanj 200, pri čemer mednje ni vštetih več sto azilov, v glavnem za pse, pa tudi mačke, ki jih rešijo pred preprodajalci njihovega mesa. Mladi Kitajci niso obremenjeni z anksioznostjo svojih staršev, babic in dedkov, ki so izkusili, kaj je lakota, in se nikakor ne morejo rešiti potrebe po tem, da so mize polne hrane, zlasti tiste, ki je je primanjkovalo v času njihovega otroštva in mladosti. Vegetarijanstvo je za starejše rodove nekaj podobnega kot podhranjenost, ki že meji na izprijenost, medtem ko je za mlade to nov slog življenja in povsem naraven odnos do sveta, ki ga delijo z živalmi.

Ta sprememba se kaže tudi v številu vegetarijanskih restavracij. V velikih mestih, kot sta Peking in Šanghaj, jih je bilo še pred leti zgolj nekaj in v glavnem so jih vodili budistični menihi. Zdaj jih je na stotine. Te restavracije računajo prav na vse večje število mladih, ki so spremenili svoj način prehranjevanja, ker nočejo prizadejati bolečin živalim. Najnovejša študija, ki kaže, kako solata trpi, medtem ko jo grizemo z zobmi, še nima takšnega vpliva, je pa med Kitajci tudi vse več veganov. Za znamenje svinje torej morda kljub vsemu ni nujno, da označuje predvsem leto svinjine.