»Čeprav smo ekipa, si odvisen predvsem od sebe«

Na letošnjih igrah se bo olimpijski družini pridružilo pet novih športov – rolkanje, karate, deskanje na valovih, športno plezanje in bejzbol oziroma softball –, športniki pa bodo vsega skupaj merili moči v petnajstih novih disciplinah. Ena izmed njih je košarka 3x3, katere priljubljenost tudi pri nas v zadnjih letih strmo narašča.

Tako kot pri košarki pet na pet – torej tisti, ki jo igrata Dončić in Dragić – tudi pri košarki 3x3 Slovenija premore več igralcev svetovnega kova. Med njimi gotovo velja omeniti 38-letnega Trboveljčana Gašperja Ovnika, ki je z reprezentanco na evropskem prvenstvu v Romuniji, kjer so ga razglasili za najboljšega igralca turnirja, leta 2016 osvojil naslov evropskega prvaka.

Razvoj košarke 3x3 spremlja od njenih začetkov, tako mednarodnih kot lokalnih, zato je več kot primeren sogovornik za debato o tem, kaj je Mednarodni olimpijski komite (Mok) prepričalo, da to panogo uvrsti na olimpijske igre. »Zadeva je dozorela s časom. Pred leti je organizacijo turnirjev 3x3 prevzela mednarodna košarkarska zveza Fiba in jo dvignila na višjo raven. Šport je postal zanimivejši tako v oglaševalskem smislu kot za spremljanje v živo; turnirje je začelo obiskovati čedalje več ljudi. Prepoznavnost košarke 3x3 je opazil tudi Mok in mislim, da je to glavni razlog, da jo bomo spremljali v Tokiu,« je dejal večkratni državni prvak, največkrat z ekipo Piran 3x3.

Ni počitka

Košarka 3x3 je igra dveh ekip s po tremi igralci na en koš, vsaka ekipa ima še enega igralca za menjavo. Čas igre je omejen na deset minut, lahko pa se konča že prej, če ena od ekip doseže 21 ali 22 točk. Po vročanju žoge napadalcu ima ekipa dvanajst sekund časa za napad. Pri neodločenem izidu se igrajo podaljški, zmaga ekipa, ki prva doseže dve točki. Zadetek iz igre je vreden eno točko, razen če je dosežen izza črte, ki vrednoti met za dve točki (kot trojka v dvoranski košarki). Po košu žoga pripada nasprotni ekipi, ki pa jo mora najprej voditi oziroma podati v polje, ki je vrednoteno za dve točki.

»Zame osebno je največji čar, da v tem športu ni trenerjev ali menedžerjev, skratka nikogar, ki bi odločal o tvoji usodi. Samo ti in trije soigralci na turnirju. Trener ti ne more odmerjati minut. Vemo, da se drugje dogaja, da morajo kakovostni košarkarji sedeti na klopi zaradi osebnih zamer, pritiskov menedžerjev … V košarki 3x3 tega ni. Prepuščen si soigralcem, ki ti morajo zaupati, ti pa njim. Skupaj iščete rešitve, sodelujete, se spodbujate …« je nad nekoliko anarhističnim duhom tega športa navdušen Ovnik. Ker je bil nekoč tudi odličen igralec »prave« dvoranske košarke v slovenski košarkarski ligi, dobro pozna razlike med dvema zvrstema igre pod obročem(a).



Zdaj se z ekipo pripravlja na kvalifikacijski olimpijski turnir. Kot diplomant ljubljanske fakultete za šport opaža, da glede splošne telesne priprave ni velike razlike med košarko 3x3 in nekaterimi drugimi športi. Poudarek je na kondiciji in moči, veliko časa preživijo v fitnesu. »Več razlike je v tehničnih prvinah. V dvoranski košarki je več tranzicijskega teka, ko gre ekipa iz obrambe v napad. Tukaj tega ni, žoga ven iz trojke in nazaj v trojko je ves napad in obramba. V glavi je treba preklapljati neprimerljivo hitreje.«

Po njegovem mnenju je velika razlika tudi to, da pri 3x3 nimaš časa počivati v obrambi. »Ko se postavljaš stran od žoge, ko igraš, recimo, pick and roll in ko spremljaš dogajanje na drugi strani igrišča, v dvoranski košarki vsaj malo počivaš. Pri 3x3 si tega ne moreš privoščiti, saj bo nasprotnik izkoristil vsako sekundo nepazljivosti in te kaznoval.«

Prav to je ena izmed težav košarkarjev, ki preklapljajo med obema zvrstema ali eno povsem zamenjajo za drugo. »Postavijo se globoko pod koš, poskušajo pomagati soigralcem, ampak s tem ponudijo prostor nasprotniku, ki bi ga morali pokrivati. Čeprav gre še vedno za ekipni šport, je napaka, če se preveč zanašaš na pomoč drugih. Odvisen si predvsem od sebe.«

Različni vrsti kondicije

Včasih, ko je sezona košarke 3x3 trajala od maja do septembra, ko v dvoranski košarki vlada mrtvilo, je veliko košarkarjev nastopalo v obojem. Sčasoma se je sezona raztegnila – zdaj se običajno začne marca in konča oktobra –, kar je onemogočilo kombiniranje in povzročilo večjo specializacijo.

»Idealen tip košarkarja 3x3 je visok med 190 in 205 centimetri. Je močan, agilen in sposoben zadeti trojko oziroma dvojko,« meni Ovnik, ki ima po podatkih Fibe natanko 190 centimet­rov in 104 kilograme. »Do veljave zelo težko pridejo visoki, statični centri, ki znajo igrati samo pod obročem, na trojki pa ne znajo braniti. Zato skorajda ne vidiš košarkarjev, visokih 215 ali 220 centimetrov, kot je običajno v dvorani. Po drugi strani prav tako ni lahkih, 180 centimetrov visokih organizatorjev igre, ki premorejo manj moči in ki imajo sicer odličen pregled nad igro, saj jim ta pri 3x3 ne koristi toliko.«

Ovnik pri sebi opaža, da ga bolj utru­di deset minut igre pod enim obročem kot štirideset minut pod dvema. »Gre za različni vrsti kondicije. Igra tri na tri dovoljuje več kontakta ter vsebuje več statične in eksplozivne moči.«

Pa tudi poškodb? »Tudi. Gležnji so najbolj ogroženi. Igralca vedno stojita blizu, včasih tudi preblizu in takrat zmanjka prostora, kamor bi lahko pristal po skoku. Imeli smo primere strganin v kolenu, kaj več od tega pa ne. Nekoč, ko smo igrali še na betonu – zdaj je gumijasta podlaga obvezna –, so bile največji problem bolečine v križu. Tudi jaz še čutim posledice tistih časov,« pravi učitelj športne vzgoje na OŠ Ivana Cankarja v Trbovljah.

Nagrade in druženje

Podobno kot profesionalna postaja vse bolj priljubljena tudi rekreativna košarka 3x3. Ovnik ta razmah pripisuje dvema vidikoma: nagradnemu in družbenemu. »Vsi vemo, da so rekreativci včasih še bolj tekmovalni od profesionalcev. Vse bi naredili, da bi zmagali, da bi dobili pokal, nagrado … Košarkarska zveza Slovenije je pred leti začela podpirati turnirje 3x3. Zagotovila je zelo lepe nagrade: denarne, možnost uvrstitve v reprezentanco, povabila na dogodke in pogostitve v Stožicah …
Ljubiteljski športniki to znajo ceniti.«

Tisti, ki jih nagrade ne zanimajo pretirano, še vedno največji čar vidijo v druženju: po kakovostni rekreaciji sledi malo hrane in pijače, »pa je sobota naokoli in smo zadovoljni, ker smo naredili nekaj dobrega zase«.

Rekreativcem večkrat pomaga z nasveti; ne nazadnje so njegovi so­krajani iz ekipe Oskar Trbovlje osvojili naslov državnih prvakov v rekreativni ligi. »Če je ekipa v osnovi dobra, ji lahko z nekaj nasveti pomagaš ustvariti razliko, ki prinese želeni rezultat.«

In kateri so ti nasveti? »Prvi: poskušaj s čim več meti izza črte, po drugi strani pa jih ne dopuščaj. Nasprotnik ti bo težko dal 21 košev po eno točko, medtem ko mu možnosti občutno narastejo, če mu dopustiš, da trikrat ali štirikrat zadene za dve točki. Drugi: pusti nasprotniku, da meče s poldistance. Statistično gledano bo zadel od 30 do 40 odstotkov metov, od preostanka pa boš 'živel'. Tretji: do šestega prekrška ni prostih metov, po šestem pa se poskušaj osredotočiti na to, da pokrivaš brez prekrška in da hkrati ne pozabiš na prvi nasvet.«