Vsakič, ko sede v čoln, se nasmeji

Na začetku lanske sezone je kazalo, da bo z divjevodaškimi tekmami nič od nič. »A ob izboljšanju razmer smo potem imeli devet tekem slovenskega pokala, po trinajstih letih tudi na Soči, v Trnovem, ki sem se je zelo veselil,« zaveslava s 37-letnim Hrastničanom Petrom Kauzerjem.

Večina prog je zdaj umetnih, v Trnovem je naravna, od tod veselje. Septembra je bilo EP v Pragi, Peter tam srebrn, pa dve tekmi svetovnega pokala, v Tacnu in francoskem Pauju, »kamor nismo šli«. Sezona se je namesto v drugi polovici septembra končala v začetku novembra.



Ponavadi ima Kauzer pred novo sezono teden do dva pavze. »A jaz ne morem biti pri miru, tako da je odmor aktiven.« Letos sploh ni nehal veslati, tako da je na (dobesedno) tekočo sezono še bolje pripravljen kot na prejšnje. In ker človek nikoli ne ve, kdaj ga čaka neprijetnost, »dokler sem zdrav, za trening izkoristim vsak trenutek«.

Če se ti recimo nalaga prehlad na prehlad, poslušam šampiona, na tekmi ne moreš pričakovati razsvetljenja. Torej, vedno je treba imeti čim več podlage, da zdržiš vso sezono, »sam hočem biti kompleten tekmovalec«. Z ergometrom v fitnesih si divjevodaši ne morejo pomagati tako kot mirnovodni sorodniki.



A pozimi niso ves čas na brzicah, »treniramo tudi na mirnih vodah, šprinte, intervalne treninge, da pridobivaš kondicijo, hitrost«. Pozimi tudi veliko teče, kadar je mogoče, teče na smučeh, čim več drugih športov goji, pravi, a letos je izkoristil ugodno vreme in veslal, saj »vaja dela mojstra, lahko si še tak mojster, pa moraš obnavljati znanje«.

Šejkova proga

V začetku januarja je šel na daljše priprave v Združene arabske emirate, do konca februarja, »tam je šejk odprl umetno progo«. Bil je, Slovenec kajpak, z družino, ne z očetom Petrom, ki je sinov trener, »a oče je tudi sekretar Športne zveze Hrastnik, da je moj trener, je tako rekoč njegov hobi, haha«. Kauzer starejši nekoč ni bil hobični kajakaš, veljal je za izrednega tehničarja in bil leta 1977 peti na SP v severnososedskem Špitalu ob Dravi.



Po vrnitvi domov njegov mlajši soimenjak na divjih vodah trenira v Tacnu in na mirnih v domačem Hrastniku. »Žena Janja je iz Tolmina, tako včasih treniram tudi na Soči.« Tam tudi za dušo, resetiranje misli, omeni mi Gregorčičevo poemo ... »Veslati sem začel leta 1990 in naučil sem se poslušati svoje telo. Točno vem, kaj moram v določenem trenutku narediti, toplo vodo odkrivati se ne splača, naš šport je zelo specifičen.«

Pa še voda je precej hladna, se zdi po televiziji. Vsak izostanek iz utekočinjenega stanja, pravi kajakaš, se pozna, »ravno ko ti popustiš, lahko drugi naredijo razliko«.

Vso kariero je bil lačen olimpijskega odličja, v Riu je dobil srebrno, gre zdaj za glad po zlatu? »Glede na moje rezultate ne bi bilo konec sveta, bi bila pa manjša črna pika, če ne bi osvojil olimpijske kolajne.« Ga je Riu jezilo tistih 17 stotink, »čeprav se kolajni ne gleda v zobe«. Veliko dobitnikov si jo pred kamerami da med zobe. Glede uspehov, Peter je dvakratni svetovni, dvakratni evropski prvak, trikratni zmagovalec svetovnega pokala, pa olimpijski podprvak.

Le do kod ...?

Zdaj, ko ni več črne pike, ga pa »firb'c matra«. Zanima ga, kaj še lahko naredi, do kod lahko gre. »Če bom kolajno v Tokiu izgubil zaradi lastne napake, bom razočaran, če bom naredil furo, kakršno znam, pa bodo drugi boljši, bom iskreno priznal poraz. Edino, kar hočem, je fer borba.« Vplivaš lahko nase, na druge ne moreš, doda Zasavec.

V kajaku na divjih vodah lahko nekdo v štiriletnem obdobju zmaga na vseh tekmah, pa nanj ni mogoče staviti, da bo zlat na olimpijskih igrah. Ali obratno. Ker je ogromno dejavnikov, na katere ne moreš vplivati, in se mora za uspeh v danem trenutku vse poklopiti. In kljub temu da so skale, ovire pri miru, se voda ves čas spreminja. Na isti progi, isti liniji, »imaš lahko slabo ali dobro vodo, razlika bo dve sekundi«. In tekmovalec to čuti.

»Kajak na divjih vodah je prilagajanje situaciji. Prilagoditi se moraš vodi in iz nje dobiti največ, da ti bo pomagala in boš še hitrejši. Vodo moraš obvladati, proti njej ne moreš delati.« Za vrhunskost moraš imeti enako v glavi in rokah. »Jaz sem fizično izredno pripravljen, a če bi bil premočan, preveč nabildan, ne bi bil nikdar tako dober.« Glede na svojo tehniko. Koga drugega, po konstituciji močnejšega, »ne briga, ali je rolca ali je ni, on porine«. Peter poskuša progo odpeljati tako, da v zadnji tretjini ne bo crknjen, da bo čez vso progo enako pri moči »ali pa bom še pospeševal«.

Psihofizično se čuti močnejšega kot pred Riom. »Sem starejši, potrebujem več časa za regeneracijo, a pri treningu je bolj poudarjena kakovost, ne količina.« Še zmeraj naredi, kar je treba, a dodatno telesa ne obremenjuje več toliko.

Hrastnik–Tokio–Pariz!

Nekje je bilo rečeno, da se je za naskok na Tokio odločil kljub tedaj 34 letom, ampak zdaj »si puščam možnosti morda tudi za Pariz, ko bom star 40 let«. Tehniko je toliko izpopolnil, da je na nekaterih progah, tudi ob nestoodstotni pripravljenosti, še vedno lahko najhitrejši.



Oče ve, da se bo moral s hobijem morda ukvarjati do leta 2024? »Sem zelo samostojen tip športnika, oče kot trener je bolj varovalka, ne govori mi, kako naj določeno kombinacijo odpeljem. Od njega pričakujem, da mi svetuje, kadar sem v dvomu. Lahko sem brez njega in ne morem biti. Tako kot z ženo ...« Rajši pustiva.

Kajak na divjih vodah je tudi rekreacija, a pametno, poslušam, »je iti na kak šnelkurs«. Šole kajaka so v Ljubljani, na Krki, v Bovcu je šol, kolikor hočeš. Po tečaju nisi ravno za na tacensko umetno progo, vedno je fino, »če imaš koga zraven. Ker nesreča nikoli ne počiva.«

Pri tem športu dela celotno telo, »če me kam zagrabi krč, me v stegensko mišico«. Čoln drži s koleni, spredaj sta tački, v kateri je kajakaš uprt. »Ves čas si napet, na tački pritiskaš s podplati, s koleni nagibaš čoln, se upreš, kadar ga moraš obrniti. Imeti moraš močan trup in logično je, da je zgornji del telesa bolj razvit.« Če bi imel kajakaš noge premočne, debelejše, ker so v čolnu spredaj, »bi to pomenilo dodatno težo«.

Otroci naj poskusijo v kajaku, če jim je ljub, čim prej, »na začetku je to igra, osnovna šola na mirni vodi. Na divjo vodo se gre, ko je otrok tega sposoben. Načeloma starejši kot si, prej boš začel razmišljati, kaj gre lahko narobe.« Nekateri so začeli pri desetih, dvanajstih, »drugi smo pri šestih, sedmih«.

Ta šport je vobče zdrav, poškodbe tarejo predvsem križ in ramena. »Slalom na umetni progi ni nevaren, tudi če se prevrneš, v vodi stojiš, sega največ do pasu.« Velikokrat kakšnega otroka v vodi zgrabi panika, pa mora le na noge stopiti.

Nikdar sami

Rekreativcu ponavadi ostanejo naravne proge, umetne niso kot teniško igrišče, ki ga najameš za urico, dve. »A če greš na Sočo, ki je priljubljena tudi zunaj naših meja, bo vedno nekdo blizu. Na reki ne boš nikoli in nikdar sam. Moraš pa vedeti, da so tam skale, sifoni, sam sebe moraš znati oceniti.« Pa v Soči ne moreš stati. »Vendar imaš rešilni jopič, kar je enako, kot bi dal otroku v bazenu rokavčke.«



Če Tokia letos ne bo, ga ne bo niti drugo leto, a Peter Pariza zato ne bo potopil, »veslal bom, dokler bom imel to iskrico v očeh. Vsakič, ko sedem v čoln, se nasmejim in mi je fajn.« Tudi jutra v zoprnem, mrzlem Tacnu. »Ta šport je moja prva ljubezen in vsi pravijo, da se od prve ljubezni zelo težko ločiš. Ko bom končal kariero, bom še vedno šel z veseljem veslat, tudi kak trening bom opravil.« O tem, ali je žena zadovoljna, da je na drugem mestu, »to smo že zdavnaj razpucali«. Peter in Janja imata osemletno hčerko Nolo, športno samoukinjo, za zdaj, no, mnogobojko.

V Tokiu bo imela vsaka država v posamezni disciplini le enega predstavnika. Doma bo lahko ostal Čeh, Anglež, Nemec, ki bo na internih kvalifikacijah za rojakom zaostal 23 stotink, »za eno stotinko«, me popravi Peter, na igrah pa bo nastopil nekdo iz države Y, ki bo na brzicah za najboljšimi zaostal minuto. Pomembno je sodelovati, bla, bla bla. Petra Kauzerja za nastop v Tokiu čakata dva sklopa internih kvalifikacij, kandidatov je pet.

Še trapast pomislek: predstavljajmo si, da bi na Tour de France iz Slovenije lahko šel le en kolesar.