Čeprav se koče počasi odpirajo, je tudi svet v gorah postal drugačen

Epidemija novega koronavirusa je neizbežno posegla (tudi) v naš prosti čas. Glede na to, da je pohodništvo med Slovenci izjemno priljubljena oblika aktivnosti, je na mestu vprašanje, kako se oziroma se še bodo s spremenjenimi okoliščinami spopadli gorski reševalci, lastniki in oskrbniki planinskih koč in drugi, ki skrbijo za to, da se lahko brezskrbno podajamo na tisoč in več metrov nadmorske višine. Vprašanj, se strinjajo vsi, je v tem trenutku veliko več kot odgovorov, a to ob lepem vremenu ljudi ni ustavilo, da ne bi v velikem številu jemali poti pod noge.

Statistika intervencij Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) kaže, da so imeli gorski reševalci do 6. maja letos 114 intervencij, lani v vsem letu 603. A ob tem velja opozoriti, da je bilo zaradi številnih omejitev v času epidemije, predvsem začasne prepovedi prehajanja med občinami, občutno manj tudi planincev v primerjavi s tako imenovanim »normalnim« obdobjem v preteklih letih.

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor ter član GRS Kamnik, pravi, da je bilo v gorah takoj po odpravi omejitev znova več ljudi, vendar pa so se v večini držali navodil in priporočil, bili ustrezno opremljeni in pri hoji še bolj previdni. Gorski reševalci si seveda želijo, da bi bilo število nesreč v gorah tako nizko tudi v prihajajoči visoki pohodniški sezoni, kar pa so čisto nerealna pričakovanja. Statistika je namreč neusmiljena – več ljudi v gorah pomeni tudi več nesreč.

Vedno se bodo odzvali na pomoč, ampak …

Način reševanja se v času epidemije koronavirusa ni bistveno spremenil, se je pa zaradi številnih preventivnih ukrepov, ki se jih morajo nepreklicno držati gorski reševalci, občutno podaljšal intervencijski čas.

»Gorski reševalci smo bili že ob razglasitvi epidemije seznanjeni s smernicami. Najprej je bil tu že sam helikopterski prevoz, saj posadka ponesrečenega ni jemala v plovilo. Ves čas moramo nositi zaščitne maske, saj ne vemo, ali je ponesrečenec okužen ali ne. In to podaljša intervencijski čas. Nikoli nismo in tudi ne bomo razmišljali, da se ne bi odzvali na klic, bomo pa seveda preigrali vse scenarije in nikoli ne izpostavljali svojih ljudi,« opozarja Šerkezi.



Ob tem poudarja zmotno mišljenje nekaterih, da reševanje na lahkih planinskih poteh, katerih začasno zaprtje med epidemijo je pri posameznikih vzbudilo precej nelagodja, ni nič posebnega. Gorski reševalec poudarja: »Lahka planinska pot je v slovenskem gorskem svetu od izhodišča lahko oddaljena tudi do tri ure. Dolg čas hoje, zaprta planinska koča, spolzko kamenje in korenine. Če pride na takšni poti do zvina ali celo zloma gležnja, bo lahko ponesrečenec na pomoč čakal tudi do štiri ure. In če nima obvezne planinske opreme, kar vseskozi poudarjamo, in je za nameček sam, na mrazu ne bo dolgo zdržal.« Na ta vidik so v času koronavirusa reševalci vedno znova opozarjali. Tudi daljši transport ponesrečenca ni bil preprost, sploh če je šlo za klasičen način na nosilih, ob nošenju zaščitnih mask.



A kljub vsemu je na mestu pohvala, da se večina pohodnikov drži pravil tako glede nujne opreme kot upoštevanja lastnih telesnih zmogljivosti. Dva meseca, ki smo jih bili primorani preživeti med štirimi stenami, sta nam namreč pobrala nekaj kondicijske pripravljenosti, zato bi bilo najmanj nespametno za cilj nemudoma izbrati dvatisočake. »Svet v gorah je postal drugačen. Planinske koče se počasi odpirajo, a ponekod je še vedno sneg, močna erozija, deli planinskih poti so poškodovani, saj tudi markacisti, ki skrbijo za urejenost poti, zadnja dva meseca niso bili tako aktivni,« poudarja Matjaž Šerkezi. Kamniški gorski reševalci so imeli v tem času na svojem terenu žal tudi eno smrtno žrtev.

Tako GRZS kot Planinska zveza Slovenije (PZS) delujeta na področju preventive in vsako leto pred glavno planinsko sezono (pa tudi sicer) opozarjata na nujnost spoštovanja pravil pri obiskovanju gorskega sveta. Sem seveda spada obvezna planinska oprema (dobra pohodna obutev, zadostna količina oblačil, saj se temperature ob spremembi vremena lahko nemudoma spustijo zelo nizko, rokavice in kapa, svetilka, če nas ujame tema), zemljevid, najprej in predvsem pa lastno zavedanje, koliko zmoremo oziroma kako dobro smo telesno sploh pripravljeni.

Spanje v koči? Ne bo šlo

Še ena od težav, ki jih je s seboj prinesel virus, so (bile) namreč zaprte planinske koče. Te spadajo v kategorijo gostinskih objektov, zato so zanje veljale enake omejitve kot za vse gostinske in nastanitvene zmogljivosti. Po besedah Dušana Prašnikarja, strokovnega sodelavca PZS za področje dela gospodarske komisije zveze, je nekaj planinskih koč že v prejšnjem tednu obiskovalcem ponudilo hrano in pijačo za na pot, v tem vikendu pa so nekatere – predvsem nižje ležeče in tiste v sredogorju – začele odpirati terase in vrtove, seveda z upoštevanjem vseh aktualnih omejitev.

Majda Ržek, oskrbnica koče na Hleviški planini, je povedala, da se počasi prilagajo na novo realnost. »Jedilniški prostor ostaja zaprt, bomo pa zdaj postregli hrano in pijačo vsaj zunaj. Odvisni smo od vremena, zato bomo še videli, kako bo. So nas pa ljudje res pogrešali, pravijo, da ni enako, če pridejo na Hleviše, nas pa ni tu.« Delo je zaradi novih pravil seveda težje.

»Sama moram nositi zaščitno masko, če zunaj strežem gostom, medtem ko je njim ni treba. To se mi zdi čisto neživljenjsko pravilo. Ne vem, kako bomo razkuževali klopi in mize, saj so izdelane iz drugačnega lesa kot tiste v restavracijah v dolini. Tu jih ne moremo kar pobrisati. Sicer pa se za nas ne bo veliko spremenilo, razkuževali smo že doslej. V pomivalnem stroju na visoki temperaturi operemo vso posodo, mize in klopi pa smo zdaj postavili bolj narazen.«



Se bo pa neizbežno spremenil način obiskovanja gora, predvsem visokogorja, saj je precej negotovo, ali bo letos mogoče odprtje skupnih ležišč. Če bi se v tem trenutku držali čisto vseh omejitev in navodil, bi v koči na Hleviški planini na primer lahko teoretično prespali štirje ljudje, sicer imajo 19 ležišč, pa še tu visi v zraku vprašanje, ali bi morali spati v zaščitnih maskah. Tako bodo pohodnikom ostali na voljo bolj ali manj le enodnevni izleti. Veliko je še neznanega, pravi oskrbnica Majda Ržek in na PZS ji pritrjujejo.

»Zaradi specifične lege v visokogorju, omejene količine energije in vode in drage dostave s helikopterjem ali tovorno žičnico je obratovanje planinskih koč neprimerljivo z gostinsko-nastanitvenimi obrati v 'dolini' oziroma urbanem okolju. Na PZS pripravljamo predloge za NIJZ in MGRT glede obratovanja planinskih koč po pandemiji koronavirusa. Želimo si priporočil, ki jih bomo lahko izvajali, seveda z zagotavljanjem osnovne varnosti za obiskovalce,« je povedal Matej Planko, generalni sekretar PZS.

Lastniki in oskrbniki nove realnosti ne bodo preživeli

Predvsem se bojijo še višjih stroškov obratovanja, ki bodo za lastnike in najemnike planinskih koč hud udarec. Nižje ležeče koče in tiste v sredogorju so najbolj obiskane zunaj glavne planinske sezone in imajo v spomladanskem času predvsem veliko domačih enodnevnih gostov. Letos sta bila marec in april tako rekoč izgubljena meseca.

»Za visokogorske koče pa je ključna poletna sezona. Zanje je bolj pomemben prihodek od prenočitev kot od gostinskega dela. Trenutno niti ne vemo, kakšna bodo navodila glede prenočitev, vsekakor pa pričakujemo omejitve, še posebno ker je v kočah veliko sob s skupnimi ležišči. V zadnjih letih je prenočevanje tujcev predstavljalo polovico vseh prenočitev v planinskih kočah. Letos bo obisk tujih gostov zagotovo precej manjši, kar bo pomenilo velik upad prihodkov koč,« pravi Planko.

Nekatere visokogorske koče so imele lani tudi več kot 70 odstotkov tujih gostov, v povprečju pa so tujci dosegali že polovico vseh prenočitev v planinskih kočah v naših gorah. Na PZS računajo na pomoč države, podobno kot tudi sicer celotna turistična panoga. Sami, še opozarjajo, teh razmer ne bodo mogli preživeti. Za zdaj s pristojnega ministrstva ali NIJZ (še) niso prejeli posebnih navodil ali smernic glede prihodnjega obratovanja planinskih koč.

Novi obiskovalci, nove smeti

Kako bomo junija, julija in avgusta, na vrhuncu pohodniške sezone, obiskovali gore, ne ve pravzaprav nihče. Veliko več kot odgovorov je vprašanj. Povečanega obiska v planinskih kočah po lanski rekordni sezoni letos pač ne pričakujejo, še posebno če bodo meje ostale zaprte. Po besedah Mateja Planka se bo zagotovo spremenila struktura gostov. Sami si želijo več domačih, ker bomo imeli tudi v Sloveniji določene omejitve glede potovanj v tujino.

A prav nova struktura pohodnikov bi utegnila prinesti tudi več težav v občutljivi gorski svet. Matjaž Šerkezi pravi, da so zaprti nakupovalni centri v zadnjem času v hribe zvabili tudi ljudi, ki drugače vanje ne hodijo, kar se je, žal, še kako poznalo pri količini smeti. »Nekateri so res veliki pujsi. Tam, kjer prej ni bilo smeti, zdaj ležijo sveže. Papirčki, pločevinke od piva. Otroke v vrtcih učijo, kam sodijo smeti, zato ne razumem, zakaj zdaj to leži vsepovsod. Imel sem občutek, da je to nekaj, na kar že lahko pozabimo, pa, kot kaže, ni tako.«

Očitno se nekateri posamezniki ne zavedajo, da v hribih ni smetnjakov, ki bi jih dnevno praznili komunalni delavci, in bodo torej smeti za njimi ostale – vsaj dokler se jih ne usmili ozaveščen pohodnik in jih sam odnese v dolino.