Čas je dragocena dobrina, človeku skopo odmerjena

Ko je bila še deklica, je nadvse rada brala pustolovske romane, zato se ji je zdelo super, da bi opravljala kakšen junaški poklic. »Mogoče sem prevečkrat prebrala Piko Nogavičko, ki je bila takrat ena izmed redkih zgodb, v katerih je punca počela kaj več kot čakala na princa,« se na začetku najinega pogovora nasmeje generalna direktorica Cankarjevega doma, ki naše največje kulturno in kongresno središče vodi od jeseni 2014.

Ste že od nekdaj vedeli, da bosta umetnost in kultura vaše poslanstvo?

Najprej sem si predstavljala, da bom kot novinarka poročala z različnih svetovnih žarišč, po televiziji, pri nas smo imeli črno-belo, da bom iz oči v oči s pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi in dogodki, ali pa bi se oglašala iz pragozda, kjer bi bile okoli mene same nevarne, divje zveri …

No, že pred osnovno šolo me je mama peljala v opero, oče po galerijah, na viški osnovni šoli sem pre­brala skoraj vso knjižnico, pustolovske in zgodovinske romane, pa biografije umetnikov, slikarjev, glasbenikov, pisa­teljev, tako da je tudi umetnost po­stala moja sopotnica, kar me je pozneje odrešilo političnega novinarstva in zla, ki ga na lastni koži izkušajo pogumni poročevalci. Željo po novinarstvu sem vendarle nekoliko potešila med dolgoletnim delom na Radiu Študent.

Obstaja v vaši karieri trenutek, ki ga doživljate kot prelomnega, trenutek, po katerem se je vse spremenilo in steklo v pravo smer?

Ko sem bila tik pred tem, da podpišem pogodbo za neko zelo urejeno službo, sem na avtobusu številka 14 srečala koreografa in režiserja, vodjo neodvis­nega gledališča Koreodrama Ljubljana Damirja Zlatarja Freya. Manj kot štiri minute je potreboval, da me je pre­pričal, naj skupaj z njim izstopim pred glavno ljubljansko pošto in postanem dramaturginja in direktorica neodvis­nega gledališča Koreodrama, takrat smo temu rekli trajna delovna skupnost, danes pa nevladni sektor.

Koreodrama je bila takrat izvrstno gledališče z izjemnimi predstavami, vendar brez vsega: brez igralcev, brez odra, brez denarja, majhna pisarna v središču mesta in telefon. Računalnik je prišel pozneje. Imeli pa smo odlične gledališke ideje in zvesto občinstvo. Od takrat se ukvarjam s produkcijo umetnosti. Včasih se mi zdi, da je šlo življenje res v pravo smer, pridejo pa tudi trenutki, ko razmišljam prav nasprotno.

Kam sega pogled iz vaše pisarne generalne direktorice v Cankarjevem domu in katere misli vas prevzamejo ob tem?

Okna so obrnjena na Prešernovo cesto, vidim velikanska, čudovita drevesa, poleti so kot orjaški zeleni baloni, pozimi kvišku molijo žalostne, sive veje brez listja. Včasih pomislim: drevesa, tu ste rasla že veliko prej, kot sem prišla na svet, in tukaj boste tudi dolgo po tem, ko ga bom zapustila. Res ste mogočna bitja.

Katere predstave ali koncerta v Cankarjevem domu ne bi nikdar zamudili?

Pianističnega koncerta Iva Pogorelića ali Grigorija Sokolova.

Pravkar ste odprli veliko naravoslovno razstavo, ki predstavlja pomembne zakonitosti narave in dejstvo, da se na svetu vse spreminja. Kaj se vas je pri razstavi V vrtincu sprememb najbolj dotaknilo?

Števec, ki vsak dan prišteva vrste, ki bodo izumrle v času trajanja razstave. Res pa je, da bo veliko novih tudi nastalo.

Kako ste se počutili v letih 2020 in 2021, ko je bil Cankarjev dom med pandemijo zaprt?

Grozno, dve leti sem bila čisto iz sebe od skrbi, ali bomo lahko sploh ohranili vsa delovna mesta. Nekaj časa je grozilo odpuščanje in spraševala sem se, kaj bodo počeli umetniki brez dela, ali bodo obiskovalci na nas pozabili ... Cankarjev dom za obstoj potrebuje veliko več lastnega zaslužka kot primerljivi javni zavodi v kulturi, ki dobivajo višji odstotek javnega denarja kot mi. Zato smo bili med pandemijo, ko nismo smeli delati, res zelo zelo ogrožena vrsta. Preživeli smo, počasi spet vzcveteli, cena pa je bila visoka. Počutim se staro tisoč let.

Katera je ključna stvar, ki vas je na­učila modrosti življenja?

Zaradi več izkušenj smo z leti res lahko pametnejši. Ni pa nujno. Lahko smo samo bolj zagrenjeni.

V katerem obdobju vašega življenja se vam je zdelo, da je bil čas daljši?

Življenje kar drvi kot ponorela reka. Vedno se mi je zdelo, da ga je premalo. Čas je dragocena dobrina, človeku skopo odmerjena. Sicer bolj radodarno kot muhi, a manj kot želvi.

Kaj je za vas pogum?

Da si ne prepovemo ljubezni, pa čeprav smo že imeli zlomljeno srce.

Na kaj ste res ponosni?

Na ustanovitev festivala Mesto žensk leta 1995. Danes so ženske v umetnosti – in opozarjanje na položaj žensk v družbi – osrednja tema najbolj uglednih kulturnih institucij po svetu. V tem duhu sta bili pred kratkim postavljeni tudi osrednji evropski razstavi Beneški bienale in documenta v Kasslu.

Mi pa smo bili v Ljubljani z relevant­nimi idejami in zelo sodobnim načinom razmišljanja trideset let pred časom. Ker je duhovni ustroj v naših logih tak, da spodbuda ne pride v trenutku, ko bi res koristila, je uspeh že to, da je festival sploh preživel. Z večjo podporo kulturne politike pa bi naš projekt lahko globalno zablestel in še bolj odločno ter odmevno nagovarjal družbo in posameznike. Dokazali smo, da še zdaleč nismo papagaji, ki posnemajo, kar se zgodi po svetu, ampak nosilci izvirnih idej.

Kateri del dneva je najbolj vaš in kaj počnete takrat?

Večer, ko potrebujem kar nekaj časa, da vse misli minulega dne umirim in jih uskladiščim po nekakšnem smiselnem vzorcu, da jih bom našla, ko jih bom spet potrebovala.

Zakaj, menite, se na koncu vedno vsi sprašujemo o tem, česar nismo storili, in ne o tem, kar smo?

Ne sprašujem se o tem, česar nisem storila, pa tudi o tem ne, kar sem. Rada imam zgodovino, ampak moja lastna me dolgočasi. Razmišljam predvsem o prihodnosti.