Čari narcisoidnih

Takšne osebe natančno vedo, kaj bi rade in česa nočejo, brez zadržkov se zapletajo v spore z drugimi, zahtevajo, da je vse po njihovo, in se ne obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih. To se zdi zelo privlačno tistim, ki bi tudi sami radi bili takšni, vendar zaradi kakršnih koli razlogov ne verjamejo, da so dovolj dobri. Včasih občutijo pravo občudovanje, zato si želijo, da bi jih samozavestni drugi imel rad.

Vemo, da se predstava neke osebe o sebi – to, kar misli, da je – pogosto ne ujema s tem, kakršna dejansko je. V psihoterapevtskih ordinacijah srečujemo ljudi, ki ne verjamejo, da imajo lastnosti, ki jih pravzaprav imajo. Pozitivni del njihove samopodobe ni dovolj dobro razvit, hkrati pa je negativni del pretirano napihnjen. Spet drugi ljudje imajo pretirano pozitivno predstavo o sebi, ki je ne morejo upravičiti ne s svojimi lastnostmi ne z dosežki v resničnem življenju. Ti drugi ne obiskujejo psihoterapevtov, saj sami sebi »pojasnjujejo«, da so za njihove težave in neuspehe vedno krivi drugi ali okoliščine.

Narcisoidnost je posebna oblika odnosa do sebe in drugih. Včasih je narcisoidna osebnost praviloma imela nekatere lastnosti, ki so jih v družbi visoko cenili. V grškem mitu o Narcisu – od tod tudi izvira izraz narcisoidnost – je bil Narcis izjemno lep mladenič, ki je s svojo lepoto popolnoma očaral ljudi. Toda lepota ni obvezna lastnost narcisoidnih ljudi. Pri nekaterih je to izjemna inteligenca, pri drugih poudarjena nadarjenost, pri tretjih to, da prihajajo iz »visokega« družbenega razreda. Pri vseh teh primerih gre za neko lastnost osebnosti, ki jo visoko cenijo v njeni družinski in družbeni okolici.

Kadar mlad človek spozna, da ima nekaj, česar drugi nimajo, vendar to cenijo, in zato pridobi nekakšen poseben »položaj«, začne verjeti, da je več vreden, drugi pa so kot ljudje vredni manj. To je »narcisoidno mnenje«, ki ga nekateri pridobijo v otroštvu in mladosti ter ga ohranjajo v odraslem življenju.

Zadnja desetletja se pojavljajo »novi narcisi« – osebnosti, pri katerih je izražena narcisoidnost, čeprav nimajo nobenih opaznih, posebej razvitih in družbeno cenjenih lastnosti. Njihova narcisoidnost se je razvila v družinskem okolju in nanjo je vplivalo to, kako so se do njih vedli njihovi starši. To so oboževani otroci, ki so jih nenehno hvalili in slavili. Vsak njihov uspeh, ne glede na to, kako majhen je bil, so poveličevali ter jih zato hvalili in nagrajevali. Na podlagi takšnega vedenja so zgradili nerealno zelo pozitivno predstavo o sebi, svoji izjemnosti in večvrednosti. Njihovi oboževalci so bili resda samo njihovi starši, njihova samozavest pa je očarala samo nekatere vrstnike, vendar so svoje narcisoidno mnenje vključili v svojo osebnost.

Mnogi napačno menijo, da je narcisoiden tisti, ki je zaljubljen vase, v svojo lepoto, nadarjenost ali pamet. V mitu o Narcisu zaljubljenost vase ni greh, ampak je kazen za neki drug greh. In ta izvirni greh je pomanjkanje sočutja do drugih ljudi, odsotnost temeljne ljubezni do drugih. Narcisoidna osebnost ne more globoko in močno ljubiti drugih.

Čeprav uporabljamo besedo narcis, je treba vedeti, da se beseda v grščini pravilno izgovarja narkis, kakor v besedi narkoza, ta pa pomeni nekoga, ki je čustveno neobčutljiv do drugih ljudi. To jasno prikazuje mit o Narcisu, ki ni zmožen občutiti sočutja in empatije do drugih. Je kratko malo neobčutljiv – brezdušen. V Narcisa so se zaradi njegove izjemne lepote mnogi zaljubljali, toda on je ostajal popolnoma ravnodušen do njihovega trpljenja zaradi ljubezni, ki je ni vračal. Ko so mu povedali, da se bodo ubili, če jim ne bo pokazal vsaj malo naklonjenosti, ne samo da je ostal ravnodušen, ampak jim je celo ponudil svoj meč, da bi z njim naredili samomor.

Ko je tako pokazal, da ne občuti sočutja in usmiljenja do tistih, ki trpijo, so se bogovi razjezili in se odločili, da ga bodo kaznovali. Kaznovali so ga tako, da se je zaljubil v osebo, s katero se nikoli ne more združiti – zaljubil se je v samega sebe. In ravno takrat, ko je občutil grozo in obup bitja, ki močno ljubi, vendar je brezupno ločeno od tistega, ki ga ljubi, se je ubil. Zato je zgodba o Narcisu tragična zgodba o etiki ljubezni, o tem, da je nujno treba občutiti vsaj minimalno sočutje in empatijo do drugega človeka.

Narcisoidna osebnost katerega koli spola je lahko izjemno privlačna, vznemirljiva in očarljiva, vendar morajo vsi tisti, ki jih privlačijo narcisoidni ljudje, vedeti, kakšno zvezo imajo lahko z njo. Življenjski scenarij narcisoidnih ljudi je ena sama monodrama, v kateri so vsi drugi, tudi tisti, ki so jim najbližji, pravzaprav nepomembni in sestavljajo samo kuliso.

Nekateri od tistih, ki jih privlačijo narcisoidni ljudje, so nezavedno doživeli zaplet, povezan z ljubeznijo staršev. Ker niso dobili dovolj dokazov, da jih imajo radi in da kot ljudje nekaj veljajo, so napačno prepričani, da so takrat, ko jim je neki »izjemen človek«, kot je narcis, podaril svojo ljubezen, končno dokazali, da nekaj veljajo. Žal narcis tega ne bo potrdil, ampak bodo sami nazadnje zgolj potrdili svoje prepričanje iz otroštva, da niso vredni, da bi jih drugi imeli radi.