Brezsrčnost dlak

Rovinj, Monsena, FKK, predsezona. V zgodovini človeštva ne bomo našli boljšega obdobja kot so bila osemdeseta na morju. Espadrile, ježek s čopkom v slogu Jadrana Krta, pendolino, bavalit, medenina, fen frizure in impulzš spreji, špeci, fluorescentne streč kopalke, bmx, tutti frutti in minigolf. Bili smo nudistična družina, zato sem odraščal obkrožen z golimi, poraščenimi in prepotenimi telesi, bujne ženske pazduhe in podrgnjen lak na nohtih so bili nekaj tako običajnega kot poraščene moške ritnice in rumeni prsti od navadnih filter 57. Telesa so bila telesa, takšna in drugačna, edina skrb pa vreme, morski ježki in vrsta na toboganu.

Šele pozneje, že v zgodnjih najstniških letih, se je pozornost preusmerila drugam. Na južni predel moje suverenosti, kjer so se čez noč pojavile dlake, take kodraste, ki jih pred morjem sploh nisem opazil, in so štrlele v vse smeri kot razvlečene vzmeti iz kemičnega pisala. Nikjer drugje jih ni bilo, na plaži sem imel občutek, da jih vsi opazujejo. Oblekel sem kopalke, ob robu zatlačil dlake v varno zavetje poliestra in s tem za dalj časa končal svojo nudistično kariero. Se pa je izkazalo, da sem bil kot edini v kopalkah še bolj vpadljiv. Nekateri so se odkrito hudovali, najraje v nemščini, ker so Nemci že takrat poznali svoje pravice in imeli avtomobile, ki so šli skoraj dvesto na uro. Še huje je postalo naslednje leto, ko sem na vsem lepem prenehal švercati meglico, zaradi česar se je moj odnos do dlak spet spremenil. Postale so zanimive, ene dlake so bile moške, druge ženske. Prepričan sem bil, da je cel štos ženskih zadev sila preprost, gre izključno za tisti grmiček. Niti sanjalo se mi ni, da je le malo južneje najbolj nemirno območje človeštva, njegovo geografsko, finančno in politično središče. Dlačice so bile zame dovolj, da sem še naprej samozavestno stopal po otroško pojasnjenem svetu.

Minevala so leta, svet je postajal čedalje bolj zapleten in nenaklonjen. Začel sem odkrivati hribčke in doline, a grmovja čudežno od nikoder. Sprva se je v celoti umaknilo izpod pazduh, drugod se je oblikovalo v pričeske. Mama mi je rekla, da zato, ker se potem preveč potiš, pa ker je grdo in neurejeno. Kaj pa vem, meni se s poraščenostjo ni zdelo prav nič narobe. Sošolke so si konec osnovne šole poleg pazduh začele briti tudi noge, jaz pa sem komaj čakal, da mi zrastejo brki. Na koncu sem se pri petnajstih letih obril, čeprav nisem imel prav ničesar pod nosom, čisto nič, nada, njente. Še danes komaj kaj skup spravim, imam enega tistih obrazov, ki bodo vedno ostali otroški, zato me nihče ne jemlje resno. A nazaj k dlakam. Strajki, moj najboljši prijatelj, se je po počitnicah pohvalil s prvo dlako na oprsju. Res jo je imel, eno samo, takšno dolgo. Jaz pa nobene. Njemu so dlake naklonjene, meni pa ne. Še vedno ima veličasten skalp, z lasmi, gostimi kot perzijska preproga, jaz pa imam za seboj vseh pet faz: spoznanje, zanikanje, fenanje, polaganje zaupanja v znanost in resignacijo v bridko plešasto eksistenco. Ni skrivnost, v najtežjem trenutku sem prijel za britvico in od takrat imam vsak drugi dan novo frizuro. Tega seveda nihče ne opazi, a življenje gre naprej, dlake rastejo in sivijo, samovoljno, povsod, razen tam, kjer bi si jih želel. Očitno se jim zdi sila pomembno, da štrlijo ven iz nosnic, celo uhlji so zanje obljubljena dežela.

Nisem tip človeka, ki bi zagovarjal rast dlak povsod, tako kot bi naravovarstveniki sadili drevesa. Sem zgolj opazovalec, ki se rad z mislimi vrne na plesišče restavracije počitniškega naselja, kjer sem s starši plesal Džuli. Rakovice so si do naslednjega večera oddahnile, ker sem svojo mrežo odložil v kot, luna pa je bila visoko na nebu in ne na moji glavi.