Brez doma

Nekoč me je znanec, Američan, ki že nekaj let živi na Dunaju, povabil, da mi ga bo razkazal. Ni me peljal na klasične turistične znamenitosti, najprej sva šla pogledat nekaj boljšega – velikansko stavbo, dolga je več kot kilometer, ki se imenuje dvorišče Karla Marxa oziroma Karl-Marx-Hof. Ta stanovanjski kompleks, v katerem so neprofitna stanovanja, so zgradili med letoma 1927 in 1930, arhitekt je bil Karl Ehm, učenec Otta Wagnerja.

Stavba je impresivna, in čeprav je ogromna, ima v sebi posebno eleganco velikana. V njej je več kot 1400 stanovanj in vsako ima balkon, na gromozanskem dvorišču je park z vrtovi in igrišči. To je pravo mesto v mestu, s svojim kinom, vrtcem, knjižnico … Po prvi svetovni vojni so bile stanovanjske razmere na prenaseljenem Dunaju precej obupne, mnoga stanovanja niso imela tekoče vode, razsajale so bolezni.

Ko je na oblast prišla socialdemokratska delavska stranka in se je zgodil »rdeči Dunaj«, so začeli graditi socialna stanovanja, dom je takrat dobilo okoli 200.000 ljudi. Denar za gradnjo so zbrali tako, da so uvedli davek na nepremičnine oziroma močno obdavčili bogate – mnogi so kasneje postali goreči zagovorniki nacizma in Hitlerja. A stanovanjska politika, ki so jo »rdeči« zasnovali takrat, se je na Dunaju obdržala do danes.

V neprofitnih in zadružnih stanovanjih živi kar 62 odstotkov Dunajčanov. Stanarine znašajo okoli 3,6 odstotka družinskega zaslužka, in ko enkrat za stanovanje podpišeš pogodbo, ta nikoli ne poteče, tudi če se je tvoj dohodek medtem povečal. V New York Timesu je pred kratkim izšel članek prav o tej sanjski utopiji na Dunaju – v ZDA namreč v neprofitnih stanovanjih živi le en odstotek prebivalstva.

Članek med drugim opisuje zgodbo o učiteljici Evi, ki v neprofitnem stanovanju, velikem 70 kvadratnih metrov, živi že 44 let. V tem času se je stanarina sicer povišala – nekoč je plačevala 55 evrov, danes 270. Medtem pa se je bistveno povišala njena plača, saj zdaj znaša 3373 evrov na mesec, plača njenega moža pa 4000 evrov na mesec. Stanarina se torej nikakor ne zažira v družinski proračun. Po zakonu se namreč stanarine lahko povišajo le skupaj z inflacijo.

Na Dunaju vsako leto zgradijo okoli 7000 stanovanj, gradijo jih neprofitne zadružne družbe, denar pa pridobijo iz tako imenovanega stanovanjskega davka, ki znaša en odstotek od bruto plače prebivalca. Zelo posebna je tudi soseska neprofitnih stanovanj z imenom Alt-Erlaa, ki jo je zasnoval arhitekt Harry Glück, graditi so jo začeli leta 1973 in dokončali leta 1985.

Velikanski bloki imajo 30 nadstropij in spominjajo na jez, balkoni so poraščeni z drevjem in grmovjem, obkrožajo jih parki in zaradi svoje impresivne velikosti spominjajo na futuristično mesto, ki bi lahko nastalo tudi na kakšnem drugem planetu. Ta stanovanjski park ima svoje trgovine, zdravstvene domove, gledališča, kino, športne dvorane, na strehah so veliki bazeni, imajo urbane vrtove, prostore za skupno druženje ... Najemnina znaša osem evrov na kvadratni meter.

Tudi pri nas smo imeli dobro socialistično dediščino neprofitnih stanovanj, ki so bila predvsem v lasti podjetij in tudi občin, a smo jo v času tranzicije z enim samim nepremišljenim zamahom uničili. Stanovanjska politika je brez vizije in brez premisleka, ni čudno, da v neprofitnih stanovanjih živi le okoli štiri odstotke prebivalcev Ljubljane. Gradijo sicer nova, a svoj dom dobi le vsak enajsti, ki se prijavi na razpis.

Tudi najemnine so glede na plače v Sloveniji in v primerjavi s tistimi na Dunaju visoke. Nova vlada je pred volitvami obljubljala davek na nepremičnine, govorilo se je o zagonu stanovanjskih zadrug. Zaenkrat se zdi, da se še nič ne premika. Medtem pa so cene profitnih najemnin skočile do neba, v centru mesta za dvosobno stanovanje znašajo tudi do 1200 evrov in več. Zakaj najemnine niso regulirane? Kako si lahko stanovanje privoščijo mlade družine? Zgodbe o neprofitnih stanovanjih z Dunaja so za nas res zgodbe z drugega planeta.