Bretonski srboritež, ki je bil najraje stisnjen v kot

Neskončna samozavest in jeklena volja, lahko bi rekli tudi trma, ki mu ni prinesla veliko prijateljev, zato pa toliko več zmag, sta bili največji odliki jazbeca, zadnjega Francoza, ki je domov pripeljal rumeno majico. In to že davnega leta 1985 ... 

Bretonci slovijo kot trmasti in nepopustljivi ljudje, a je po moči svoje volje Bernard Hinault tudi med njimi izstopal. Po pričevanjih njegovih staršev so bili njihovi dnevi nenehen boj, kdo bo prej odnehal – Bernard ali oni. In največkrat sta Joseph in Lucie potegnila kratko. Bernardu delo na domači kmetiji ni posebno dišalo, raje se je vozil s kolesom, in ko je imel oče pri fantovih 17 letih dovolj njegovega brezdelja, kot je na to gledal on, mu je prepovedal dirkanje s kolesom. Mlajši Hinault je pobral svoj nahrbtnik in tri dni spal po skednjih pri sosedih in prijateljih, nato pa se je le vrnil domov in soočil očeta z dejstvom, da ga bolj kot ročno delo zanima poganjanje pedal. In Joseph se je vdal, samo da je bil v hiši mir ...

Morda z njim ni bilo najlažje sobivati, še precej težje pa ga je bilo premagati na kolesu. Bernard Hinault je bil eden najboljših kolesarjev za etapne dirke vseh časov, predvsem je izstopal na tritedenskih dirkah. Trinajstkrat je bil na startu grand toura, kar deset jih je dobil, dvakrat je bil drugi in le enkrat je odstopil. Takšne statistike ne premore niti največji vseh časov Eddy Merckx, pa čeprav je Belgijec dobil eno tritedensko dirko več od Hinaulta. 

Preberite še:

- kako Hinaulta opisuje njegov dolgoletni športni direktor

- zakaj je bil podoben Michaelu Jordanu (oziroma je bil Jordan podoben Hinaultu)

- zakaj ga je v Franciji čakala podobna usoda kot Chrisa Frooma

- kam sebe uvršča na hierarhični lestvici francoskih kolesarjev