Brazilec, ki ga je Bog poklical v Slovenijo

Abimael je človek živahnega, nasmejanega duha in velikega srca. Oba z ženo Saro sta misijonarja. On poleg portugalščine poučuje še angleščino, in ker ima svoje delo resnično rad, je zelo priljubljen učitelj, ki zna poskrbeti tudi za zabavno plat poučevanja. Imata dva otroka: 16-letno Samaro in 10-letnega Abnera. Abimael je ob čaju pripovedoval o svoji življenjski zgodbi, o tem, kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, o kulturnih zanimivostih, razlikah in še marsičem.
 

Varen pred kriminalom

Rodil se je v Belemu, mestu z milijon in pol prebivalcev, v krščanski družini z desetimi otroki. Vpliv družine in vere ga je zaščitil pred kriminalom in nevarnostmi, ki jih je bilo v revnem okolju, v katerem je odraščal, veliko. Bil je zelo radoveden otrok. Že pri enajstih letih je začel služiti denar, s katerim je pomagal svoji družini, prihranki pa so mu prišli prav tudi med šolanjem. Ko je po koncu osnovne šole slišal za študij angleščine, je vedel, da je to priložnost zanj, in po zahtevnih izpitih je dobil štipendijo in se posvetil angleščini, vzporedno pa obiskoval tudi srednjo šolo. Pot ga je vodila naprej, na fakulteto, kjer se je še bolj posvetil svoji ljubezni do jezikov. Njegov uspeh je bil za vso okolico nekaj neverjetnega, saj je bil prvi, ki je šel na fakulteto, in vsa skupnost je praznovala z njim.
 

Po Amazoniji

Saro je spoznal pri 18 letih in kmalu sta se poročila, on pa je postal učitelj. Skupaj sta sledila svojemu klicu, se odpravila v Afriko kot misijonarja in delovala v različnih državah, predvsem Mozambiku. Po dveh letih potovanj sta se vrnila v Brazilijo in Abimael se je vrnil na univerzo, diplomiral in učil po različnih kampusih v Amazoniji. Delo, ki ga je opravljal, ga je navdihovalo in v svojih motiviranih študentih, ki so se morali na študij voziti v čolnu več ur, je videl sebe. Kot prostovoljec je pomagal tudi prevajati na bolnišničnih čolnih v okviru projekta Light in the Amazon.



Končno mu je uspelo dobiti zelo želeno stalno službo učitelja. Ko je bil na državnem tekmovanju izbran med peterico učiteljev, ki so se udeležili intenzivnega 45-dnevnega tečaja angleščine v ZDA, je bil izjemno vesel in užival je udobje, ki ga do takrat ni poznal. Po vrnitvi domov je še naprej poučeval. Pričakoval je, da bo živel mirno družinsko življenje, takrat pa je začel dobivati znake, ki so ga vodili drugam.
 

Božji klic

Naključje je hotelo, da je srečal nekoga iz Slovenije, ki mu je vzbudil radoved­nost za našo deželo. Ime Slovenija mu je odmevalo v glavi. Pobrskal je malo po internetu in osupnila ga je lepota države, pripoveduje. Nato je spoznal še slovenski par, ki je prav tako sodeloval v prostovoljskem projektu v Amazoniji, in povedala sta mu, da je »protestantska cerkev pri nas že mrtva«. V tem trenutku je vedel, da mu govori Bog, a nekaj v njem se je klicu vendarle upiralo. Želel si je delati v Braziliji, a ni mogel več. Slovenija ga je preganjala. V učilnici mu je srce razbijalo in preplavljala so ga močna čustva. Zaskrbljeni učenci in sodelavci so ga spraševali, kaj mu je, pa jim je povedal. Čutil je, da mora iti v Slovenijo kot misijonar.



Nihče ga ni razumel, saj je imel odličen položaj in družino, čemu bi zdaj vse to pustil za sabo. Najbolj ga je skrbel ženin odziv in pogovor je kar naprej odlagal. Medtem je Bog govoril tudi Sari, in ko je končno napočil čas, da se pogovorita, sta ugotovila, da imata skupno poslanstvo – morata v Slovenijo. Zavedala sta se, da je pred njima čas preizkušenj, a v vse to sta povsem verjela.
Ob birokratske težave so trčili že v Braziliji na veleposlaništvu, ko pa so končno prispeli v Slovenijo, se je zgodil kulturni šok. »No, ne čisto,« pravi Abimael, »le veliko nesporazumov,« pozneje pa se popravi, »v bistvu je bil kulturni šok«. Presenetili sta jih zaprtost in hladnost Slovencev, prav tako pa izrazit individualizem, ki se kaže celo v družini. Šokiralo ga je, da gredo pogosto člani družine na dopust posamično. Zanimivo se mu zdi, da moraš srečanje s prijatelji tukaj vnaprej načrtovati in se dogovoriti; po eni strani to lahko razume, vseeno pa se mu zdi v Braziliji preprosteje, saj so ljudje vedno veseli obiska in si vzamejo čas zate. Opazi tudi tesnobnost v družbi in pritisk: »Moraš iti z večino.« Kot pozitivna vidika slovenske kulture navede organiziranost in točnost.
 

Internet spreminja odnose

Zanj kot Brazilca je družina na prvem mestu. Kultura se v velikanski državi nekoliko razlikuje od kraja do kraja, a povezanost je tam veliko bolj naravna in preprosta. Ljudje so spontani in odprti, obnašajo se, kakor da poz­najo drug drugega, kar velja predvsem za sever, od koder prihaja Abimael. Nič se ne zdi težko. Za jugovzhod Brazilije pove, da so ljudje zaupljivi v majhnih krajih, medtem ko jih je na jugu bolj strah in niso vsi odprti. Kaj pa je negativna plat v brazilski družbi? Izziv sta korupcija in kriminal. Z internetom se stvari spreminjajo, saj se ljudje bolj zavedajo pomena iskrenosti, spoštovanja in resnice. Nova generacija Brazilcev, kot jo vidi sam, se bo soočila s ponovnim učenjem in ne bo ponavljala napak svojih prednikov. To pa je proces, ki zahteva svoj čas in delo. Zase poudarja, da se je prilagodil slovenskemu načinu bivanja in da bo vse pozitivno, kar se je naučil tukaj, vzel s sabo.
 

Slovenščina za vso družino

Jeziki so Abimaelu resnično blizu, nad njimi je čisto navdušen, zato ne preseneča, da o slovenščini z nasmehom pravi: »To je izziv, ki ga imam rad!« Zdi se mu zelo težek jezik, vendar v njem uživa, saj je lep in zelo bogat. To še zlasti opazi v starih knjigah. Zelo zanimivo se mu zdi, da lahko z znanjem slovenščine razume kar precej drugih slovanskih jezikov. »Potem postaneš lačen in si rečeš, da bi rad študiral vse te jezike!« Udeležil se je 80-urnega tečaja slovenščine, zdaj nadaljuje sam; veliko bere knjige, piše in izkoristi vsako priložnost, da se nauči česa novega. Tudi žena pridno obiskuje tečaje, otroka pa slovenščino že obvladata. Na začetku prehod v slovensko šolo ni bil lahek, povzročil jima je velik stres, a v veliko pomoč jima je bila Nataša, socialna delavka na osnovni šoli Kašelj. Hči Samara se je lahko udeležila dvotedenskega tečaja, za katerega so prispevali Abimae­lovi učenci na pobudo socialne delavke, in potem je bila veliko bolj samozavestna in se je lažje učila. Zdaj je zelo uspešna dijakinja na Gimnaziji Jožeta Plečnika. Tudi sin Abner uživa v branju knjig, slovensko pa se je naučil s pomočjo prostovoljne učiteljice, ki ga je obiskovala na domu. Znanje jezika jim poleg praktičnega sporazumevanja lajša tudi razumevanje mišljenja ljudi. Abimael na svoj humorni način pokaže z mimiko in gestami, da tudi to spada k jeziku. Pravi, da se vse to utelesi.

Vsi v družini imajo radi glasbo, ki pa je univerzalni jezik in z njo še posebno radi izražajo svojo ljubezen do Boga.
Je kaj, kar misijonar pogreša pri nas? Seveda, veliko dragih ljudi, družino, prijatelje ... deževni gozd ... in hrano! V Sloveniji se počuti dobro in ne trpi, poudari, saj ima tu svoje delo. Bog mu je večkrat sporočil, naj se ne boji. Čuti, da je misija, ki jo živijo, pravi čudež. Veliko večja je kot njihove želje, njen namen pa je prebujenje. In česa si želi? »Rad bi obvladal slovenščino!« se smeji Abimael.